Jedro

Čeprav drugi delavci nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu pakirca, temveč pogodbo o zaposlitvi na nekem drugem delovnem mestu, opravljajo pa delo pakirca, to nedvomno kaže na to, da je delo na tem delovnem mestu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjena tožnica (za pakirca), še vedno potrebno v polnem obsegu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 253,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2006 nezakonita. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Pri toženi stranki je prišlo do združitve z družbo I., s čimer so se pojavile dvojne kapacitete, prenosa dela proizvodnje v Ljubljano in posledično do presežka delavcev v Mariboru. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved. Proizvodnja se ni zmanjšala, razloga zmanjšanja prodaje pa tožena stranka ni dokazala. Tožena stranka je ob enakem obsegu pakiranja ohranila na delovnih mestih zaposlene na drugih delovnih mestih, ki sedaj opravljajo delo tožnice, odpoved pa je dala tožnici, ki ima za to delo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Potreba po opravljanju dela tožnice ni prenehala, temveč se je prenesla na delavce, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za proizvodnega delavca ali strojnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Bistvena za odločitev je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožničino delo porazdelila med druge zaposlene delavce, kar je utemeljen in resen poslovni razlog. Delodajalec ima pravico, da proizvodni proces racionalizira in organizira tako, da delovne naloge drugače razporedi. Čeprav delo pakirca še obstaja, je tožena stranka dokazala, da ni več potrebe po tolikih izvajalcih oziroma, da delodajalec za opravljanje tega dela ne potrebuje dveh delavcev, ker je delo mogoče opraviti z drugimi delavci.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Po tej določbi je za odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno, da obstaja vzročna zveza med delodajalčevo racionalizacijo proizvodnje oziroma zmanjšanjem proizvodnje in prenehanjem potreb po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa enako kot prej še vedno potrebuje dva pakirca za poln delovni čas, le da ima namesto dveh sedaj zaposleno le eno pakirko, namesto druge pa delajo drugi delavci. Zato zatrjevani poslovni razlogi na potrebo po delu tožnice nimajo vpliva.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ker tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

7. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007 - ZDR). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR).

8. Delodajalec mora najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa na primer zgolj fiktivni. Ni pa mu treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ne presoja.

9. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga sicer ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu ali po istem številu delavcev. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta ali zmanjšanje števila delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga: selitev dela proizvodnje iz Maribora v Ljubljano s posledično zmanjšanim obsegom dela ter presežkom delavcev v enoti v Mariboru. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici pa je bistveno, ali je zaradi takega razloga tudi prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišči nista ugotovili, da bi zaradi sprememb v načinu opravljanja dela v enoti Maribor prišlo do ukinitve delovnega mesta, na katerem je do tedaj delala tožnica. To delovno mesto kot samostojno delovno mesto še vedno obstaja, na njem je še vedno zaposlena (druga) delavka in za opravljanje tega dela sta še vedno potrebna dva delavca. V obravnavani zadevi zato ne gre za enako situacijo kot v primerih, ki jih navaja sodba sodišča druge stopnje (VIII Ips 359/2007 in VIII Ips 211/2007).

12. Čeprav drugi delavci nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu pakirca, temveč pogodbo o zaposlitvi na nekem drugem delovnem mestu, opravljajo pa delo pakirca, to nedvomno kaže na to, da je delo na tem delovnem mestu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjena tožnica, še vedno potrebno v polnem obsegu. Torej da sta za to delo potrebna dva delavca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča tudi ne izhaja, da bi manjši obseg dela vplival na delo pakirca tako, da ne bi bilo več potrebe po dveh delavcih za to delo. Kolikor to delo lahko opravljajo drugi delavci poleg ali namesto dela na svojem delovnem mestu, za katero imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, bi to prej kazalo na zmanjšan obseg oziroma potrebnost dela na njihovem delovnem mestu.

13. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Ker je tožnica z revizijo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene priglašene revizijske stroške, odmerjene za delo odvetnika po veljavni odvetniški tarifi (prvi odstavek 154. člena ZPP).