Jedro

Delavcu pripada odpravnina po 109. členu ZDR le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Pri tožeči stranki pa ni šlo za odpoved, saj ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V takem primeru pa ZDR v 109. členu ne predvideva odpravnine. Le v kolikor bi bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da tožnici pripada odpravnina po 109. členu ZDR tudi po poteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena, in ne le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, bi bila do odpravnine upravičena in bi se lahko sklicevala na večji obseg pravic iz delovnega razmerja, ki jih lahko dogovorita delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 (točka I izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek za plačilo nadur, potnih stroškov in odškodnine za letni dopust (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 10,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS in 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo deloma razveljavi in spremeni, oziroma razveljavi sklep (pravilno: sodbo) o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine od 15. 6. 2011 in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče odloči tudi o povrnitvi stroškov postopka. Navaja, da je bila štiri leta zaposlena pri toženi stranki. Odpravnino je vtoževala na podlagi dogovora k aneksu k pogodbi o zaposlitvi. Glede odločitve o odpravnini meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in ni sprejelo pravilne odločitve. Navaja, da splošno znanega ni treba pisati v pogodbo, kar velja tudi za odpravnino. Tožena stranka se je hotela izogniti svoji obveznosti glede plačila odpravnine, čeprav le-ta pripada vsem delavcem. Tožena stranka se glede tega ne more sklicevati na to, da je šlo za pogodbo za določen čas. Tudi notranji akt delodajalca je določal izplačilo odpravnine, zato je dolžna tožena stranka plačati odpravnino tudi po določbi prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi (in aneksa) za določen čas ter da ji je delovno razmerje poteklo dne 1. 6. 2011, s potekom časa, določenega v aneksu z dne 22. 2. 2010 (priloga A5). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da delavcu pripada odpravnina po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Pri tožeči stranki pa ni šlo za odpoved, saj ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V takem primeru pa ZDR v 109. členu ne predvideva odpravnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da imata v skladu s 55. členom ZDR pogodbeni stranki v času trajanja delovnega razmerja za določen čas enake pravice in obveznosti kot v delovnem razmerju za nedoločen čas, če s tem zakonom ni določeno drugače. To pomeni, da bi bila tožnica upravičena do odpravnine tudi v primeru, če bi ji tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Zapis v aneksu z dne 22. 2. 2010, da delavki pripadajo pravice iz delovnega razmerja kot pri pogodbi za določen čas (dopust, odpravnina), torej le povzema določbo 55. člena ZDR. Zaradi tega tožnici ne pripada več pravic, kot jih določa že zakon. Tudi če bi tako določali interni predpisi tožene stranke, tožnica na takšni podlagi ne bi pridobila več pravic, kot jih določa že ZDR. Le v kolikor bi bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da tožnici pripada odpravnina po 109. členu ZDR tudi po poteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena, in ne le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, bi bila do odpravnine upravičena in bi se lahko sklicevala na večji obseg pravic iz delovnega razmerja, ki jih lahko dogovorita delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi. V tem primeru bi bilo utemeljeno tudi sklicevanje na določbe Obligacijskega zakonika glede veljavnosti pogodb.

Ker je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena, tudi ni utemeljeno tožničino pritožbeno zatrjevanje kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 31I/1991, s spremembami; URS). Ker pri poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne gre za enak način prenehanja delovnega razmerja kot v primeru odpovedi, tudi ne gre za neenako obravnavanje tožnice v primerjavi s tistimi delavci, katerim pripada odpravnina po 109. členu ZDR, ker jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnice na kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena URS.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).