Jedro

Čeprav obdolženec še ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem, to na presojo obstoja ponovitvene nevarnosti istovrstnega kaznivega dejanja, torej kaznivega dejanja z elementi nasilja, nima odločilnega vpliva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper obdolženega Z.H. po vloženi obtožnici zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ob preizkusu razlogov za pripor na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s sklepom Ks 299/2009 z dne 26.11.2009 odpravil pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 806/2009 z dne 9.12.2009 zoper obdolženega Z.H. ponovno odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega Z.H. pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je višje sodišče konkretiziralo obstoj realne nevarnosti ponovitve specifičnega kaznivega dejanja s podatki iz kazenske evidence, utemeljenim sumom protipravnega streljanja v romskem naselju, verbalnega nasilja in ogrožanja varnosti, ki je pri oškodovancih povzročilo strah in potrebo po policijski zaščiti. V preostalem se zahteva omejuje na izpodbijanje dejanske oziroma dokazne podlage, na kateri temelji odreditev pripora v izpodbijanem sklepu, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

4. Obdolženec in njegova zagovornica se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Po določbah četrtega, prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

6. Vložnica zahteve nima prav, ko po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem ni upoštevalo le subjektivnih okoliščin oziroma obdolženčevega preteklega življenja (da je bil za kazniva dejanja že večkrat obsojen), kot zmotno navaja vložnica zahteve, ampak tudi težo tokrat očitanih mu kaznivih dejanja in okoliščine, v katerih naj bi bili dejanji storjeni. Izpostavilo je, da naj bi obdolženec s protipravno pridobljenim orožjem streljal po romskem naselju, na oškodovanca T.P. in S.H. kričal, T.P. pa zmerjal in ju podil iz naselja, z nekontroliranim streljanjem pa ogrožal njuno varnost, tako da sta iz strahu za svoje življenje poklicala policiste Policijske postaje Trebnje, ki so jima nudili zaščito in ju odpeljali iz romskega naselja. Ob tem je poudarilo, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen za več različnih vrst kaznivih dejanj z elementi nasilja in sicer zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, trikrat zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, dvakrat zaradi kaznivega dejanja nasilništva, zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, dvakrat za kaznivo dejanje ropa, za kaznivo dejanje ogrožanje varnosti in nazadnje za kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena KZ. Na podlagi navedenih subjektivnih in objektivnih okoliščin je povsem utemeljeno sklepalo, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bo obdolženi Z.H. na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj z elementi nasilja in da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti oškodovancev, kot tudi drugih, ki živijo v tem naselju, še posebej upoštevaje, da je obdolženec po dejanju skril pištolo, tako da jo lahko uporabi v vsakem trenutku. Vložnica zahteve pravilno ugotavlja, da obdolženec še ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem (pri čemer obstoja tega kaznivega dejanja ne problematizira), kar pa upoštevaje ostale okoliščine, ugotovljene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, na presojo obstoja ponovitvene nevarnosti istovrstnega kaznivega dejanja, torej kaznivega dejanja z elementi nasilja, nima odločilnega vpliva.

7. S trditvami, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti specifičnega kaznivega dejanja, ker je bil pripor prvič odrejen ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve dveh poskusov kaznivih dejanj uboja, ki ju je tožilstvo prekvalificiralo v milejši kaznivi dejanji; da ne prihaja do stikov med prebivalci naselja M. in Romi, saj se vaščani slednjih izogibajo, obdolženec pa prebiva sedaj na naslovu svoje partnerke v Z., ki se nahaja več deset kilometrov stran od naselja M. ter, da se obdolžencu očita zgolj kričanje in vpitje na domnevna oškodovanca ter žaljivo izražanje do T.P., kar ni tisti način storitve kaznivega dejanja, ki bi zahteval odreditev pripora kot izjemnega ukrepa za zagotovitev varnost ljudi, vložnica zahteve ponuja drugačno dokazno oceno in zaključke, kot jih je glede obstoja ponovitvene nevarnosti kaznivih dejanj z elementi nasilja ter neogibnosti pripora sprejelo sodišče. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.