Jedro

Tožniku je priznana pravica do invalidske pokojnine od izgube delazmožnosti dalje, izplačevati pa se mu bo začela šele od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje s popravnim sklepom z dne 8. 6. 2009. Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2008 in št. ... z dne 13. 5. 2008, s katerima je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela 50 % in posledic bolezni 50 % ter mu priznala pravico do dela na drugem delovnem mestu brez dela na terenu, brez daljše hoje, brez nočnega dela, na psihično manj odgovornem delu, kjer težišče dela ni v neposrednem stiku z ljudmi, s polovico polnega delovnega časa od 10. 12. 2007 dalje. Tožnika je zaradi posledic bolezni od 31. 7. 2007 dalje razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in mu od navedenega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine. Razsodilo je, da je kontrolni pregled potreben decembra 2010. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine ter da tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrne stroške postopka v višini 505,08 EUR, po poteku izpolnitvenega roka, pa mu izplača tudi zamudne obresti od priznanih stroškov postopka do plačila.

Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2008 strinjala, da se izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti LU z dne 15. 9. 2008, pridobljeno v drugem socialnem sporu med istima strankama, uporabi kot podlaga za odločitev tudi v obravnavanem sporu. V vlogi je ugotovila, da je tožnik še vedno zavarovan, potrebno je upoštevati določbo 156. člena ZPIZ-1, ki v 2. odstavku določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine od 31. 7. 2007 dalje, takšne odločitve pa sodišče tudi ni obrazložilo ter navedlo pravne podlage. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 167/2007 z dne 6. 10. 2008, po kateri morata biti za priznanje pravice do invalidske pokojnine kumulativno izpolnjena oba zakonska pogoja, to je nastanek invalidnosti I. kategorije in prenehanje obveznega zavarovanja. V primerih, ko je sodišče priznalo pravico do invalidske pokojnine z dnem nastanka invalidnosti, so se v praksi pojavili novi spori, ker se zavarovanci z odmero pokojnine po prenehanju zavarovanja niso strinjali. Tožnik nima pravice do invalidske pokojnine od 31. 7. 2007 temveč bo pravico pridobil šele s prenehanjem zavarovanja. Opozarja na kršitev postopkovnih določb, ker je sodišče pomotoma pustilo v veljavi dokončno odločbo z dne 13. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo prve stopnje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je potrebno upoštevati 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, po katerem se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem nastanka invalidnosti. Ker glede datuma nastanka invalidnosti I. kategorije med strankama ni spora je jasno, da tožniku od navedenega dne, to je od 31. 7. 2007 pripada pravica do invalidske pokojnine. Datum izdaje drugostopenjske odločbe je v izreku prvostopenjske sodbe pomotoma izpuščen, iz sodbe namreč nedvomno izhaja, da je sodišče odpravilo obe odločbi. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je glede kršitve postopka utemeljena vendar gre za nebistveno kršitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče tudi odpravilo z izdajo sklepa o popravi sodbe na podlagi 328. člena ZPP. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tako jasna, da je odpravilo obe odločbi, s katerima je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, mu priznala pravico do dela na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa, o pravici in višini delne invalidske pokojnine pa se je obvezala odločiti s posebno odločbo.

V ostalem, glede priznanja pravice do invalidske pokojnine, pa je pritožba tožene stranke neutemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bilo bistvenih kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka soglašala, da se kot nesporno ugotovljena dejstva in dejanska podlaga odločitvi v tem socialnem sporu upošteva ugotovitve v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, izdelanem v socialnem sporu med istima strankama opr. št. Ps 1330/2007 dne 15. 9. 2008 oz. 2. 10. 2008 (pulmološki del), v katerem je sodišče tudi presojalo tožnikovo invalidnost in preostalo delovno zmožnost. V omenjenem mnenju sta specialistka psihiatrinja in specialistka internistka skladno ugotovili, da je tožnik zaradi bolezni od 31. 7. 2007 invalid I. kategorije invalidnosti, saj v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od navedenega dne ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in tudi nima več preostale delovne zmožnosti. Sporno pa je, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno priznalo tudi pravico do invalidske pokojnine od navedenega dne, ker po stališču tožene stranke za pridobitev pravic po ZPIZ-1 ne zadošča le ugotovitev dejstva invalidnosti. Pravica do invalidske pokojnine je, ob izpolnjenih ostalih pogojih, invalidu I. kategorije zaradi posledic bolezni zagotovljena na podlagi 1. alineje 67. člena ZPIZ-1. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik rojen 14. 9. 1964, do dne nastanka invalidnosti I. kategorije je dopolnil 42 let in 10 mesecev starosti, delovna leta, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 znašajo 22 let. Iz listin, priloženih v upravnem spisu se vidi, da je tožnik zavarovan od 1. 3. 1985 in je bil tudi ob izdaji prvostopenjske odločbe dne 22. 1. 2008 še v delovnem razmerju pri Ministrstvu za obrambo, kar pomeni več kot 21 let pokojninske dobe. To pomeni, da je imel ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti s pokojninsko dobo pokrito najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti in zato izpolnjuje pogoj minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Stališče, da pravice na podlagi invalidnosti, torej tudi pravico do invalidske pokojnine, zavarovanec pridobi z dnem nastanka invalidnosti, je sodišče prve stopnje sprejelo in utemeljilo v več odločbah (npr. opr. št. Psp 529/2007 in Psp 50/2008). Zato je prvostopenjsko sodišče pravico priznalo s pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka utemeljeno opozarja na pogoj priznanja pravice do pokojnine, ki je prenehanje zavarovanja, vendar gre po prepričanju sodišča druge stopnje v 2. odstavku 156. člena in 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1 za splošno ureditev pričetka uživanja pravice do pokojnine v odvisnosti od statusa zavarovanca. Glede priznanja pravic na podlagi invalidnosti je potrebno upoštevati načelo specialnosti, saj te primere priznavanja pravic ZPIZ-1 ureja posebej. Določbe o invalidski pokojnini so v ZPIZ-1 uvrščene v 4. poglavje, ki ureja pravice na podlagi invalidnosti. Po 5. odstavku 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Po 1. odstavku 163. člena na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica. Samo pravno pomembno dejstvo invalidnosti ni pravica, po 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) pa je sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžno odločiti o pravici. O tem je sodišče odločilo, toženi stranki pa je, skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, ob priznanju pravice naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine. Z odločitvijo o datumu pričetka uživanja pokojnine bo tožena stranka upoštevala tako 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1 kot 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1, ki določata, da uživalcu pokojnina pripada, kar pomeni izplačevanje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ob tem argument tožene stranke, da priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva nastanka invalidnosti povzroča nove spore ni prepričljiv oz. ne more biti razlog za neupoštevanje zakonskih določb o dnevu, od katerega zavarovancu pravica pripada.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k presoji zadeve in odločitvi sodišča druge stopnje, zato je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da te stroške tožnik nosi sam.