Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi to povzročilo popolno izgubo delazmožnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2009 in št. ... z dne 31. 3. 2009, ter da se tožnik razvrsti v I kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Tožbo vlaga sam, kajti pooblastilo dano odvetniški pisarni je preklical. V pritožbi navaja, da se v izpodbijani sodbi ne omenja, da se je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja prekvalificiral za lažje delovno mesto s skrajšanim delovnim časom, ter da je nekaj časa (15 mesecev) delal na takem delovnem mestu. Ker pa se mu je zdravstveno stanje še poslabševalo, ni bil več zmožen opravljati niti lažja dela, zato mu je bila v Kanadi s 1. 1. 2005 priznana invalidska pokojnina. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi niso omenjena vsa zdravila, ki so mu bila do sedaj predpisana in ki jih mora jemati zaradi bolečin in psihičnih motenj. Zdravniki v Kanadi so na podlagi pregledov ter izvidov podali svoje mnenje o tožnikovi nezmožnosti za delo. Slovenski zdravniki in tudi sodišče, pa je njihova mnenja zavrnilo. Tožnik prosi, da pritožbeno sodišče ponovno pregleda vso njegovo medicinsko dokumentacijo ter njegove pripombe na izvedensko mnenje in ponovno odloči o tožnikov delazmožnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 2. 7. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 3. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V postopku pri toženi stranki je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 9. 5. 2005 dalje ter da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je v postopku tudi ugotovila, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 21 let, 2 meseca in 3 dni zavarovalne dobe, del zavarovalne dobe pa je dopolnil tudi v Kanadi. Za presojo sporne zadeve je torej potrebno poleg določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) uporabiti tudi določbe Sporazuma o socialni varnosti, sklenjenega s Kanado (Ur. l. RS, št. 80/00 – MP 21/00, v nadaljevanju Sporazum).

ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, je v 67. členu določal pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravico do invalidske pokojnine, skladno z navedeno določbo lahko pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Ker je bil tožnik že spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, je sodišče razčiščevalo ali je pri njemu prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Glede na to, da je bil tožnik invalidsko upokojen že v Kanadi in glede na obširno medicinsko dokumentacijo, je sodišče postavilo izvedenski organ in sicer Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A v … . Ker so pri tožniku predvsem izražene ortopedske in pa psihične težave, sta v sestavi omenjene komisije izvedensko mnenje podala specialist ortoped in specialistka psihiatrinja. Iz pisno podanega izvida in mnenja izhaja, da pri tožniku do 2. 7. 2009, torej do datuma, ko je bila izdana izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, ki je bila predmet presoje pred sodiščem, še ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi to povzročilo popolno izgubo tožnikove delazmožnosti. Po mnenju izvedencev je bila tožnikova delazmožnost v spornem obdobju zmanjšana za manj kot 50 %. V obrazložitvi izvedenski organ navaja, da bi bil tožnik glede na svoje zdravstveno stanje, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe zmožen opravljati drugo delo z omejitvami, brez potrebe po stalni prisilni drži ledvene hrbtenice, brez globokega sklanjanja, dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez zahtev po sprejemanju večje odgovornosti, stresa, norme ali potrebe po samostojnem in nepredvidljivem prilagajanju delovnega procesa aktualnim možnim spremembam. Delo bi lahko opravljal v polnem delovnem času. Glede na podane pripombe, je izvedenski organ sodišču posredoval pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja podrobnejša obrazložitev ugotovitev v zvezi z zmožnostjo tožnika za opravljanje dela. Sodišče je oba izvedenca tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Oba sta vztraja pri pisno podanem izvedenskem mnenju. Sodna izvedenka s področja psihiatrije je pojasnila, da po vseh zbranih izvidih pri tožniku ni bilo na psihiatričnem področju navedenih tistih simptomov, na katerih temelji diagnoza hude depresivne motnje. Glede na simptomatiko, ki je bila nedvomno podana pri tožniku, do 2. 7. 2009 ni bilo podanih takšnih motenj, ki bi bile podlaga za oceno popolne nezmožnosti za delo, pač pa je klinična slika pri tožniku kazala, da pri delu potrebuje zgolj določene omejitve. Iz medicinskih izvidov ne izhajajo podatki o ključnih simptomih, ki bi opisovali hudo depresivno motnjo, niti ni ocene motenj na kognitivnem področju. Prav tako tudi drugi izvidi niso izkazovali, da gre pri tožniku za hudo depresivno motnjo, celo več, eden od diagnostikov oziroma terapevtov v Kanadi je celo izpostavil škodljivost invalidske upokojitve za tožnikovo nadaljnje psihosocialno funkcioniranje in duševno zdravje. Tudi specialist ortoped je pojasnil, da so pri tožniku izražene ortopedske težave, vendar pa je pri podaji mnenja potrebno upoštevati objektivno stanje, ne pa tožnikovih subjektivnih navedb. Glede na ortopedske težave pa po mnenju sodnega izvedenca pri tožniku še ni podana izguba delazmožnosti. Pri njemu je sicer podan tudi sindrom utesnitve krpalnega kanala, kar pomeni, da je tožnik s takšno okvaro manj sposoben za težja fizična dela, vendar pa se tožnik za operativno zdravljenje za enkrat ni odločil. Po mnenju sodnega izvedenca tožnik glede na ortopedsko stanje lahko opravlja dela z omejitvami, kot so razvidna tudi že iz mnenja invalidske komisije, podanega v predsodnem postopku.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Sodna izvedenca sta proučila medicinsko dokumentacijo v spisu in se do nje tudi ustrezno opredelila ter pojasnila svoje ugotovitve, tako glede tožnikovega zdravstvenega stanja kot tudi vpliva njegovega zdravstvenega stanja na tožnikovo delovno zmožnost. Mnenje je skladno tudi z ugotovitvami tako invalidske komisije prve stopnje kot tudi invalidske komisije druge stopnje iz predsodnega postopka. Tožnik je bil že spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti z določenimi omejitvami, vendar pa glede na podano izvedeno mnenje, pri tožniku še ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bile potrebne dodatne omejitve, oziroma da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti. Sodna izvedenca sta se ustrezno opredelila tudi do tožnikovih pripomb, ki so bile podane v zvezi z podanim pisnim izvedenskim mnenjem ter svoje ugotovitve ustrezno obrazložila. Tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov, da bi dvomilo v strokovnosti in pravilnost podanega izvedenskega mnenja. Glede pritožbenih navedb, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da se je tožnik zaradi poslabšanega zdravja prekvalificiral za lažje delovno mesto s skrajšanim delovnim časom, ki ga je 15 mesecev opravljal, nato pa se mu je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo tako, da mu je bila priznana invalidska pokojnina v Kanadi in sicer s 1. 1. 2005, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pri presoji upoštevana celotna dokumentacija tako v upravnem kot tudi v sodnem spisu. Upoštevano je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravljal, nadalje odločitev tožene stranke, na podlagi katere je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z določenimi omejitvami. Stvar strokovne presoje pa je, kako zdravstvene težave, ki so pri tožniku nedvomno izkazane, vplivajo na njegovo delovno zmožnost. V času, ko je bila izdana izpodbijana dokončna odločba, očitno te zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi bilo tožniku potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja oziroma mu priznati pravico do invalidske pokojnine, kot to uveljavlja s tožbo. Tožniku je bilo tudi pravilno pojasnjeno, da se vprašanje invalidnosti presoja po slovenski zakonodaji, kajti Sporazum med Republiko Slovenijo in Kanado ureja zgolj vprašanje seštevanja zavarovalnih dob. Torej tudi v primeru, če je bila tožniku v Kanadi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to še ne pomeni, da so s tem izpolnjeni tudi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine tudi v Republiki Sloveniji. Za priznanje pravice v Republiki Sloveniji morajo biti izpolnjeni pogoji, določeni v ZPIZ-1. Ker tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča, njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na poslabšanje zdravstvenega stanja, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da ima v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.