Jedro

V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje, v opreki z moralnimi načeli. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna.

Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.

Ker upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi bilo njegovo pravno varstvo neučinkovito, je pravilna tudi odločitev izpodbijane sodbe glede zahtevka o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri sporni nepremični.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku 1.674,14 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Sporazum o razdružitvi skupnega premoženja tožencev št. SV 339/2008 z dne 8. 12. 2008 ničen. Odločilo je, da se pri nepremičnini z ID znakom ..., last toženca, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se izbrišeta pravici dosmrtne brezplačne služnostni stanovanja in prepovedi razpolaganja, vpisani v toženkino korist ter da se vknjiži njena (so)lastninska pravica do ½.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 23. 8. 2012 dalo jasno navodilo, da mora sodišče prve stopnje v novem sojenju pojasniti, zakaj je Sporazum o razdružitvi skupnega premoženja tožencev št. SV 339/2008 (v nadaljevanju Sporazum) ničen. Sodišče prve stopnje tega navodila ni spoštovalo – obrazložitev sodišča prve stopnje je glede ničnosti pomanjkljiva; ni mogoče ugotoviti na podlagi česa je presodilo, da je toženca pri sklepanju Sporazuma vodil nedopustni nagib. Tožnik je zgolj pavšalno trdil, da je kavza Sporazuma v nasprotju z moralnimi načeli, ni pa podal konkretnih trditev, niti ni izpostavil nikakršnih dokazov, ki naj bi vodili do takega zaključka. Toženka je ves čas opozarjala na te pomanjkljivosti. Namesto da bi sodišče prve stopnje presodilo, da so tožnikove trditve pavšalne in zahtevek zavrnilo, je izdalo ugodilno sodbo, ki pa je dokazno nepodkrepljena. Tudi sodišče druge stopnje je dejstvo pomanjkljive trditvene in dokazne podlage zanemarilo in zgolj navedlo, da je bila ta ustrezna. Zaradi navedenega sodbi nižjih sodišč nista ustrezno obrazloženi, saj ni navedeno iz katerih tožnikovih trditev sploh izhajata. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči se nista opredelili glede dejstva, da je položaj toženke v tožbenih navedbah glede ničnostnih razlogov drugačen od toženčevega. Sodišči bi morali uporabiti določbo drugega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik ni zatrjeval, da naj bi bil Sporazum ničen zaradi nedoločljivosti njegovega predmeta. Zato obstoji neskladnost med tožnikovimi trditvami in zaključki sodišča. Sodišči svoje odločitve glede tega nista pojasnili. Opozarja, da Sporazum ureja razmerja med tožencema. Med njima je (bilo) povsem jasno, katere stvari so njuno premično premoženje. To pa pomeni, da je predmet Sporazuma popolnoma določljiv. V praksi se stranke pri sklepanju takih sporazumov redoma poslužujejo takih določb. Izpostavlja toženčevo izpovedbo glede pojasnitve pojma premičnega premoženja. V tem delu se nižjih sodb ne da preizkusiti. Ugodeno je bilo primarnemu zahtevku, razlogi sodišč pa se pretežno nanašajo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. To pomeni, da obstoji nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. S tem, ko je predmetni Sporazum izgubil pravni učinek do tožnika v višini njegove terjatve, bi imelo to za posledico, da bi za ta del ostala na osnovi Sporazuma ustanovljena upravičenja toženke. To sta nižji sodišči spregledali in zato zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 40. člen OZ. Sporazum ni neodplačen pravni posel, saj določa, da toženka prejme vse premično premoženje. V tem delu je sodba sodišča tudi protispisna, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeno je načelo kontradiktornosti. Sodišči nista upoštevali vsebine izpovedb tožencev, temveč sta slepo sledili navajanju tožnika. Sodišče ni pojasnilo, zakaj njunih izpovedb glede nagiba ni sprejelo. Navaja razloge glede prepričljivosti njunih izpovedb. Tožnik konkretnih navedb glede še vedno obstoječe zunajzakonske skupnosti ni podal. Zgolj prebivanje na istem naslovu ni dovolj. Namen tožencev za sklenitev Sporazuma je bil v dokončni ureditvi njunih premoženjskih razmerij ter v zavarovanju svojih pravic in interesov njunih otrok. Sodišči se do teh navedb nista opredelili. Zmotna je tudi argumentacija sodišča prve stopnje, da bi moral toženec vedeti za finančno stanje toženke in od kje dobiva denar. V izvedenih dokazih ni podlage za sklep, da je toženec vedel za posle toženke s tožnikom, še manj pa, da je na taki podlagi zavestno pristopil k sklenitvi Sporazuma. Tožnik toženca nikoli ni pozival k plačilu dolga ali ga opominjal na dolg toženke, zato ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče napravilo zaključek o vedenju toženca za dolg toženke do tožnika. Vedenje toženke je bilo ugotovljeno precej samovoljno, na podlagi posrednih dokazov. Obstaja dvom v argumentacijo sodišča, kar pa ne ustreza standardu gotovosti. Glede namena izpodbijana sodba ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno glede odplačnosti. Zmotni so zaključki glede (ne)plačila 5.000.000 SIT. Ne gre za neodplačen posel. Toženka je Sporazum sklenila zgolj zato, da bi se med njima s tožencema kot bivšima zunajzakonskima partnerjema uredila sporna razmerja.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka z navideznim konstituiranjem postopkovnih kršitev v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč, tako pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so zanj dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje. Zato so revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo (tudi pod pretvezo procesnih kršitev), neupoštevne in nanje ne bo odgovarjalo (npr. da sta sodišči kršili načelo kontradiktornosti, ker nista upoštevali vsebine izpovedb tožencev, ampak sta sledili tožniku; da sta toženca podala jasne in prepričljive razloge glede namena sklenitve Sporazuma; da prebivanje tožencev na istem naslovu ne izkazuje zunaj zakonske skupnosti; da med njima ni partnerske skupnosti; da je bila njuna volja pri sklenitvi Sporazuma, da se uredijo razmerja med bivšima zunajzakonskima partnerjema; da ne drži, da toženec tožnici iz tega naslova ni plačal 5.000.000 SIT; da se sodišči do prej navedenih trditev tožencev nista opredelili; da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena; da je brez obrazložitve sklep sodišča, da je toženec vedel za toženkino finančno stanje ipd.).

7. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu so naslednji: Toženka na podlagi zamudne sodbe (z dne 19. 6. 2007), ki je postala pravnomočna 22. 10. 2008, dolguje tožniku 146.052,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izvršba tožnika za poplačilo njegove judikatne terjatve s prodajo toženkinega polovičnega solastniškega deleža na nepremični z ID znakom ... (stanovanje št. 24 na naslovu ..., V.) ni bila uspešna, ker je toženka slaba dva meseca po pravnomočnosti zamudne sodbe tega odsvojila tožencu, zunajzakonskemu partnerju. Toženca sta 8. 12. 2008 v obliki notarskega zapisa sklenila Sporazum o razdružitvi skupnega premoženja SV 339/2008, v skladu s katerim je toženec postal izključni lastnik stanovanja v V., toženka pa si je izgovorila dosmrtno služnost tega stanovanja in prepoved razpolaganja. Dogovorila sta se tudi, da toženka postane izključna lastnica vsega skupnega premičnega premoženja, ki pa ga v Sporazumu nista natančneje opredelila. Toženec od leta 2002 dalje živi skupaj s toženko in njunima otrokoma v navedenem stanovanju; med tožencema je v času sklenitve Sporazuma obstajala zunajzakonska skupnost. Toženec je vedel za toženkin dolg do tožnika. Ne drži, da je toženec toženki v letu 2006 plačal 5.000.000 SIT iz naslova njune ureditve premoženjskopravnih razmerjih. Toženca sta Sporazum sklenila z izključnim namenom preprečiti upnikom poplačilo s prodajo toženkinega solastniškega deleža na stanovanju. Na ta način sta želela zaobiti učinke izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

8. Revizijsko zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V sodbah nižjih sodišč so zadostni razlogi o tem, kaj je podlaga ničnosti Sporazuma in katera dejstva to presojo utemeljujejo. Višje sodišče očitka o pomanjkljivi trditveni podlagi ni prezrlo, temveč je (na strani pet sodbe) pojasnilo, da (in zakaj) je bila ta ustrezna. Nasprotje med izrekom in razlogi nižjih sodb ne obstoji, saj ne vsebujeta razlogov glede paulijanske tožbe, kot trdi revidentka.

9. Revidentka utemeljeno navaja, da je zmotna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da je Sporazum, v delu, ki se nanaša na premično premoženje, ničen (tudi) zaradi nedoločljivosti predmeta (35. člen OZ). Ta je po oceni revizijska sodišča z navedbo vse (skupno) premično premoženje tožencev povsem določljiv; vsebuje zadostne podatke, na podlagi katerih ga je mogoče določiti. Ker sta na podlagi Sporazuma oba toženca hkrati dolžnika in upnika (toženec postane izključni lastnik stanovanja, toženka pa vseh premičnin, v njeno korist se ustanovi služnost stanovanja ter vknjiži prepoved razpolagajta glede stanovanja) je pravilno tudi revizijsko izpostavljanje, da gre za odplačno in ne neodplačno pogodbo. Kljub navedenemu pa odločitev o ugotovitvi ničnosti Sporazuma ni nepravilna.

10. OZ med predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe uvršča tudi (dopustno) poslovno podlago (39. člen OZ). Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Poslovna podlaga opredeljuje cilj (namen), ki ga želita stranki doseči (uresničiti) s sklenitvijo pogodbe (in izpolnitvijo obveznosti, ki so vsebina te pogodbe). Paleta možnih nagibov (interesov, motivov), ki stranke vodi k sklenitvi posamezne pogodbe, je izredno bogata. Toda vsi konkretni in posamični nagibi ne tvorijo poslovne podlage (kavze) pogodbe. Poslovno podlago tvorijo samo tisti nagibi, ki jih pogodbena stranka razkrije drugi pogodbeni stranki v postopku sklepanja pogodbe in so predmet usklajevanja med pogodbenima strankama. Skleniti je torej mogoče, da se splošno pravilo, določeno v prvem odstavku 40. člena OZ, v skladu s katerim nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na veljavnost pogodbe,(1) nanaša samo na tiste nagibe, ki niso sestavni del poslovne podlage pogodbe. Gre torej za konkretne in posamične interese, zaradi katerih je posamezna pogodbena stranka izjavila voljo za sklenitev pogodbe. Dejanske ugotovitve konkretnega primera omogočajo zaključek, da je glavni cilj, ki sta ga toženca zasledovala s sklenitvijo Sporazuma – da se prepreči upnikom poplačilo njihovih terjatev iz toženkinega nepremičnega premoženja, prerasel v poslovno podlago, saj to ni bil interes samo ene pogodbene stranke, temveč skupni namen obeh pogodbenikov.

11. Po določbi četrtega odstavka 39. člena OZ je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. Nedopustna je podlaga takrat, ko je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje, v opreki z moralnimi načeli.(2) Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Ker sta si subjektivni pogoj za uspešno uveljavitev actio Pauliana in (nedopustni) nagib oziroma kavza, da se izigra tretje (upnike), vsebinsko precej blizu, je aktualno vprašanje, ki ga nakazuje tudi revidentka, razmerja oziroma razmejitve med izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj (255. člen OZ) in ničnostjo pravnega posla na podlagi 39. oziroma 40. člena OZ. Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.(3)

12. Dejstvo, da sta toženca sporni pravni posel sklenila z glavnim in izključnim namenom preprečiti poplačilo tožnikove terjatve s toženkinega (nepremičnega) premoženja vodi v sklep o zavržnosti ravnanja (in s tem nedopustnosti kavze) ter utemeljuje primernost ničnostne sankcije na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ. Ker upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi bilo njegovo pravno varstvo neučinkovito,(4) je pravilna tudi odločitev izpodbijane sodbe glede zahtevka o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri sporni nepremični.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in materialne stroške ter skupno znašajo 1.674,14 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (tar. št. 3300 in 6000). O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Izjemi določata drugi in tretji odstavek 40. člena OZ.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 568/2009, II Ips 297/2010, II Ips 299/2007, II Ips 654/2001, II Ips 381/99 idr.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2010 in Ovčak Kos, M., Razdrih, Ž., Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik, let. 69, št. 11-12, Ljubljana 2014, str. 726-728. Op. št. (4): Primerjaj Ovčak Kos, M., Razdrih, Ž., nav. delo, str. 728.