Jedro

Če postopek v upravnem sporu ob uveljavitvi še ni bil v teku, se zanj uporabljajo določbe ZUS-1, ne pa ZUS; procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe v postopku, ki ob uveljavitvi ZUS-1 še ni bil v teku, se presojajo po ZUS-1, in ne po ZUS. Izrek izpodbijanega sklepa s katerim so začasno zadržani učinki upravne odločbe druge stopnje, nasprotuje samemu sebi, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 3.točki 73.člena ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.12.2006, s katero je bila zavrnjena pritožba Z.Z. proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 21.9.2006); z njo je bila iz razlogov 93.h člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 112/05 ZTuj-1) zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu v Republiki Sloveniji, družinskemu članu slovenskega državljana, Z.Z. Hkrati s tožbo sta tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, katero sta utemeljevala z rizično nosečnostjo tožnice M.Z., zaradi katere bo ves čas potrebovala pomoč soproga, ter ne bo smela biti izpostavljena naporom in stresom. Dejstvo, da bi bila tožnica sama v času nosečnosti, poroda in materinstva pa naj bi jo spravljalo v obup, kar naj bi negativno vplivalo na njeno zdravstveno stanje in nosečnost. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu začasno zadrži pravno učinkovanje odločbe tožene stranke (1. točka izreka ) odločitev o povrnitvi stroškov pa se zadrži do odločitve o glavni stvari (2. točka izreka). Svojo odločitev o izdani začasni odredbi, ki temelji na 3. odstavku 32. člena ZUS-1, je utemeljilo z obstojem tako procesnih pogojev zanjo (vložena tožba zoper odločbo tožene stranke, izkazan obstoj spornega pravnega razmerja ter dejstvom, da zadeva očitno ni nerazumna, da ne bi imela izgleda na uspeh) ter izkazanim materialnim pogojem - težko popravljivo škodo, ki je v tem, da je tožeča stranka uveljavljane zdravstvene razloge in nujno pomoč tožnika v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja materinstva, izkazala za verjetno. Sodišče tudi ni videlo razlogov, da bi z izdajo začasne odredbe nasprotni, (toženi stranki) nastala večja nepopravljiva škoda glede na škodo, ki bi nastala tožnikoma.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da naj bi ji bila z nezakonitim postopanjem sodišča odvzeta možnost za odgovor na vložen predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je o predlagani začasni odredbi odločilo pred potekom roka, v katerem je imela možnost podati odgovor na zahtevo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka zahtevi predložila dokaze (priloge A2 do A3), ki pa toženi stranki niso bili poslani. Oporeka obstoju procesnih pogojev za izdajo začasne odredbe, saj se s tožbo ne izpodbija upravni akt, s katerim je poseženo v tožnikov pravni položaj - odločba Upravne enote Ljubljana z dne 21.9.2006 - ampak odločba tožene stranke, ki ni dokončni upravni akt. Izdaje začasne odredbe naj ne bi bilo mogoče utemeljevati z bodočim stresom in obupom tožeče stranke niti z njeno rizično nosečnostjo. V upravnem postopku (pred izdajo odločbe prve stopnje) je upravni organ presojal in tehtal na eni strani pravico do zasebnega in družinskega življenja drugega tožnika, na drugi pa vrednote javnega reda in varnosti, ter pri tem ugotovil, da ravnanje Z.Z. v preteklih letih in sedaj utemeljuje obstoj razlogov, da bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost oziroma, da naj bi bilo povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zato je potrebno v skladu z načelom sorazmernosti tudi pri izdaji začasne odredbe upoštevati prizadetost javne koristi, ki je bila ugotovljena tako v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje kot v kazenskih postopkih, končanimi s pravnomočnimi obsodilnimi sodbami ter dejstvom, da je Z.Z. še v enem nedokončanem kazenskem postopku.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ne gre za postopek, ki bi bil ob uveljavitvi ZUS-1 (1.1.2007) že v teku, zato se zanj uporabljajo izključno določbe ZUS-1, ne pa tudi ZUS na katerem temelji izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V zvezi z zatrjevanim (ne)obstojem procesnih predpostavk pritožbeno sodišče predvsem ugotavlja, da je po določbi 5. odstavka 17. člena ZUS toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, ne pa kot je navedlo sodišče prve stopnje organ, ki je izdal drugostopenjsko upravno odločbo. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Odločba tožene stranke, s katero je v obravnavani zadevi kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper dokončni upravni akt, glede na omenjeno zakonsko besedilo ni predmet presoje v upravnem sporu. Takšno tožbo torej sodišče (ob upoštevanju 31. člena ZUS-1) zavrže. Utemeljen je tudi ugovor o kršitvi pravice do kontradiktornega postopka, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožba z zahtevo za izdajo začasne odredbe ji je bila vročena 26.2.2007, tožbi pa niso bili predloženi dokazi (priloge A2-A3). Še pred iztekom roka, ki ji ga je sodišče določilo za podajo odgovora, je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Zato tožena stranka utemeljeno navaja, da ji je bila odvzeta možnost, da poda odgovor na vložen predlog za izdajo začasne odredbe. S tem pa je bilo tudi nedopustno poseženo v ustavno pravico, določeno v 22. členu Ustave RS (enako varstvo pravic).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu začasno zadržalo pravno učinkovanje odločbe Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 5.12.2006. Omenjena odločba druge stopnje ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, temveč je z njo zgolj zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper upravni akt, s katerim je bilo poseženo v njegov pravni položaj. Zato se bo pravnomočna odločba izdana v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta nanašala na dokončni upravni akt prve stopnje, s katerim je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj - upravno odločbo prve stopnje - ne pa na odločbo tožene stranke. Izrek izpodbijanega sklepa, s katerim so začasno zadržani pravni učinki upravne odločbe druge stopnje, zato po presoji pritožbenega sodišča nasprotuje samemu sebi. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 75. člena ZUS-1 iz razloga 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča so bile v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa bistveno kršene omenjene določbe ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost oz. pravilnost izpodbijanega sklepa. Že zato je pritožbi ugodilo, ne da bi se sploh spuščalo v presojo vsebinskega (materialnega pogoja) - težko popravljive škode. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pred izdajo odločitve o zahtevani začasni odredbi odpraviti omenjene kršitve postopka.