Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni na glavni obravnavi presojalo dejanskega stanja v smeri, ali je bil tožnik, ki je bil v nemškem taborišču med drugo svetovno vojno, kot otrok mučen po oblasteh v tem taborišču, saj je bila tožniku šele s tožbo dana možnost izpodbijati odločitev tožene stranke v s tožbo izpodbijani odločbi, s katero je tožena stranka ob reviziji odpravila prvostopno odločbo in tožniku ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojne, torej odločbo, ki je bila ugodna za tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljnjem besedilu: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.4.2000. S to odločbo je tožena stranka ob reviziji v 1. točki izreka odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 28.12.1999, s katero je bil tožniku priznan status civilnega invalida vojne VII. skupine zaradi 50 % invalidnosti trajno od 1.10.1993 dalje; ter v 2. točki izreka odločila, da se tožniku ne priznajo status in pravice civilnega invalida vojne.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi Zakon o civilnih invalidih vojne (v nadaljnjem besedilu: ZCI - Uradni list RS, št. 56/92), ki se po določbi 129. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljnjem besedilu: ZVojI - Uradni list RS, št. 63/95, 2/97 - odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) še naprej uporablja za odločanje o zahtevah za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne, če so bile vložene pred uveljavitvijo tega zakona in še niso bile pravnomočno rešene in na podlagi katerih je tožena stranka tudi odločila. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožnikov tožbeni ugovor, da je tožena stranka oprla svojo odločitev na določbo 4. člena ZVojI. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZCI je civilni invalid vojne tudi državljan Republike Slovenije, ki je kot civilna žrtev vojne ali kot žrtev vojnega materiala dobil najmanj 20-odstotno okvaro organizma v tujini, kjer je bil zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v zaporu, internaciji, konfinaciji, deportaciji, prisilni izselitvi, na prisilnem delu ali na begu. Civilna žrtev vojne pa je nevojaška oseba, ki je zaradi vojnih dogodkov dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni oziroma poslabšanja bolezni. Sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ugotovljeno dejansko stanje o okoliščinah nastanka tožnikove poškodbe - razen v delu, ali je tožnik moral iti preko brvi po ukazu komandanta, ali ne - ni sporno. Tožnik uveljavlja, da je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabila materialno pravo. Prisilna izselitev in dela, ki so jih otroci takrat morali opravljati, nedvomno predstavljajo za takrat mladoletnega tožnika hudo obliko vojnega nasilja. Toda telesna poškodba, ki jo je tožnik utrpel pri padcu v potok z brvi na razbito steklenico, po mnenju sodišča prve stopnje ni nastala kot neposredna posledica konkretnega vojnega dogodka. Zato po mnenju sodišča prve stopnje, glede na določbi 1. in 2. člena ZCI tožniku ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZCI in svojo odločitev tudi utemeljila s pravilnimi in popolnimi razlogi, s katerimi sodišče soglaša in jih zato ne ponavlja (določba 2. odstavka 67. člena ZUS). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi v celoti ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da je nestrokovno zdravljenje v končni fazi imelo za posledico, da je postal 50 % invalid, kar se nanaša na vojne dogodke. Prav tako so tudi vojni dogodki imeli za posledico, da ni nikjer evidence njegovega zdravljenja. Ni mu jasno, kako lahko sodišče prve stopnje šteje, da je izgon v taborišče in obenem odtujitev od staršev, nevojni dogodek, s čemer mu je prizadejana huda krivica, in to v času, ko želi ves svet pomagati otrokom, ki trpijo v vojnah. Takrat je bil otrok. Očitno pa danes ni upravičen niti do tistih nekaj tolarjev, ki mu pripadajo in ki mu ne morejo vrniti zdravja ali nadomestiti izgubljeno normalno otroštvo, do katerega ima danes pravico vsak otrok. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnikova okvara organizma (ob padcu z brvi so se mu zadrle v levo koleno črepinje razbite steklenice) v nemškem taborišču med II. svetovno vojno posledica vojnega dogodka, ali ne. Po določbi 2. člena citiranega ZCI, na katero se tožena stranka in sodišče prve stopnje sicer pravilno sklicujeta, bi bilo namreč tožniku mogoče priznati status civilnega invalida vojne in pravice iz navedenega zakona, če bi bila ta okvara posledica vojnega dogodka. Pojma vojnih dogodkov sicer navedeni zakon ne opredeljuje, vendar je glede na to, da zakon odkazuje na vzročno zvezo med vojnimi dogodki in okvaro organizma, za vojne dogodke tudi po presoji pritožbenega sodišča šteti le konkretno, krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni, kar sta pravilno primeroma pojasnila tožniku že tožena stranka in sodišče prve stopnje v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe in v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v katerih kot take konkretne vojne dogodke navajata: pretepanje, mučenje, streljanje, obstreljevanje, požiganje, bombardiranje itd..

Za konkreten vojni dogodek bi se po mnenju pritožbenega sodišča lahko štelo tudi nasilno ravnanje oblasti v nemškem taborišču, z znaki mučenja. Če bi se torej v postopku ugotovilo, da je bil takrat tožnik kot otrok s strani taboriščnih oblasti (po ukazu vodje taborišča) mučen tako, da je moral prenašati različne predmete preko lesene, že dokaj izrabljene brvi preko potoka in hoditi k bližnjemu samostanu menihom pobirati krompir, pri čemer se mu je pri prečkanju vdrlo na brvi in je padel v potok ter zadobil navedene poškodbe, ki so posledično pomenile prestajanje številnih operacij, zaradi česar mu je postala leva noga v kolenu zatrdena in 11 centimetrov krajša, in je zadobljena okvara posledica prav navedenega ukaza vodje taborišča, bi se tožniku lahko priznal status civilnega invalida vojne in temu ustrezne pravice. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedeno ugotoviti in v primeru ugotovitve, da je bil takrat tožnik kot otrok v nemškem taborišču v navedeni smeri mučen, ugoditi tožbi in odpraviti odločbo tožene stranke ter ji vrniti zadevo v ponovni postopek, ki ga bo izvedla v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS), ker ni na glavni obravnavi (1. odstavek 50. člena, 2. odstavek 51. člena, v zvezi s 4. odstavkom 72. člena ZUS) presojalo dejanskega stanja v navedeni smeri, saj je bila tožniku šele s tožbo dana možnost izpodbijati odločitev tožene stranke v s tožbo izpodbijani odločbi, s katero je tožena stranka ob reviziji odpravila prvostopno odločbo in tožniku ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojne, torej odločbo, ki je bila ugodna za tožnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.