Jedro

Tožnik z dediščinsko tožbo od toženca zahteva opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada. Tožnica tega pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni upoštevala, saj z njim zahteva razveljavitev izdanega dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ parcele, česar pa s tožbo v pravdi ne more zahtevati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi razveljavitev dodatnega sklepa ter dodelitev zakonitega dednega deleža lahko morebiti dosegla le v zapuščinskem postopku z vložitvijo pravočasne pritožbe, česar pa ni izkoristila.

Tožničine navedbe o nekaterih postopkovnih nepravilnostih ter očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ne omogočajo sklepa, da je izpolnjen pogoj, ki ga za uveljavljanje zahtevka v pravdi predpisuje 224. člen ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Kratek oris ozadja spora, poteka postopka ter odločitev sodišča prve stopnje_

1. Obravnavani spor izvira iz zapuščinskega postopka po pok. očetu pravdnih strank, to je A. A., ki je umrl 1. 4. 2001. Kot izhaja iz (priloženega) spisa Okrajnega sodišča v Trbovljah D 300/2022 ter listin v spisu, je Okrajno sodišče v Litiji, ki je ta postopek sprva vodilo, 17. 4. 2003 izdalo sklep o dedovanju, s katerim je za dedinjo (takrat znanega) zapuščinskega premoženja razglasilo zapustnikovo vdovo B. A. Pri tem je, kot izhaja iz sklepa, pri odločitvi upoštevalo izjave zapustnikovih otrok (to je C. A., D. A. in E. E.), dane na zapuščinski obravnavi 17. 4. 2003, da svoje dedne deleže odstopajo materi B. A. Sklep o dedovanju je 7. 5. 2003 postal pravnomočen. Dne 19. 11. 2003 je isto sodišče izdalo še (za tožnico sporni) dodatni sklep o dedovanju. Z njim je odločilo o dedovanju ½ nepremičnine ID znak 000 7/4. Za dedinjo je bila razglašena vdova B. A. Sklep je bil vročen vsem dedičem (tudi tožnici E. E.), ki pritožb zoper odločitev niso vložili. Sklep je 10. 12. 2003 postal pravnomočen.

2. 19. 11. 2021 je tožnica v zapuščinskem postopku vložila predlog za obnovo postopka, ki se nanaša na izdani dodatni sklep, ta predlog pa je z vlogo z dne 2. 8. 2021 prekvalificirala v tožbo, ki je predmet te pravde. Kot izhaja iz navedb tožnice, je srž spora v dejstvu, da zapuščinsko sodišče pri odločitvi o naknadno najdenem premoženju ni upoštevalo, da se zapustnikovi otroci pred izdajo sklepa o dedovanju z dne 17. 4. 2003 dedovanju niso odpovedali, ampak so dedne deleže sprejeli in odstopili materi B. A. Tožnici bi zato moral biti po njenem prepričanju na naknadno najdenem premoženju dodeljen zakonit dedni delež. V tožbi in nadaljnjih vlogah je zatrjevala še druge nepravilnosti (da predlogu za izdajo dodatnega sklepa ni bilo priloženo veljavno pooblastilo; da bi moralo zapuščinsko sodišče opraviti obravnavo; da dodatni sklep ne vsebuje pravilnih podatkov o nepremičnini; da v njem ni navedeno komu se vroča) ter trdila, da je bila izjava o odstopu dednega deleža dana v zmoti.

3. Ker tožba in nadaljnje vloge niso vsebovale tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje tožnico s sklepom z dne 1. 2. 2023 (list. št. 55) pozvalo, da tožbo (med drugim) dopolni tako, da postavi tožbeni zahtevek. Tožnica je z vlogo z dne 9. 2. 2023 (list. št. 58) zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala razveljavitev dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ nepremičnine 7/4 k. o. X. 4. O tem zahtevku je sodišče odločilo z izpodbijano sodbo in ga zavrnilo ter tožnici naložilo, da tožencu povrne 869,32 EUR stroškov postopka. Pojasnilo je, da bi tožnica postopkovne nepravilnosti in zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava morala uveljavljati v zapuščinskem postopku z vložitvijo pritožbe zoper izdani dodatni sklep o dedovanju. Le na ta način bi lahko morebiti dosegla razveljavitev izdanega sklepa. Ker tega ni storila in je o zadevi pravnomočno odločeno, ponovno odločanje v pravdi o tem ni dopustno. Glede sporne izjave o odstopu dednega deleža pa je pojasnilo, da tožnica zahtevka za razveljavitev izjave, kljub podanim trditvam, ni postavila; tudi roki za morebitno tožbo za razveljavitev dednega dogovora, na podlagi katerega je prišlo do odstopa dednega deleža, so že potekli.

_**Povzetek bistvenih pritožbenih navedb ter navedb v odgovoru na pritožbo**_

5. Zoper odločitev se pritožuje tožnica. V bistvenem navaja, da je bil 5. 2. 2023 postavljen prvi tožbeni zahtevek, da se dodatni sklep o dedovanju D 67/2003 z dne 19. 11. 2003 razveljavi zaradi odvzema pravice do dedovanja. V sodbi ni odločeno o napakah v sklepu. Ne drži, da o pravnomočni stvari ni dopustno ponovno odločati in opozarja na 224. čl. ZD1, ki določa, da stranka lahko svojo pravico uveljavi v pravdi, če so podani pogoji za obnovo postopka po ZPP2 (sklep z napačno vsebino, napaka pri vročanju, nezakonito pooblastilo). Drugi tožbeni zahtevek za razveljavitev izjave o odpovedi dediščini v korist B. A. je bil dan 21. 10. 2022 in 23. 12. 2022. 6. Glede prvega zahtevka navaja, da pok. B. A. pooblaščencu ni dala pooblastila, da sproži postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Sodišču je bila predložena le neoverjena fotokopija pooblastila z napačnim datumom, ki je bilo sicer dano za sestavo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sklep je bil izdan brez vloge stranke in ni postal pravnomočen in je ničen. Opozarja na dokazila, predložena sodišču. V tožbi ni navedeno, da gre za dediščinsko tožbo po 224. čl. ZD. Dodatni sklep ne vsebuje točnih podatkov zemljiške knjige in ni bil vročen pooblaščencu, da bi ta lahko vložil pritožbo. Vse navedeno je podlaga za razveljavitev sklepa D 67/2003 z dne 19. 11. 2003. 7. O drugem zahtevku sodišče ni odločilo, kar je napaka. V tožbi je navedeno, da bi moralo sodišče pri dedovanju naknadno najdenega premoženja po odločbi VS000394/2 z dne 25. 9. 2020 upoštevati 46. čl. OZ.3 Zmota tožnice je bila bistvena in opravičljiva. Opravičljiva je zato, ker je bila pri dedovanju v letu 2003 zavedena. Izjava, ki jo je dala tožnica, ni skladna z ZD. Pooblaščenec ji je na dom poslal izjavo, ki se glasi, da se odpoveduje dediščini v korist B. A. Izjava vsebuje stavek, ki se glasi: „Tako kot prvič“. Ta izjava ne vsebuje podatkov o predmetu dedovanja, hrani jo sodišče in je v tem spisu. Zakaj sodišče o tem, da je bila dana v zmoti, ni odločilo, ni jasno. Zato že tretjič vlaga zahtevo za razveljavitev te izjave.

8. Sodišče je tožnico z dopisom za dopolnitev tožbe z dne 1. 2. 2023 pozvalo, da tožbo popravi in navede tožbeni zahtevek. Ta dopis ni bil jasen. Ker sta v tožbi dva zahtevka, bi moralo biti v njem navedeno, kateri tožbeni zahtevek je treba še dodati. Ker prvi zahtevek še ni bil naveden, je bila postavljena še zahteva za razveljavitev sklepa o dedovanju z dne 19. 11. 2003. 9. Ob vpogledu v spis 25. 5. 2023 je bilo ugotovljeno, da pooblastilo toženca ni zakonito. Na njem ni navedena konkretna zadeva in kateri organ zadevo obravnava, ni povsem jasno, za katero stranko gre. Če odvetnik ne vloži pravilnega pooblastila, se tožba zavrže. Na obravnavi 12. 5. 2023 so bile predložene izjave dedičev, ki jih zakon ne predvideva in se nanašajo na sklep D 67/2003 z dne 19. 11. 2003, ki je predmet te tožbe.

10. Stroški so odmerjeni previsoko in niso navedene posamezne odvetniške tarife.

11. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

_**Presoja utemeljenosti pritožbe**_

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih. Tožnica je v vlogi z dne 21.10. 2022 ter vlogi z dne 23. 12. 2022 res navedla, da vlaga zahtevo za razveljavitev izjave o odpovedi dediščine v korist B. A., a zahtevka za njeno razveljavitev ni postavila. Tega ni storila niti po tem, ko jo je sodišče prve stopnje pozvalo, da tožbo dopolni, saj je v vlogi, ki je pozivu sledila, postavila le zahtevek za razveljavitev dodatnega sklepa o dedovanju in zahtevek za vrnitev zakonitega dednega deleža na parceli 7/4 k. o. X. Neutemeljen je v zvezi s tem očitek o nejasnosti poziva, saj je iz razlogov sklepa z dne 1. 9. 2023 jasno razvidno, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožba ne vsebuje (nobenega) zahtevka in tožnica zato ni mogla biti v dvomu, kaj sodišče od nje pričakuje.

14. Zahtevek za razveljavitev dodatnega sklepa in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ parcele 7/4 k. o. X je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen.

15. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da ZD v 224. čl. omogoča, da lahko stranka, čeprav je sodelovala v zapuščinskem postopku, ki je pravnomočno zaključen, uveljavlja pravico do zapuščine tudi v pravdi, če so podani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, a to na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ne vpliva. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna.

16. Tožba, s katero bi tožnica (pod pogoji za obnovo postopka, ki jih določa ZPP) v pravdi zahtevala dedno pravico in s tem korigirala odločitev zapuščinskega sodišča, je dediščinska tožba. Gre za tožbo dediča, ki je zapuščino pridobil z zapustnikovo smrtjo in trdi, da dedna pravica pripada (tudi) njemu ter na tej podlagi od toženca zahteva, da mu mora izročiti zapuščino, njen idealen del ali posamezno stvar, ki jo ima v posesti, pri čemer se toženec upira zahtevku z utemeljitvijo, da ima on dedno pravico ali njen del.4 V teoriji sicer ni enotnega stališča o tem, kaj mora obsegati zahtevek iz dediščinske tožbe (ali samo dajatveni zahtevek za izročitev zapuščine ali tudi ugotovitvenega, da je tožnik zapustnikov dedič),5 po sodni praksi Vrhovnega sodišča pa je dediščinska tožba dajatvena, oblikovanje zahtevka pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera.6 Tožnik z dediščinsko tožbo od toženca zahteva opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada. Tožnica tega pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni upoštevala, saj z njim zahteva razveljavitev izdanega dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zakonitega dednega deleža na ½ parcele 7/4 k. o., česar pa s tožbo v pravdi ne more zahtevati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi razveljavitev dodatnega sklepa ter dodelitev zakonitega dednega deleža lahko morebiti dosegla le v zapuščinskem postopku z vložitvijo pravočasne pritožbe, česar pa ni izkoristila.

17. Ne glede na to, da je bil zahtevek pravilno zavrnjen že iz navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora dodaja, da tudi tožničine navedbe o nekaterih postopkovnih nepravilnostih ter očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ne omogočajo sklepa, da je izpolnjen pogoj, ki ga za uveljavljanje zahtevka v pravdi predpisuje 224. čl. ZD. Tako (sicer neutemeljeno) zatrjevana pomanjkljiva vsebina dodatnega sklepa o dedovanju7 ni obnovitveni razlog po 394. čl. ZPP. Enako velja za zatrjevano dejstvo, da dodatni sklep o dedovanju ni bil vročen pooblaščencu dedinje B. A. (je pa bil vročen njej osebno), saj tožnici s tem ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je oprava zapuščinske obravnave pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju predpisana le v primeru, da le-te prej ni bilo (glej 221. čl. ZD), tudi pisnost postopka ni posegla v to pravico, še manj pa jo tožnici odvzela. Obnovitvenemu razlogu ne ustreza niti navedba o umanjkanju veljavnega pooblastila za vložitev predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, saj bi zapuščinsko sodišče dodatni sklep o dedovanju lahko izdalo tudi po uradni dolžnosti, poleg tega pa gre za kršitev, ki jo lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana. Končno tudi morebitna materialnopravna nepravilnost izdanega dodatnega sklepa o dedovanju ni dopusten obnovitveni, ampak pritožbeni razlog.

18. Tožnica v pritožbi neutemeljeno oporeka pooblastilu, ki ga je dal toženec svojemu odvetniku. To pooblastilo je namreč veljavno in ustreza zahtevam ZPP glede pooblastil (glej 94., 95. in 97. čl.). Poleg tega pa, kar je bistveno, tožnica morebitnih napak v zvezi s tem pooblastilom niti ne more uspešno uveljavljati, saj ne gre za njenega pooblaščenca.8

19. Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje v razlogih res ni navedlo posamezne tar. št. OT9, ki jo je uporabilo, a to pritožbenega preizkusa ne onemogoča. Ker pritožnica očitka o previsoko odmerjenih stroških ne konkretizira, pritožbeno sodišče ugotavlja le to, da so stroški odmerjeni po veljavni OT (tar. št. 19, 20 in 21 ter 6. in 11. čl.) in ob upoštevanju vrednosti spora, ki jo je tožnica navedla.

20. Ker tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo. Toženec stroške odgovora na pritožbo nosi sam, saj je bil ta, glede na relevantne okoliščine primera, nepotreben (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

1 Zakon o dedovanju. 2 Zakon o pravdnem postopku. 3 Obligacijski zakonik. 4 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, UL RS 2009, stran 281. 5 Več o tem glej v članku A. Božič Penko, Dediščinska tožba, Pravosodni bilten št. 2/2020, str. 49. 6 Glej sodbi VS RS II Ips 1071/2007 in II Ips 1070/2008. 7 Nepremičnina, ki je bila predmet dedovanja, je bila opredeljena skladno s takrat veljavnimi pravili zemljiške knjige; odredba o vročanju ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju (glej 214. čl. ZD). 8 Glej odločbe VSL I Cpg 34/2018, VSL I Cp 1783/2020, VSL II Cp 1929/2021 in druge. 9 Odvetniška tarifa