Jedro

Čeprav ZP-1 splošne določbe o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ne vsebuje, pa ureja postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1, ki se uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, zato je treba navedeno pravilo na tej podlagi spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se postopek zoper S.L. v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.8.2007 ustavi.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.8.2007, je bil S.L. spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 234. člena v zvezi s petim odstavkom 30. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globo 292,10 eurov in štiri kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, na podlagi drugega odstavka 234. člena ZVCP-1 pa tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za en mesec. Višje sodišče je pritožbo storilca, v kateri je navajal, da je za isti prekršek že bil kaznovan in da je globo že plačal, vendar nima več potrdila o plačilu, zavrnilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka N.F. Navaja, da je iz obvestila o doseženem številu kazenskih točk Ministrstva za pravosodje RS, Sektor za izvrševanje kazenskih sankcij, razvidno, da je imel storilec na dan 12.9.2007 v skupni evidenci izrečenih osem kazenskih točk, in sicer: štiri, izrečene s plačilnim nalogom PPP L. z dne 28.6.2006 ter štiri, izrečene z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2007, v obeh primerih za prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1. Iz opisa dejanja PPP L., priloženega obdolžilnemu predlogu, izhaja, da je šlo za isti historični dogodek, kot je opisan v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2007. Okrajno sodišče je z izdajo sodbe poseglo v že pravnomočno urejeno razmerje, s čimer je kršilo 31. in 158. člen Ustave RS ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1. 3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (31. člen - Ustava) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen 7. Protokola - EKČP). Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot Zakon o kazenskem postopku, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (4. alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega (izrecno) predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1. Ta določba se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, zato je v njej obravnavano pravilo na tej podlagi treba spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Ta postopek je sicer namenjen zlasti odločanju o lažjih kršitvah z enostavnimi dejanskimi stanovi (52. člen ZP-1), vendar bi bila drugačna razlaga v nasprotju z namenom določitve prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. S pravnomočnostjo odločb se namreč zagotavlja trdnost vseh tako urejenih pravnih razmerij in pravna varnost storilca, ki terja, da vsaka od njih preide v pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen pod pogoji in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Storilec tako ni izpostavljen temu, da bo po pravnomočno končanem postopku znova postavljen v položaj kršitelja (obdolženca).

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz obvestila o doseženem številu kazenskih točk Ministrstva za pravosodje RS, Sektor za izvrševanje kazenskih sankcij, razvidno, da je imel storilec na dan 12.9.2007 v skupni evidenci izrečenih osem kazenskih točk, in sicer štiri točke za prekršek, storjen po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, izrečene s plačilnim nalogom PPP L. z dne 28.6.2006, pravnomočnim dne 5.10.2006, ter štiri točke za prekršek, storjen po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, izrečene z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2007, pravnomočno dne 24.8.2007. Vrhovno sodišče je preverilo pravilnosti navedenega obvestila, opravilo poizvedbo pri PPP L. in pridobilo plačilni nalog PPP L. z dne 28.6.2006, ki potrjuje pravilnost podatkov v obvestilu. K posredovanemu nalogu je komandir PPP L. J.G. priložil dopis, v katerem pojasnjuje, da je policist na kraju prometne nesreče z dne 28.6.2006 izpolnil navedeni plačilni nalog, vendar ga ni vročil storilcu, ker je obstajala verjetnost, da bo šlo za prometno nesrečo II. kategorije, za katero hitri postopek ni dovoljen. Ko je bil sum o prometni nesreči potrjen, je PPP L. na Okrajno sodišče v Ljubljani zoper storilca vložila obdolžilni predlog. Pri tem pa niso "stornirali" že izpolnjenega plačilnega naloga, ampak so ga poslali storilcu, ki je globo v višini 208,65 eurov poravnal v osmih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga, torej v polovičnem znesku. Izrečene so mu bile tudi štiri kazenske točke. Vrhovno sodišče se je prepričalo, da tudi iz opisa dejanja PPP L., priloženega obdolžilnemu predlogu, in iz obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2007 izhaja, da se plačilni nalog in navedena sodba nanašata na isti prekršek, storjen dne 28.6.2006. Na tej podlagi ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani z izdajo sodbe z dne 8.6.2007 poseglo v že pravnomočno odločeno zadevo in s tem kršilo 31. in 158. člen Ustave RS ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1. 6. Vrhovno sodišče je glede na navedeno kršitev zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in postopek zoper storilca S.L. v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.8.2007, ustavilo.