Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s trditvami in dokazi dolžnika glede konkretne vročitve sklepa o izvršbi, vročitve v danem primeru in da ni uspel vzbuditi zadostnega dvoma v opravljeno konkretno vročitev. Torej je dopustilo tudi zadosten dvom, ne gotovosti napačne vročitve.

Bistvena je ugotovitev sodišča, da se je vročitev sklepa o izvršbi s fikcijo opravljala na naslovu, ki je bil kot poslovni naslov dolžnika vpisan v sodnem registru in razlogovanje, da je dolžnik kot subjekt vpisa v register dolžan poskrbeti za pravilnost navedb o svojem sedežu ter da dejansko poslovanje na drugem naslovu ne vpliva na pravilnost vročitve.

ZPP ne določa, da bi se moralo v primeru poslovne enote oziroma podružnice vročati na tem sekundarnem naslovu. Poštar ni dolžan iskati morebitnih dodatnih naslovov dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 20. 5. 2020. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi za pošiljko je ugotovilo, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen 6. 6. 2020. Zaslišana poštarja Ž. P., ki je v hišni predalčnik 22. 5. 2020 odložil obvestilo o prispeli pošiljki, in D. S., ki je 8. 6. 2020 v hišni predalčnik odložil sodno pošiljko, sta ob zaslišanju izpovedala, da dobro poznata naslov X. vas 102, P. in lokacijo dolžnikovega hišnega nabiralnika, da gre za industrijsko cono, kjer je veliko podjetij, a se dolžnikov predalčnik, na katerem je oznaka dolžnika, nahaja na steni ob vhodu in zraven ni predalčnikov drugih podjetij. Možnost, da bi pošiljko ali obvestilo pomotoma odložila v predalčnik kakega drugega podjetja, sta zanikala, saj je dolžnikov predalčnik na steni sam, poleg tega velja za razliko od navadnih pošiljk pri vročanju priporočenih sodnih pošiljk poseben protokol. D. S. je izpovedal, da ima vsak poštar sortirane pošiljke natančno po vrsti oziroma naslovih, kot jih mora odložiti v predalčnik. Ž. P. je bil konkretnejši in je izpovedal, da še preden pismonoša dobi pošiljke za dostavo, se jih na pošti poskenira, s čimer se pismonošo zadolži, potem pismonoša na licu mesta vsaki pošiljki vnese podatke o poteku vročitve v aplikacijo, če je predalčnik poškodovan ali odprt, s čimer se razdolži. Preden karkoli odloži v nabiralnik, mora poštar narediti veliko stvari, štirikrat do petkrat vse pregleda in če gre za obvestilo, ga odtrga. Nadalje je poudaril, da se obvestilo o prispeli pošiljki vedno izpolnjuje šele na licu mesta, na naslovu, kjer se najprej preveri ustreznost hišnega predalčnika, kar se v obvestilu označi. Preden pošiljko odloži v predalčnik poskenira kodo na pošiljki in v aplikacijo vnese podatke kaj je storil s pošiljko. Sicer je dopustil možnost vročitve pošiljke v napačen predalčnik, a le pri navadnih pošiljkah, kjer se skupaj držita dve zelo tanki pošiljki in se obe pomotoma vložita v isti predalčnik. Pri priporočenih pošiljkah to ni možno, ker bi se v primeru, da bi bili obe vloženi v isti predalčnik, čeprav je ena kuverta naslovljena na drugega naslovnika, v aplikaciji pri končnem obračunu pokazalo, da ena pošiljka ni bila vročena. Nadalje sta poštarja skladno izpovedala, da je bil dolžnikov predalčnik ob njunem obisku vedno izpraven in nikoli tako poln, da bi imela težave z odlaganjem pošiljk, da jih dolžniku nista vročala osebno, ker tam nikoli ni bilo osebe za prevzem, ampak sta jih odlagala v predalčnik. O konkretni vročitvi je sodišče opravilo poizvedbe na Pošti Slovenije in iz odgovora z dne 15. 9. 2020 izhaja, da je bila sodna pošiljka dana v prenos 21. 5. 2020. Pismonoša jo je 22. 5. 2020 poskušal vročiti osebno naslovniku na njegovem naslovu in ker vročitev ni bila mogoča, ni bilo osebe za prevzem, je obvestilo o prispelem pismu pustil v naslovnikovem hišnem predalčniku, nameščenem ob vhodu v poslovni objekt na naslovu. Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi se šteje za javno listino ter se odgovor Pošte Slovenije v celoti ujema s podatki iz obvestila. Obvestilo o vročitvi z odgovorom pošte in prepričljivima in skladnima izpovedbama poštarjev govori v prid sklepu, da je bilo obvestilo o prispeli pošiljki 22. 5. 2020 pravilno vročeno v dolžnikov hišni predalčnik. Razlog za domnevno napačno vročitev pošiljke, ki ga je dolžnik navedel ob zaslišanju, to je pogosto menjavanje poštarjev, se ni izkazal za prepričljivega. Čeprav po izpovedbi poštarjev drži, da so zadolženi za več poštnih rajonov, ki jih dnevno pokrivajo glede na potrebe, ni verjetno, da bi to vplivalo na konkretno vročitev. Ob zaslišanju poštarjev, zlasti Ž. P., ki je po podatkih vročilnice v predalčniku pustil obvestilo 22. 5. 2020, se je izkazalo, da sta oba dobro poznala naslov in lokacijo dolžnikovega hišnega predalčnika kljub pogosti menjavi rajonov in ju skladno opisala. Res je, da se konkretne vročitve nista spomnila, kar je logično in razumljivo, sta pa prepričljivo opisala protokol vročanja sodnih in priporočenih pošiljk, ki v največji možni meri izključuje možnost napak. Seveda pri takih pošiljkah ni mogoče povsem izključiti napak. Nenazadnje smo ljudje zmotljivi, vendar dolžnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, razen pavšalne izpovedbe, da je dobival pošiljke drugih podjetij v svoj predalčnik, na primer za podjetje D. d.o.o. in da so iz drugih podjetij klicali njega, da so prejeli nanj naslovljeno pošiljko, kar se je zgodilo kar nekajkrat pred sporno vročitvijo, ni zatrjeval in ne izkazal konkretnih dejstev ter okoliščin, ki bi z visoko stopnjo verjetnosti kazale, da sta v danem primeru poštarja ravnala napačno, da je najprej Ž. P. odložil obvestilo o prispeli pošiljki 22. 5. 2020 v drug in ne dolžnikov predalčnik, nato pa je v napačen predalčnik 8. 6. 2020 odložil pisanje še D. S. Dolžnik je v dokaz, da so se predhodno pošiljke že vročale v napačne nabiralnike, predlagal zaslišanje priče M. B., ki naj bi bil direktor družbe D. d.o.o., čemur sodišče ni sledilo, ker ni podal trditev, ampak je o dejstvih, o katerih naj bi bila zaslišana priča, le izpovedal ob svojem zaslišanju. Poleg tega ta dokaz ni bil potreben, saj zgolj dejstvo, da so se morda že kdaj prej zgodila vročanja v napačen predalčnik, ne vzbuja zadostnega dvoma v opravljeno konkretno vročitev, še zlasti, ker dolžnik ni trdil, da je šlo v teh primerih tudi za priporočene in podobne pošiljke, za katere velja poseben protokol vročanja.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče spregleda, da ima v registru ePRS Ajpes vpisana oba poslovna naslova X. vas 102, P., kjer je papirni naslov, in M. 10, P., kjer dejansko posluje. Sodišče napačno ugotavlja, da dolžnikov naslov M. 10, P. ni vpisan v register oziroma da ni poskrbel za to. Nasprotno dejstvo izhaja iz javno dostopnih podatkov ePRS. Ker je dolžnik pisanje prejel kljub izkazani kršitvi in neopravi vročitve na naslovu M. 10, P., bi moralo sodišče šteti, da je ugovor pravočasen, saj se v tem primeru šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Poštarja sta kršila 41. člen Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju: ZPSto-2), saj se poštne pošiljke vročajo neposredno v poslovnih prostorih naslovnika. Če tega ni na poslovnem naslovu ali nima poslovnih prostorov na naslovu, bi morala poštarja pošto vrniti pošiljatelju, torej sodišču. To ni bilo storjeno. Zakaj je sodišče poklonilo vero poštarjema, ko je očitno, da sta kršila lex specialis ZPSto-2 in vročitve nista opravila v skladu s 139. členom ZPP ter 41. členom ZPSto-2, sodišče ne pojasni življenjsko izkustveno. Sodišče se vsebinsko ne opredeljuje izčrpno do izpovedbe dolžnika. Sodnica je dolžniku ob zaslišanju verjela in mu sledila, v verodostojnost izpovedbe na naroku ni bilo dvoma. Navedba sodišča, da ni podal trditev o razlogih za domnevno napačno vročitev, je zgrešena, saj je izpovedal o dejstvih, za katere je vedel, kdaj je pošiljko dejansko prejel, da je redno prihajal po pošto vsak torek, dočim o razlogih za domnevno napačno vročitev niti ne more izpovedati. Ugotovitvi navedenih dejstev je namenjen dokazni postopek, zato je tovrstno sklepanje sodišča materialnopravno zmotno. Na drugi strani je sodišče onemogočilo dolžniku dokazovanje konkretnega in zaslišanje priče M. B., D. d.o.o., kateremu so bila v preteklosti s strani istih poštarjev vročena priporočena pisanja. Očitke in sklepanja, da gre za splošne in pavšalne trditve, dolžnik zavrača, saj gre za podjetje na istem naslovu, kateremu so v preteklosti že vročili brez pooblastila in očitno napačno pošto dolžnika, čeprav ne bi smeli, kar predstavlja konkretno podlago za sklepanje o pravilnosti vročitev na naslovu X. vas 102, kjer je registriranih 21 podjetij na dan pritožbe, pred tem 28 podjetij. Sodišče ni vprašalo dolžnika pri katerih pisanjih je prihajalo do zmot pri vročanju, zato je očitno protispisno sklepanje, da je izpovedal samo za navadne pošiljke, saj je izpovedal o pošti in ni govoril o navadnih ali priporočenih pošiljkah, pač pa o pošti, ki je bila poslana s strani sodišča, o čemer je prej sklepati na priporočene pošiljke kot obratno. Smiselno enako velja za dokaz o pridobitvi liste dodelitve poštnih okrajev za M. in X. vas od 20. 5. do 15. 6. 2020, saj navedeno vpliva na sklepanje o vsakem dokazu posebej (izpovedbe poštarjev, dolžnika, listin Pošte Slovenije) in vseh dokazov skupaj.

3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži očitek, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je Pošta Slovenije d.o.o. sprva trdila, da je obvestilo o prispeli pošiljki in nato dokazilo ter vročitev priporočene pošiljke opravila ista oseba, kar se je tekom dokaznega postopka izkazalo kot zmotno. Sodišče prve stopnje je povzelo odgovor pošte z dne 15. 9. 2020 (drugi odstavek na peti strani sklepa), ki je ustrezal splošni poizvedbi sodišča z dne 3. 9. 2020: da naj natančneje pojasni način, kraj in čas vročitve pošiljke. Ob pošiljanju poizvedbe ne sodišče ne dolžnik nista vedela, da sta vročanje sklepa o izvršbi, najprej puščenega obvestila in nato pisanja, opravljala različna poštarja. To se je ugotovilo šele ob zaslišanju prvega od njiju D. S. na naroku 22. 10. 2020, sodišče prve stopnje pa je dolžniku dopustilo dokaz z zaslišanjem še drugega poštarja Ž. P. Dokazna ocena odgovora Pošte na poizvedbo in zaslišanj poštarjev je stvar popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, kar bo presojeno v nadaljevanju.

6. Tudi pritožbena navedba, da se sodišče vsebinsko ne opredeljuje izčrpno do izpovedbe dolžnika, se nanaša na dokazno oceno slednje in ne gre za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Ne držijo očitki v zaključku pritožbe: (-) da je sodišče onemogočilo dolžniku dokazovanje konkretnega in zaslišanje priče M. B., D. d.o.o., (-) da je protispisno sklepanje sodišča, da ni trdil, da je šlo za priporočena pisanja, (-) da je očitno protispisno sklepanje, da je dolžnik izpovedal samo za navadne pošiljke, da je izpovedal o pošti in ni govoril o navadnih pošiljkah ali priporočenih, pač pa o pošti sodišča, ob čemer je prej sklepati na priporočene pošiljke kot obratno. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s trditvami in dokazi dolžnika glede konkretne vročitve sklepa o izvršbi, vročitve v danem primeru (tretji odstavek na peti strani; prvi odstavek na šesti strani sklepa) in da ni uspel vzbuditi zadostnega dvoma v opravljeno konkretno vročitev (prvi odstavek na šesti strani sklepa). Torej je dopustilo tudi zadosten dvom, ne gotovosti napačne vročitve. Pravilno je ugotovilo, da je dolžnik na naroku zgolj izpovedal, da je dobival pošiljke drugih podjetij v svoj predalčnik, npr. za podjetje D. d.o.o. in da so iz drugih podjetij klicali njega, da so prejeli nanj naslovljeno pošiljko, kar se je zgodilo nekajkrat pred sporno vročitvijo. Vendar je hkrati utemeljeno razlogovalo, da tudi pri priporočenih pošiljkah ni mogoče povsem izključiti napak, da pa sta zaslišana poštarja prepričljivo opisala protokol vročanja sodnih in priporočenih pošiljk, ki je po oceni sodišča tak, da v največji možni meri izključuje možnosti napak (tretji odstavek na peti strani sklepa). Dolžnik ni zatrjeval konkretnih kršitev pri vročanju sklepa o izvršbi, ne ponavljajočih kršitev vročanja vseh vrst pošte, zato bi izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem priče M. B. in poizvedbami pri Pošti Slovenije glede dodelitve okrajev pomenila izvajanje informativnih dokazov, kar ni dopustno. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov.

8. Dolžnik je samostojni podjetnik – s.p. in ima v poslovnem registru Slovenije pri Ajpes vpisana dva naslova, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Vpisan ima sedež na naslovu X. vas 102, P., na drugem naslovu M. 10, P. pa ima registrirano poslovno enoto - PE oziroma podružnico s.p. Vendar ta pomanjkljiva ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Bistvena je ugotovitev sodišča, da se je vročitev sklepa o izvršbi s fikcijo opravljala na naslovu, ki je bil kot poslovni naslov dolžnika vpisan v sodnem registru, X. vas 102, P. in razlogovanje, da je dolžnik kot subjekt vpisa v register dolžan poskrbeti za pravilnost navedb o svojem sedežu ter da dejansko poslovanje na drugem naslovu ne vpliva na pravilnost vročitve (četrti odstavek na drugi strani sklepa). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na tretji odstavek 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da se fizičnim osebam iz prvega odstavka 133. člena tega zakona in drugim osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register (tretji odstavek na drugi strani sklepa). ZPP ne določa, da bi se moralo v primeru poslovne enote oziroma podružnice vročati na tem sekundarnem naslovu. Poštar ni dolžan iskati morebitnih dodatnih naslovov dolžnika. Če bi slučajno našel dolžnika na drugem naslovu, ki ni enak v poslovnem registru vpisanemu sedežu in mu na tem drugem naslovu uspel osebno vročiti pisanje, bi bilo takšno pisanje (kljub izkazani kršitvi) veljavno in bi se štelo, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Takšna je pravilna razlaga šestega odstavka 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katerega se sklicuje in povzema dolžnik v pritožbi. V tem primeru, ko ni bilo kršitve vročitve (več v nadaljevanju) in je bila opravljena pravilno na sedežu dolžnika, se ne more sklicevati na šesti odstavek 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tudi če je eden od poštarjev, konkretno Ž. P., povedal, da mu je bilo znano, da je dolžnik posloval v M. in da mu je ta naslov znan, ni bil dolžan opravljati vročitve na naslov poslovne enote. Subjekt vpisa je dolžan v primeru spremembe in želje po vročanju na drug naslov to ustrezno evidentirati v Ajpes. Stroškovni razlog za opustitev ni upošteven.

9. Dolžnik neutemeljeno očita poštarjema kršitev 41. člena ZPSto-2, da bi morala vrniti pošto pošiljatelju po četrtem odstavku 41. člena ZPSto-2 in da to ni bilo storjeno, da sta kršila lex specialis ZPSto-2 ter vročitve nista opravila v skladu s 139. členom ZPP in 41. členom ZPSto, da sodišče ni pojasnilo življenjsko izkustveno zakaj jima je poklonilo vero. V tem primeru ne gre za izvensodno vročanje po ZPSto-2, temveč za osebno vročanje v sodnem postopku po ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje življenjsko izkustveno pojasnilo zakaj verjame poštarjema: ker sta dobro poznala naslov in lokacijo dolžnikovega hišnega predalčnika, ga skladno opisala, da se odgovor Pošte Slovenije z dne 15. 9. 2020 ujema s podatki iz obvestila o opravljeni vročitvi (tretji odstavek na peti strani sklepa). Prav tako dolžnik neutemeljeno navaja, da noben poštar v konkretnem primeru ni imel poštnega rajona dolžnika, da bi se z njim ustrezno seznanil skozi daljši čas ter krajevne in osebne okoliščine poštnih uporabnikov spoznal. Neutemeljeno navaja, da je življenjsko neizkustveno, da bi poštarji, ki pokrivajo več poštnih rajonov in ki jim delodajalec menjava rajone, poznali specifike vsakega rajona, da sta to potrdila poštarja, ki nista znala izpovedati koliko podjetij ima sedež na naslovu X. vas 102 niti ali ima tam sedež družba D. d.o.o. Kot pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo zakaj verjame poštarjema ter odgovoru pošte. Neutemeljeno navaja dolžnik, da je sklepanje sodišča neprepričljivo in očitno nasprotuje življenjsko izkustvenemu sklepanju, ker se konkretne vročitve ni spomnil noben od poštarjev. Tudi tu je odgovor sodišča pravilen, da je logično in razumljivo, da se poštarja (glede na množičnost tovrstnih opravil) nista spomnila konkretne vročitve, da pa sta prepričljivo opisala protokol vročanja, ki v največji možni meri izključuje možnost napak, a da jih ni mogoče povsem izključiti (tretji odstavek na peti strani sklepa).

10. Ne drži, da je sodnica ob zaslišanju verjela dolžniku in mu sledila, da ni bilo dvoma v verodostojnost dolžnikove izpovedbe na naroku, da je izpoved življenjsko izkustveno zelo verjetna. To ne izhaja iz zapisnika niti tega ne more sodnica prejudicirati, saj ob zaslišanju dolžnika na drugem naroku 10. 2. 2021 še ni zaslišala drugega poštarja, kar je na tretjem naroku 9. 6. 2021. Šele po tem zaslišanju je sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in v izpodbijanem sklepu ocenilo vsakega od njih ter vse skupaj.

11. Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje materialnopravno zmotno sklepanje in navaja, da je o dejstvih, za katere je vedel in izpovedal kdaj je pošiljko dejansko sprejel, da je redno prihajal po pošto vsak torek, dočim o razlogih za domnevno napačno vročitev niti ne more izpovedati, da je ugotovitvi navedenih navedenih dejstev namenjen dokazni postopek. Dokazno breme za izpodbitje javne listine, v tem primeru obvestila o vročitvi, je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ na dolžniku. V tem primeru ga ni uspel dokazno omajati v tolikšni meri, da bi vzbudil zadostni dvom v opravljeno konkretno vročitev, kar je pravilno navedlo sodišče prve stopnje (prvi odstavek na šesti strani sklepa). Pravilno je tehtalo dolžnikove trditve in izvedene dokaze ter dokazno moč javne listine. Pravilno je zaključilo, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen s fikcijo 6. 6. 2020 (drugi odstavek na prvi strani sklepa), da se je 8-dnevni rok za ugovor iztekel 15. 6. 2020 (prvi odstavek na drugi strani sklepa). Ugotovilo je še, da je dolžnik vložil ugovor 17. 6. 2020, kar ni sporno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil ugovor prepozen in ga utemeljeno zavrglo.

12. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).