Jedro

Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2014 ter prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 9. 2013 v delu glede odmere starostne pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe tožniku ponovno odmerila starostno pokojnino od 28. 9. 2013 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa za leta 1978 pa do vključno 1985, s tem da je določilo tudi konkretne zneske, ki naj jih tožena stranka upošteva. Naložilo je tudi, da tožena stranka tožniku izplača razliko med že izplačano pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je pravna podlaga za odločanje podana v 400. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2)(1) , pri čemer je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 21. člena Statuta skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Statut)(2) , po katerem se osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa všteje v pokojninsko osnovo le v primeru, če je takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delovne organizacije, ki pa mora biti v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih. Delo preko polnega delovnega časa je torej moralo biti uvedeno v skladu s tedaj veljavno delovno pravno zakonodajo in sicer: Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: TZDR)(3) , Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju: ZMRDZD)(4) in kasneje tudi Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR/77)(5). Navedeni zakon je v 79. členu uredil primere, ko se je lahko delo uvedlo preko polnega delovnega časa in sicer le v primerih nastopa izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščin. Če je bilo to delo uvedeno izjemoma in za omejeno obdobje, se je po drugem odstavku 79. člena štelo kot poseben delovni pogoj. V skladu z 81. členom ZDR/77 pa se nadurno delo ni smelo uvesti, če je bilo delo mogoče opraviti z ustrezno in smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Nadurno delo je bilo tudi časovno omejeno in sicer po zakonu iz leta 1977 na 12 ur na teden, s spremembami navedenega zakona, veljavnega od 31. 7. 1982, pa na 30 ur na mesec. Iz izpovedbe tožnika in izpovedbe zaslišane priče izhaja, da je šlo v spornem obdobju v primeru dela preko polnega delovnega časa za redno delo. Ni šlo za kratkotrajno delo, ki bi se pojavilo nepričakovano in izjemno. V takem primeru pa ne gre za nadurno delo v smislu posebnega delovnega pogoja, temveč za redno delo, ki je bilo vnaprej znano. Tako je tudi priča izpovedala, da je bil A. mednarodna naložba in da so imeli v spornem obdobju ves čas povečan izvoz. Iz izpovedbe tožnika in priče nadalje izhaja, da delodajalec ni hotel zaposlovati novih delavcev. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je bilo njegovo delo tako, da bi se lahko zaposlili tudi drugi delavci. Torej tudi ni šlo za specifičnost tožnikovega dela, kot to zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. V tožnikovem primeru tako ni šlo za primere, ko je delavec po zakonu dolžan delati preko polnega delovnega časa. Odločilno je, da delodajalec ni podvzel ustreznih organizacijskih ukrepov za preprečevanje dela preko polnega delovnega časa, saj bi se lahko uvedbi nadurnega dela izognil z uporabo ukrepov, predvidenih v delovnopravni zakonodaji kot so prerazporeditev delovnega časa in zaposlitev novih delavcev z ustrezno usposobljenostjo. Nadalje tudi ni dokazan pravilen postopek odrejanja nadur. Iz izpovedbe izhaja, da se je nadurno delo odrejalo ustno, kar pa ni v skladu z delovno pravno zakonodajo. Tudi izjava tožnika in priče, da niso koristili prostih ur, ker so bile nadure plačane, ne opravičuje uvedbe nadurnega dela. Nenazadnje tožnik v postopku ni predložil nobenega splošnega akta, ki bi v spornem obdobju njegovo delovno mesto za delo v podaljšanjem delovnem času določal kot poseben delovni pogoj. Tudi v obdobju od 1983 do 1985, ko je tožnik opravljal delo voznika tovornjaka, je bila narava dela taka, da je že ob nastopu dela vedel, da bo moral opravljati nadurno delo. Torej je šlo za vnaprej znan način dela in temu primerno bi moral delodajalec urediti organizacijo dela. Tožena stranka nadalje še opozarja, da tožnik tudi ni upravičen do izplačila zamudnih obresti po določbi 197. člena ZPIZ-2. Tožena stranka tudi ne more biti v zamudi v zvezi z izplačilom razlike ponovno odmerjene pokojnine, saj z izplačili še ni zamudila. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(6) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 9. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 517,58 EUR na mesec od 28. 9. 2013 dalje.

6. V zadevi je sporno, ali se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je prejel za delo preko polnega delovnega časa. Iz potrdila A/2 izhaja, da je tožnik v letu 1978 opravil 128 ur, v letu 1979 58 ur, v letu 1980 60 ur, v letu 1981 148 ur, v letu 1982 154 ur, v letu 1983 216 ur, v letu 1984 276 ur in v letu 1985 203 ure preko polnega delovnega časa. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je v obdobju od leta 1978 pa do 1983 opravljal delo oblikovalca pleksi stekla. V obdobju od 1983 dalje pa je v istem podjetju (A.) opravljal delo voznika tovornega vozila.

7. Pravna podlaga za odločitev je podana v določbi tretjega odstavka 400. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)(7) se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Navedena določba odkazuje na uporabo delovnopravnih predpisov, ki so veljali v času od 1978 pa do leta 1985. Gre za ZDR/77 in Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR/77(8). Pri odločitvi je tako potrebno upoštevati določbo 79. člena, kjer je določeno, da lahko delavci določijo s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov oziroma, da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za nepretrgan potek dela potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Takšno delo se šteje kot poseben delovni pogoj.

8. Glede na navedeno določbo, je tako za odločitev bistveno, ali je bilo tožnikovo delo preko polnega delovnega časa po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno, na kar opozarja tudi vrhovno sodišče v sodnih odločbah, ki se nanašajo na podobne primere(9).

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je šlo za izjemno in nepredvidljivo delo. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da če so prišla naročila iz tujine, pa tudi iz domačega trga, je bilo potrebno delati več, zato so bile potrebne nadure. Tako je na primer 14 dni delo potekalo normalno, potem pa je prišlo dodatno naročilo, ko je bilo potrebno delati nadure. Prihajalo je tudi do nadomeščanja drugih delavcev v primeru bolniške odsotnosti ali koriščenja dopusta. Tudi delo tožnika je bilo specifično, saj so delo oblikovalca pleksi stekla opravljali le 4 delavci, kar pomeni, da je vsak izpad pomenil, da je en delavec moral pokrivati drugega delavca. Podjetje dodatnih delavcev ni zaposlovalo, iz razlogov, ki sta jih izpovedala tako tožnik kot tudi priča in na kar tožnik tudi ni imel nobenega vpliva. Tudi kasneje, ko je delal kot voznik tovornjaka, iz izpovedbe prepričljivo izhaja, da je prišlo do izjemnih nepredvidljivih okoliščin, ko je moral vožnjo končati tudi po zaključku delovnega časa. Za podaljšano vožnjo tudi ni prejel dnevnic. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo v spornem primeru za nepredvidljivo in izjemno delo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede kratkotrajnosti pa pritožbeno sodišče poudarja, da že število ur kaže na to, da ni šlo za redno obliko dela, temveč da se je potreba po nadurnem delu pojavljala le izjemoma in da je bilo tudi število opravljenih nadur v posameznem letu v okviru, kot je bil tedaj postavljen z delovnopravnimi predpisi. Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih, ko je šlo za delavce podjetja A. že razsodilo, da se v teh primerih nadure vštevajo v pokojninsko osnovo(10). Iz revizijskega zapisnika na listovni številki 14 sodnega spisa z dne 17. 11. 2015 izhaja, da se podatki o delu preko polnega delovnega časa, ki so navedeni na potrdilu z dne 29. 10. 2012 ujemajo s podatki na zbirnih kuvertah zavarovanca, na katerih so navedeni podatki o urah nadurnega dela, bruto zneskih nadurnega dela, obračunanih prispevkih iz nadurnega dela in neto zneskih nadurnega dela. Iz potrdila izhaja tudi materialno pravna podlaga za odrejanje nadurnega dela. V dokumentaciji upravnega spisa je tudi Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 19. 12. 1978 oziroma prečiščeno besedilo z dne 26. 10. 1983 v delu, ki se nanaša na delo preko polnega delovnega časa. Na način odrejanja nadurnega dela (ustno oziroma pisno) pa tožnik ni imel vpliva in zato omenjeno za odločitev v predmetnem sporu ni odločilno.

10. Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. S tem, ko je sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in ji naložilo novo odmero starostne pokojnine ter izplačilo razlike za nazaj, je sodišče utemeljeno toženi stranki naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Podlaga za tako odločitev je podana v prvem odstavku 378. člena v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: OZ)(11) .

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami

(2) Ur. l. RS, št. 40/83 s spremembami

(3) Ur. l. SFRJ, št. 12/1970 s spremembami

(4) Ur. l. RS, št. 18/1974 s spremembami

(5) Ur. l. RS, št. 24/1977 s spremembami

(6) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

(7) Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami

(8) Ur. l. SRS, št. 27/82

(9) glej VIII Ips 144/2011 z dne 15. 10. 2012, VIII Ips 128/2011 z dne 19. 6. 2012. (10) glej Psp 602/2010 z dne 15. 2. 2011, Psp 376/2011 z dne 10. 11. 2011, Psp 261/2012 z dne 30. 8. 2012. (11) Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami