Jedro

Začasno obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe, saj za to ni podlage v ZGD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Mestne uprave za inšpekcijske službe mesta z dne 04.11.1993, s katero se tožeči stranki prepoveduje prodaja živil na debelo in drobno, razen trgovine na debelo z alkoholnimi in brezalkoholnimi proizvodi v originalni embalaži, v njenih poslovnih prostorih vse dotlej, dokler si ne pridobi dokazila pristojnega organa po določbi 6. odstavka 4. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93), in določa, da je rok izvršitve odločbe naslednji dan po prejemu in da pritožba ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tržni inšpektor pri inšpekcijskem pregledu ugotovil, da ima tožeča stranka kot predmet poslovanja registrirano trgovino na debelo in drobno z mešanim blagom ter da ima od Mestne uprave za inšpekcijske službe mesta z dne 27.03.1990 in odločbo z dne 26.09.1990 o ugotovitvi, da njeni poslovni prostori ustrezajo pogojem za opravljanje dejavnosti zastopanja tujih in domačih firm, trgovine na debelo z alkoholnimi in brezalkoholnimi proizvodi v originalni embalaži ter trgovine na drobno z neživilskimi proizvodi (prodaje tekstilnih izdelkov, obutve, galanterije ipd.), tožnik pa prodaja na drobno tudi kmetijske pridelke in živilske proizvode (sadje in zelenjavo, kruh, mesne izdelke, mleko in mlečne izdelke, sladkor, bonbone, olje, konzerve, kis, kavo itd.). Zato je prvostopna odločba pravilna in utemeljena (6. odstavek 4. člena ZGD ter 4. člen in 3. odstavek 9. člena zakona o tržni inšpekciji - ZTI, Uradni list SRS, št. 27/74). Zavrača tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, da nadaljuje poslovanje trgovine, ki je od 23.06.1989 do 31.12.1990 poslovala kot obrtna dejavnost in navaja, da z ustno odločbo izdano začasno obrtno dovoljenje za prodajo na drobno ni dokaz o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo neutemeljeno zavrnila pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izvedeni nepravilni zaključki. Z obrtnim dovoljenjem z dne 23.06.1989 je bilo dovoljeno opravljanje dejavnosti, ki je prvostopni organ tožeči stranki ne dovoljuje. Niso utemeljene navedbe tožene stranke, da se navedeno obrtno dovoljenje glasi le na osebo in ne na prostor, saj gre pri tožeči stranki za enako dejavnost, katere solastnica je tudi obrtnica, ki ji je bilo obrtno dovoljenje izdano. Prostori za opravljanje dejavnosti zadovoljujejo vse minimalne normative v skladu z ustreznim pravilnikom. Tožeči stranki bi organ prve stopnje lahko naložil le pridobitev stalne odločbe namesto začasnega dovoljenja, ne pa da se ji prepove takšna dejavnost, za katero izpolnjuje vse pogoje. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi ni sporno, da gre pri tožeči stranki za gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo. ZGD v 6. odstavku 4. člena izrecno določa, da družba ne sme začeti opravljati svoje dejavnosti, preden ni vpisana v register in preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ter tega ne ugotovi pristojni organ. Po 2. odstavku 4. člena ZTI pa v primeru, če se opravlja gospodarska dejavnost brez ustreznega dovoljenja, ali je prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnosti, izda tržni inšpektor odločbo, s katero prepove tako dejavnost. Tožeča stranka se sklicuje na začasno obrtno dovoljenje, vendar je pravilno stališče tožene stranke, da začasno obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe, saj za to ni podlage v ZGD. Tožeča stranka pa ne izpodbija bistvene ugotovitve, da ni imela ugotovitvene odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti trgovine na debelo in na drobno z živilskimi proizvodi. Iz podatkov poslanih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožeča stranka udeležena pri inšpekcijskih pregledih v postopku na prvi stopnji, zato tožbene navedbe o bistvenih kršitvah pravil postopka niso utemeljene, poleg tega pa tožeča stranka niti ne navaja konkretnih kršitev pravil postopka, ki bi mogle vplivati na odločitev in bi bile zato bistvene. Organ prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno ugotovil in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil citirane določbe ZGD in ZTI. Ker je torej prvostopna odločba zakonita, je zakonita tudi izpodbijana odločba.

Na podlagi navedenega tožeča stranka ni mogla uspeti v tem upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).