Jedro

Ker tožena stranka v izreku sklepa ni zavrnila določenega dela zahtevka, ima izpodbijani akt takšno napako, da se ga ne da preizkusiti.

Tožena stranka je s tem, ni ugodila delu zahtevka za plačilo nagrade in stroškov, brez da bi tožnika pred tem pisno seznanila z razlogi za zavrnitev, tako da bi tožnik imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, tožniku kršila tudi pravico iz 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena v zvezi z 5. točko 3. odstavka in 4. odstavkom 146. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. Bpp 971/2015 z dne 8. 9. 2016 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v prvi točki izreka odločila, da se odvetniku A.A. prizna nagrada v višini 242,75 EUR, pri čemer je v navedeni znesek vštet davek na dodano vrednost v višini 43,77 EUR. V drugi točki izreka je odločeno, da se priznani znesek po dokončnosti tega sklepa izplača v skladu z določili 44. in 45. člena ZBPP in nakaže na transakcijski račun odvetnika, številka:

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bil odvetnik A.A. prosilcu z odločbo opr. št. Bpp 971/2015 z dne 15. 12. 2015 dodeljen za nudenje izredne brezplačne pravne pomoči od 7. 12. 2015 dalje, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja prosilca kot obtoženca pred sodiščem na 1. stopnji, v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I K 41112/2015, zaradi kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po 1. odstavku 286. člena KZ-1. Po pregledu stroškovnika in spisa Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I K 41112/2015 in I K 23233/2016, organ ugotavlja, da stroškovnik ni povsem v skladu z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in obsegom opravljenega dela.

3. Odvetniku se namesto priglašenih 600 točk za zastopanje na predobravnavnem naroku dne 13. 6. 2016 prizna 250 točk, saj je le-ta potekal pred sodnikom posameznikom (tč. 2 tar. št. 10 OT). Odvetnik je dalje predlagal odmero nagrade za sklenitev poravnave dne 13. 6. 2016 po tč. 2 tar. št. 1 OT. Organ pripominja, da bi odvetniku v primeru dejanske sklenitve "poravnave" oziroma v konkretnem primeru pravilno sporazuma s tožilstvom, ki se sklene v pisni obliki nato pa predloži sodišču (četrti odstavek 450a. člena ZKP), pripadala nagrada po 2. točki tar. št. 1, vendar pa sklenitev sporazuma ni spisovno izkazana. Golo priznanje krivde obtoženega pa odvetnika ne upravičuje do predmetne nagrade.

4. Nadalje je organ v obrazložitvi navedel, da odvetniku ne gre priznati priglašenih 40 točk za odsotnost iz pisarne, saj je sedež pisarne odvetnika v istem kraju, kot je sedež sodišča, torej v Kranju. Odvetniku tudi ne gre priznati priglašenih 6,00 EUR za preslikavo listin z dne 8. 1. 2016. Tudi za preslikavo listin iz sodnega spisa je treba plačati sodno takso. Čeprav je plačilo (tar. št. 10103) uvrščeno v poseben razdelek taksne tarife, gre brez dvoma za sodno takso in ne za plačilo ali nadomestilo stroškov preslikave. V točkah od 7 do 9 obrazložitve akta pa je navedeno, kaj se odvetniku prizna.

5. V tožbi na odpravo akta tožnik pravi, da iz točke 3 izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ tožniku namesto priglašenih 600 točk za zastopanje na predobravnavnem naroku dne 13.6.2016, priznal 250 točk. 6. Za navedeno kaznivo dejanje ZKP določa pristojnost Okrožnega sodišča. Skladno z določbo 1a. alineje prvega odstavka 25. člena ZKP lahko pred Okrožnim sodiščem sodi sodnik posameznik ob izpolnjenosti dodatnega pogoja iz drugega odstavka 285.f člena ZKP in ne senat 3 sodnikov, kot sicer določa 1. alineja prvega odst. 25. člena ZKP. Tudi v predmetni zadevi je sodila sodnica posameznica, čeprav je šlo za kaznivo dejanje, za katero je predpisana stvarna pristojnost Okrožnega sodišča, kjer skladno s prej citiranimi določbami ZKP sodi v primeru konkretnega kaznivega dejanja senat treh sodnikov. Določilo člena 285.f ZKP določa, da sme predsednik senata po izjavi obtoženca in zaslišanju državnega tožilca namesto senata soditi sodnik posameznik. Praviloma torej ob soglasju obtoženca lahko namesto senata sodi sodnik posameznik. To pa ne more vplivati na višino nagrade zagovornika, saj je stvarna pristojnost sodišča enaka, prav tako pa tudi teža kaznivega dejanja in posledično obseg in zahtevnost zadeve.

7. Tarifa št. 10, druga alineja, določa vrstno nagrade za zastopanje pred sodnikom posameznikom. Ta alineja se smiselno nanaša na nagrado pred Okrajnim sodiščem, taka pa je tudi praksa. Alineja št. 3 pa določa nagrado za zastopanje pred senatom 3 sodnikov, kar po vsebini ustreza zastopanje pred Okrožnim sodiščem. Za določitev višine nagrade je smiselno bistvena stvarna pristojnost, kar je pogojeno tudi z zahtevnostjo in praviloma obsežnostjo zadeve in ne s številom sodečih sodnikov.

8. V predmetni zadevi je zagovornik upravičen tako do nagrade po 3. točki tar. št. 10 in ne po 2. točki, kar zmotno ugotavlja organ. Tar. št. 10 določa, da nagrada po tem členu pripada za zastopanje na predobravnavnem naroku, sodišče pa bi kot povedano moralo upoštevati pri določitvi nagrade stvarno pristojno sodišče, ki ga za to KD določa zakon. V tem primeru je to Okrožno sodišče, kjer skladno z zakonom za tako kaznivo dejanje sodi senat treh sodnikov. Nenazadnje pa je to priznal tudi organ sam v točki 7, kjer je organ za zastopanje na naroku dne 13. 6. 2016 zagovorniku priznal nagrado po 3. točki 10 tar. št. Pri tem tožnik dodaja, da tarifa ne loči višine nagrade za zastopanje na naroku ali predobravnavnem naroku.

9. Poleg tega organ tožniku ni priznal nagrade za sklenitev poravnave v kazenskem postopku. Ta sporazum je dosegel zagovornik z državnim tožilcem neposredno pred obravnavo, kar je splošna praksa. Na podlagi tega sporazuma pa je obtoženec priznal krivdo, postopek pa se je zaključil, s čemer so se zmanjšali tudi stroški postopka, ki bi sicer nastali. Tarifa v točki 2 tar. št. 1 predvideva sklenitev poravnave v kazenskem postopku. Pri tem ne omejuje nastanek nagrade le na pisen sporazum s tožilstvom v smislu 4. odstavka 450a. člena ZKP, kot zmotno tolmači organ v točki 4 izpodbijanega sklepa. Ker je bila poravnava sklenjena tekom kazenskega postopka, po kateri je obtoženi priznal krivdo, in sicer neposredno pred glavno obravnavo, kar je splošna praksa, zagovorniku pripada nagrada po točki 2. tar. št. 1, kar znaša priglašenih 600 točk. 10. Prav tako pa organ nepravilno ni priznal 40 točk za odsotnost iz pisarne. Tarifa v 6. členu, ki določa nadomestilo za odsotnost iz pisarne, nikjer ne določa, da odvetnik ni upravičen do te nagrade, če ima sedež v istem kraju, kot je sodišče. Odvetnik mora tudi v tem primeru priti iz pisarne do sodišča, za kar porabi čas, tarifa pa določa nagrado za odsotnost iz pisarne. Organ bi zato moral priznati 40 točk za odsotnost iz pisarne.

11. Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče kot stvarno in krajevno pristojno izvede predlagane dokaze in po opravljeni obravnavi izda sodbo, tožbi ugodi ter akt odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka navedeno prereka in pojasnjuje, da se pred-obravnavni narok, skladno s 1. odstavkom 285a. člena ZKP, vedno opravi pred predsednikom senata. Vsled navedenega je tožbena navedba, da je odločanje o nagradi pomembna teža kaznivega dejanja, neutemeljena. Priznanje nagrade za zagovor obtoženega na predobravnavnem naroku je tako urejeno v točki 2 tar. št. 10 OT. Tožena stranka pojasnjuje, da iz 3. strani zapisnika o pred-obravnavnem naroku izhaja, da je po prebranem pravnem pouku obtoženim, tožilec izjavil, da nima kaznovalnega predloga za primer priznanja krivde. Iz predmetnega kazenskega spisa torej ne izhaja, da bi zagovornik z državnim tožilcem dosegel kakršenkoli sporazum. Če bi dejansko prišlo do sklenitve sporazuma, bi se le-ta moral na naroku jasno in določno zapisati v zapisnik. Prav tako bi ga državni tožilec še pred priznanjem krivde obtoženega (prosilca) predstavil na samem naroku. V konkretnem primeru pa je državni tožilec izjavil, da kaznovalnega predloga nima. Tožena stranka ob tem pojasnjuje, da bi obtoženi ne glede na kaznovalni predlog državnega tožilca lahko priznal krivdo za očitano mu kaznivo dejanje. Slednjega pa ni mogoče šteti za sporazum o priznanju krivde, saj se za sporazum zahteva obličnost. 13. Sporazum o priznanju krivde mora biti namreč sklenjen v pisni obliki, podpišeta ga stranki in zagovornik. Kaznivo dejanje, za katero je sklenjen sporazum, mora biti opisano na način, kot se zahteva za opis dejanja v obtožnici (2. točka 1. odstavka 269. člena). Sporazum se priloži k vloženi obtožnici oziroma obtožnemu predlogu; če pride do sklenitve sporazuma kasneje, ga mora državni tožilec predložiti sodišču takoj, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave.

14. Če ima odvetnik sedež v kraju, kjer je sedež sodišča, mu pripada urnina za odsotnost iz pisarne (4. odstavek 6. člena OT) le v primeru, če je oddaljen od sodišča toliko, da je za prihod na sodišče potreben prevoz s prevoznim sredstvom. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika namreč "potovati" pomeni premikati se iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom, oziroma opravljati določeno daljšo pot (tolmačenje OT - Upravni odbor Odvetniške zbornice 6. 5. 2008). Tožnik pa ima pisarno v kraju sedeža sodišča (razdalja 1 km, za kar naj bi tožnik porabil manj kot 10 minut svojega časa). Čas, ki ga tožnik porabi od svoje pisarne do sodišča, torej ne gre opredeliti kot potovanje, v posledici česar bi bil slednji upravičen do prig1ašene nagrade.

15. V pripravljalni vlogi tožnik odgovarja, da je sklicevanje na določbo 1. odst. 285a člena ZKP v tem primeru povsem neutemeljeno. Navedena določba določa namreč le to, da predsednik senata razpiše pred-obravnavni narok po pravnomočnosti obtožnice kar pa v zvezi z določitvijo nagrade odvetniku nima nobene zveze.

16. Odvetniška tarifa pod št. 10, druga alineja, določa nagrado za zagovor pred sodnikom posameznikom, to pa ni predsednik senata, tudi v primeru, ko ob izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 285.f člena ZKP, sodi sam in ne v senatu. Tudi v primeru postopanja po drugem odstavku 285.f členu ZKP, se delo zagovornika prav nič ne poenostavi, še vedno se obravnava isto kaznivo dejanje, zahtevnost in obseg dela pa ostaneta povsem enaka oz. to v ničemer ne olajšuje dela zagovornika, da bi to lahko vplivalo na nagrado. 285.f člen ZUP le omogoča, da ob določenih pogojih odloča le predsednik senata v zadevah, kjer je sicer določeno senatno sojenje, vendar to na višino nagrade ne more vplivati, saj obseg in zahtevnost dela ostajata enaka.

17. Odvetniška tarifa pod št. 10 v prvem odstavku ureja enakovredno obravnavanje zagovora ali zastopanja na pred-obravnavnem naroku, naroku za izrek kazenske sankcije, naroku za glavno obravnavo, seji ali pri ogledu ali rekonstrukciji.

18. Točka 3 tar. št. 10 določa, da pripada zagovorniku nagrada 600 točk, v primeru zagovora obdolženca (oz. zastopanja) pred senatom treh sodnikov po obtožnici. Ključna je stvarna pristojnost sodišča za očitano kaznivo dejanje po obtožnici. Pri tem tožnik dodaja, da tarifa ne loči višine nagrade za zastopanje na naroku ali predobravnavnem naroku. Če bi držalo tolmačenje tožene stranke, da je za predobravnavni narok potrebno vedno priznati le nagrado za zastopanje pred sodnikom posameznikom, potemtakem bi tarifa to zagotovo tudi določala. Iz tarife jasno izhaja, da je tako zastopanje na naroku za glavno obravnavo, kot tudi predobravnavnem naroku, odvisno od stvarne pristojnosti sodišča po obtožnem aktu. Tožniku torej pripada enaka nagrada kot za zastopanje na naroku, nenazadnje gre za obravnavanje istega kaznivega dejanja po obtožnici.

19. Sporazum je dosegel zagovornik z državnim tožilcem neposredno pred obravnavo, kar je splošna praksa. Na podlagi tega sporazuma pa je obtoženec priznal krivdo, postopek pa se je zaključil, s čemer so se zmanjšali tudi stroški postopka, ki bi sicer nastali. Če ustni sporazum z ODT pred obravnavo ne bi bil sklenjen, obdolženec ne bi priznal krivde, saj ne bi vedel, kakšna kazen ga čaka v primeru priznanja krivde, postopek pa bi se nadaljeval. Tarifa v točki 2 tar. št. 1 predvideva sklenitev poravnave v kazenskem postopku. Pri tem ne omejuje nastanka nagrade le na pisni sporazum s tožilstvom. Za nastanek nagrade je bistveno, da pride do sklenitve poravnane v kazenskem postopku, po katerem se postopek zaključi in s tem zmanjšajo stroški postopka. S tem nastane nagrada. Tarifa nikjer ne pogojuje, da mora biti sporazum obličen oz. sklenjen v pisni obliki. Taka pa je tudi praksa.

20. Glede odsotnosti iz pisarne tožeča stranka navaja vprašanje in mnenje UO z dne 6.5.2008. Po tem mnenju odvetnik ni upravičen do nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja (4. odst. 7. člena Odvetniške tarife), če odvetnik porabi iz prostorov pisarne do sodne stavbe 5 do največ 10 minut peš hoje. Kot izhaja iz izpisa, se za pot od pisarne tožnika na B. v Kranju do sodne stavbe v Kranju, peš porabi 12 minut, s čemer bi se lahko organ tudi sam seznanil. Skladno z mnenjem UO, tožniku torej pripada nagrada za odsotnost iz pisarne, saj porabi do sodne stavbe več kot 10 minut peš hoje.

21. Tožeča stranka predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki plačilo zamudnih obresti od 15. 7. 2016 dalje. Skladno z določbo 6. odstavka 40. člena ZBPP mora organ o končnem obračunu storitev odločiti s sklepom v 30 dneh po prejemu napotnice. Tožeča stranka pa je napotnico vrnila dne 14. 7. 2016. Obrazložitev k prvi točki izreka:

22. Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z določilom 2. odstavka 34. člena ZBPP se v izreku odločitve o priznanju nagrade odvetniku za izvajanje brezplačne pravne pomoči „odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank.“ Tožnik je v predmetni zadevi podal svoje zahtevke na napotnici, ki je bila s strani tožene stranke izdana dne 16. 12. 2015, tožnik pa jo je izpolnjeno poslal toženi stranki dne 15. 6. 2016. Po določbi 1. (in 4.) odstavka 40. člena ZBPP mora namreč izvajalec brezplačne pravne pomoči pristojni službi predložiti izpolnjeno napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi. Izpolnjena napotnica je zahtevek izvajalca brezplačne pravne pomoči v smislu 1. odstavka 213. člena ZUP. Tožena stranka ni zavrnila dela zahtevka v izreku, ampak zgolj v obrazložitvi izpodbijanega akta, zelo verjetno v točkah 4., 5. in 6. obrazložitve akta.

23. Izrek upravnega akta mora biti tudi določen in če je potrebno, se razdeli na več točk (6. odstavek 213. člena ZUP). To je nujno v tistih primerih, ko odvetnik poda zahtevek na plačilo nagrade, ki je v določenem delu sprejet oziroma mu tožena stranka delno ugodi, v določenem delu pa zahtevek zavrne, zato da v primeru nestrinjanja stranka lahko izpodbija samo zavrnjeni del zahtevka. V tovrstnih primerih imajo deli zahtevka različne pravne podlage glede na različne tarife.

24. Ker tožena stranka v izreku sklepa ni zavrnila določenega dela zahtevka, ima izpodbijani akt takšno napako, da se ga ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1).

25. Tožena stranka s tem, ko ni ugodila delu zahtevka za plačilo nagrade in stroškov, brez da bi tožnika pred tem pisno seznanila z razlogi za zavrnitev, tako da bi tožnik imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, je tožniku tudi kršila tudi pravico iz 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena v zvezi z 5. točko 3. odstavka in 4. odstavkom 146. člena ZUP (v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP). Argumente, ki jih tožnik navaja v tožbi zoper izpodbijani akt bo tožena stranka morala vključiti v obrazložitev akta v ponovljenem postopku.

26. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

27. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15.00 EUR. Tožnik v upravnem sporu ni imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, ki ga mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.