Jedro

Četudi je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana po poteku enega leta od vročitve pisnega opozorila, odpoved ni nezakonita, saj je bila kršitev, ki se očita tožniku, storjena pred potekom enega leta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku št. ... z dne 23. 4. 2010 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožene stranke št. … z dne 9. 6. 2010 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni prenehala, ampak je delovno razmerje z vsemi pravicami trajalo do 24. 3. 2011, ko je delovno razmerje prenehalo na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR (točka II izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožeči stranki za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je za čas do 24. 3. 2011 priznati vse pravice iz dela vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke III izreka). Višji zahtevek (zahtevek za vrnitev na delo in za priznanje pravic iz dela od 24. 3. 2011 dalje) je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 16.912,20 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo, višji zahtevek (še za 3.087,80 EUR) pa se zavrne (točka IV izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema prvostopenjske sodbe povrniti stroške postopka v znesku 897,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka V izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (razen zoper drugi odstavek točke III in zavrnilni del točke IV izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijani del razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo s kršitvijo enoletnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZDR od podaje opozorila, v katerem lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi ter kršitvijo tridnevnega roka za pripravo zagovora iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Glede enoletnega roka navaja, da se je ta iztekel v enem letu po prejemu opozorila z dne 30. 3. 2009, ki je bilo tožniku vročeno 2. 4. 2009. Torej je rok potekel 2. 4. 2010 in ne šele po enem letu od dopisa k opozorilu z dne 2. 12. 2009. Enoletni rok se nanaša na novo ali ponovljeno kršitev tožnika in ne na rok za podajo odpovedi. Rok za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga je namreč določen v šestem odstavku 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. S podajo odpovedi 23. 4. 2010 je tožena stranka rok spoštovala, zato je bila odpoved glede na določbo prvega odstavka 88. člena ZDR v povezavi s šestim odstavkom 88. člena ZDR podana pravočasno in je smela upoštevati opozorilo, ki je bilo vročeno tožniku 2. 4. 2009. Sodišče je torej napačno razlagalo določila ZDR o vsebini opozorila iz dopisa z dne 2. 12. 2009, s katerim se je tožniku podaljšal rok za rešitev zadev. Ne strinja se tudi z razlogi sodbe, da tožniku ni bil zagotovljen minimalni rok za zagovor. Tožniku je bilo vabilo res vročeno 29. 3. 2010 ter zagovor opravljen 1. 4. 2010, zato je imel za pripravo zagovora 2 delovna dneva. Opozarja, da se je tožnik zagovora udeležil, ga osebno podal na zapisnik ter izjavil, da se zagovarja sam ter da se je s pooblaščencem dogovoril, da ga bo zastopal, če mu bo tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je na zagovoru tudi povedal, da tudi če bo odpoved podana, bo to na podlagi listin: zaradi roka tudi ni predlagal preložitve zagovora ter iz tega razloga ni izpodbijal sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato njegova pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu, da je imel za pripravo 2 delovna dneva. To je dovolj časa za učinkovito pripravo zagovora, ki se ga je udeležil ter osebno podal svoj zagovor. Zaradi te formalne kršitve sodišče ne bi smelo odpraviti sklepa. Glede 118. člena ZDR, torej glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, navaja, da je sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 118. člena ZDR v povezavi z drugim odstavkom. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da mora zaradi v postopku ugotovljenih razlogov delovno razmerje prenehati, vendar je brez posebnih ali utemeljenih razlogov uporabilo najdaljši možni čas za določitev dne prenehanja delovnega razmerja, t.j. dan odločitve sodišča in pri tem vsaj po obrazložitvi sodeč povsem spregledalo, da prvi odstavek določa trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča. Navedeni člen ne določa, da mora biti dan odločitve tudi dan prenehanja delovnega razmerja. V sodbi naveden dan prenehanja se toženi stranki zdi prepozen in odmaknjen od okoliščin zadeve. Sodišče bi moralo upoštevati pomen in težo kršitve, torej ali je odpoved nezakonita zgolj iz formalnih razlogov, po vsebini pa utemeljena ali pa je nezakonita tako iz formalnih kot vsebinskih razlogov. Skrajni rok v ZDR je določen le v primeru, ko npr. delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi procesnih in formalnih kršitev in ima takšna odpoved celo znake zavestnega krivdnega ravnanja, ne pa v primeru, ko tožena stranka upravičeno odpove pogodbo, vendar pride do neznatne zamude roka za zagovor. Višina odškodnine je previsoka, saj bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko nastalo škodo, ki naj bi nastala ter odločiti ob upoštevanju pravil o civilni odgovornosti. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine ter je prisodilo nesprejemljivo visoko odškodnino v višini 12 plač tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je njegova odločitev najmanj preuranjena.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR z dne 30. 3. 2009 (B5) vročeno tožniku 2. 4. 2009 ter da je enoletni rok potekel 2. 4. 2010. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklepom z dne 23. 4. 2010 (B24) ter da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, ki je odločala o pritožbi, pritožbo tožnika zavrnila s sklepom z dne 9. 6. 2010 (B25). Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, kdaj je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, zmotno štelo, da je tožena stranka kršila rok iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bistveno, da se odpoved nanaša na kršitev, ki jo delavec stori v enem letu od prejema pisnega opozorila. ZDR torej ne zahteva, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v tem roku. Za obravnavano zadevo je bistveno, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj ne bi izvajal delovnih nalog, pri čemer se kršitve, ki so predmet izpodbijane odpovedi, nanašajo na ugotovljeno stanje nerešenih zadev pri tožniku na dan 28. 2. 2010. Torej se odpoved nanaša na kršitve, ki so bile storjene znotraj enega leta v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposliti iz krivdnega razloga nezakonita že iz razloga, ker je bila odpoved podana po poteku enega leta od vročitve pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Pri tem se je neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča in sicer na sodbo in sklep opr. št. Pdp 1054/2010 z dne 10. 2. 2011. V navedeni zadevi je sodišče namreč ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita, ker se je nanašala na kršitev, ki je bila storjena po poteku enoletnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Iz citirane sodbe in sklepa izhaja, da sta bila tako kršitev kot tudi odpoved podana po poteku enega leta, v obravnavani zadevi pa je dejansko stanje drugačno, saj je bila kršitev, ki se očita tožniku (nereševanje zadev v zvezi z nepredloženimi obračuni davka od prihodkov iz dejavnosti za leto 2006 in 2007 in neopravljanje tekočih nalog v postavljenih rokih), ugotovljena na dan 28. 2. 2010, in torej storjena pred potekom enega leta od prejema pisnega opozorila z dne 2. 4. 2009. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bila podana sicer po poteku enega leta od vročitve pisnega opozorila, kar pa za zadevo ni bistveno, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno. Za odločitev tudi ni bistveno, da je tožena stranka tožnika dne 2. 12. 2009 pisno obvestila (B16), da se rok iz opozorila, po katerem bi moral tožnik do konca julija 2009 rešiti vse zadeve v zvezi z nepredloženimi obračuni davki iz leta 2006 in 2007, podaljša do 28. 2. 2010, saj je v obeh primerih potrebno ugotoviti, da je kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, storjena znotraj enoletnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZDR.

Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik ni imel treh delovnih dni za pripravo zagovora, v smislu navedene določbe drugega odstavka 83. člena ZDR. Ugotovljeno je namreč (zapisnik zagovora z dne 1. 4. 2010 – B21), da se je tožnik udeležil zagovora, da je na tem zagovoru pojasnil, da se bo zagovarjal sam, brez pooblaščenca odvetnika (njegovo angažiranje je predvidel v primeru podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri čemer se je izjavil o vseh očitkih, ki so bili navedeni v obdolžitvi oziroma vabilu z dne 22. 3. 2010 (B19). Zato njegova pravica do obrambe po stališču pritožbenega sodišča ni bila kršena. Glede na vse navedeno in ker tožnik tudi ni predlagal preložitve zagovora ali navajal, da se ne bi mogel pripraviti na zagovor, ni utemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je dvodnevni rok za pripravo zagovora neustrezen in iz tega razloga štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu nezakonita. V navedeni zadevi je šlo za primer, ko tožnik ni mogel zaradi prostih delovnih dni, ki so se nanašali na obdobje čez konec tedna, najti pravne pomoči in se uspešno zagovarjati, saj je šlo za policista, ki je bil tudi v tem času zadolžen za opravljanje delovnih nalog. Na te okoliščine je tožnik v citiranem primeru tudi opozoril in se ni mogel zagovarjati, kar je vplivalo na njegovo pravico do obrambe.

Zaradi takšnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje ni vsebinsko preverilo očitkov, ki so predmet odpovedi, čeprav bi to moralo storiti ter ugotoviti utemeljenost odpovednega razloga, to je očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 31. in 32. členu ZDR v zvezi s prvim odstavkom 93. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02, s kasnejšimi spremembami; ZJU), ki določa, da mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike ter v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU, ki določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodbe ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po vsebini obravnavati zadevo, torej najprej preveriti utemeljenost kršitev, ki so predmet pisnega opozorila z dne 30. 3. 2009 ter nato, v kolikor bo ugotovljeno, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, preveriti utemeljenost očitanih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Izvesti bo moralo že predlagane dokaze z zaslišanjem tožnika in tožniku nadrejenih delavcev ter vpogledati v listinsko dokumentacijo v spisu. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ponovno odločilo o tistem delu tožbenega zahtevka, ki še ni bil pravnomočno zavrnjen, torej o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR, če bi se izkazalo, da je bila odpoved nezakonita.

Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja, da nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. ZDR navedeni datum sicer res postavlja kot zadnji možni datum, do katerega lahko traja delovno razmerje, vendar pa tožena stranka to določbo zmotno interpretira z razlago, da bi bilo trajanje delovnega razmerja do datuma odločitve sodišča prve stopnje upravičeno le v primeru, ko naj bi šlo za „po vsebini neutemeljeno odpoved“, ki bi bila (le) iz formalnih razlogov nezakonita. Za takšno zavzemanje ni podlage v določbah ZDR, zato je sodišče prve stopnje pravilno določilo, da se delovno razmerje razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini iz 118. člena ZDR ugotavljati višino škode, ki je tožniku nastala ter odločiti ob upoštevanju vseh vzročne zveze in soodgovornosti tožnika. V zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče dodaja, da iz določbe prvega odstavka 118. člena ZDR izhaja, da gre za denarno odmeno, zato po tej določbi odškodninske obveznosti tožene stranke ni mogoče presojati po splošnih načelih civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; OZ) ter ugotavljati vseh elementov odškodninskega delikta, kot to zmotno navaja pritožba. Glede tega vprašanja je podobno stališče zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 (objavljeno v bazi SOVS - Ius Info), po katerem pri uporabi inštituta odškodnine po 118. členu ZDR ni mogoče uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V kolikor bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo 118. člena ZDR in določilo odškodnino, bo moralo presoditi vse okoliščine, ki so bistvene in ki vplivajo na njeno višino (tožnikova starost, delovna doba pri toženi stranki, njegova strokovna izobrazba in možnost pridobitve nove zaposlitve, družinske okoliščine, ...) in nato odločiti tudi o tem delu tožbenega zahtevka.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo vsebine očitanih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Če bi sodišče druge stopnje vsa ta dejstva samo ugotavljalo, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.