Jedro

Tožnik je pravočasno prijavil nesrečo pri delu, zato je upravičen zahtevati 100 % nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Do prenizkega izplačila nadomestila plače v času bolniškega staleža tožnika ni prišlo zaradi njegove napake, temveč po krivdi tožene stranke. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto prikrajšanje nadomestila plače od 31. 1. 2011 do 15. 7. 2011 v neto znesku 292,01 EUR po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja od pripadajočega bruto zneska posamezne mesečne plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega neizplačanega nadomestila plače do plačila, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 123,59 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila ter ta znesek nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče pavšalno zaključuje, da med strankama ni sporno dejstvo, da je vzrok za tožnikov bolniški stalež nesreča pri delu. Iz odgovora na tožbo tožene stranke izhaja ravno nasprotno in temu ni tako, saj za navedeno niso podani niti razlogi niti vzrok. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko opira sodbo na podlagi izjave priče A.A., katera zavaja sodišče z izjavo in se ekskulpira na ta način, da izjavi, da so se vse nesreče pri delu javljale neposredno gospodu B.B. in da on ni imel v zvezi s tovrstnimi evidencami opravkov in da ni v nobenem primeru pisal zapisnikov o nesreči pri delu. Sodišče prezre navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v tej zvezi podana dokazna predloga, ki ju neupravičeno ne upošteva in iz katerih izhaja ravno nasprotno. Dejstvo je, da je bil A.A. tisti, ki je na podlagi sprememb in dopolnitev Pravilnika o ... bil odgovoren za izpolnitev internega zapisnika o poškodbi pri delu, kot je bila ustaljena praksa pri toženi stranki in da ga nato posreduje pristojnim službam in sicer B.B. O tem so bili vsi vodja organizacijskih enot pri toženi stranki obveščeni z dopisom z dne 14. 3. 2000. Šele interni zapisnik o nesreči pri delu je pravna podlaga za izpolnitev obrazca R8 - prijava nezgode, poškodbe pri delu, kateri se posreduje osebnemu zdravniku in delovnemu inšpektorju in katerega izpolnjuje pri toženi stranki B.B. Tožena stranka je prepričana, da tožnik nesreče pri delu ni javil pravočasno, zato ostaja sporno, ali je vzrok staleža tožnika nesreča pri delu. Opozarja na dejstvo, da navedba v poškodbenem listu tožnika, da se je poškodoval v službi, še ne pomeni upravičenosti do evidence in s tem nadomestila za nesrečo pri delu. Prav tako sodišče prezre dejstvo, da osebni zdravnik ne more pomotoma zapisati v bolniški list, da je bil tožnik v staležu zaradi bolezni in kar je tožena stranka oporekala v odgovoru na tožbo, saj je podlaga za evidenco nezgode kot nesreče pri delu s strani osebnega zdravnika ravno obrazec R8, kar bi sodišče moralo vedeti in ker osebni zdravnik ni imel s strani tožene stranke izpolnjenega obrazca R8 je evidentiral bolezen, kar posledično pomeni, da vzrok bolniškega staleža ni bila nesreča pri delu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval razliko pri nadomestilu plače za čas bolniškega staleža od 31. 1. 2011 do 15. 7. 2011, ker je bil med opravljanjem dela 25. 1. 2011 udeležen v prometni nesreči, v kateri je bil poškodovan.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik pravočasno prijavil nesrečo pri delu, zato je upravičen zahtevati 100 % nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Do prenizkega izplačila nadomestila plače v času bolniškega staleža tožnika ni prišlo zaradi njegove napake, temveč po krivdi tožene stranke. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen v celoti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo razliko med prejetim nadomestilom za bolniški stalež in 100 % nadomestilom. Tožnik se je namreč pri delu 25. 1. 2011 poškodoval med opravljanjem dela v prometni nesreči in je bil v bolniškem staležu od 31. 1. 2011 do 15. 7. 2011. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki izhaja tako iz njegove izpovedi, kakor tudi iz izpovedi priče A.A.. Priča je tudi izpovedala, da mu je tožnik pravočasno, torej na dan nesreče in naslednji dan poročal o nesreči pri delu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka prepričana, da tožnik nesreče pri delu ni javil pravočasno, zato ostaja sporno, ali je bil vzrok staleža tožnika sploh nesreča pri delu. Dejstvo, da nadrejeni tožniku (A.A.) ni postopal v skladu s 4. členom Sprememb in dopolnitev pravilnika o varstvu pri delu tožene stranke (v nadaljevanju Spremembe pravilnika), ne dokazuje, da tožnik ni pravočasno javil nesreče pri delu ter zato ni upravičen do 100 % nadomestila. Iz izpovedi priče izhaja, da prijava nesreče pri delu sicer ni bila njegova naloga, vendar pa je določba 4. člena sprememb pravil jasna, katere so naloge nadrejenega vodje. Ker tožniku nadrejeni vodja ni postopal v skladu z določbo 4. člena Sprememb pravilnika, tožniku ni mogoče očitati, da ni pravočasno javil nesreče pri delu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.