Jedro

Tožnica s tožbo na podlagi prvega odstavka 83. člena DZ, kot upnica toženca, zahteva ugotovitev, da vozilo in dve nepremičnini, katerih lastnica je toženka, sodijo v skupno premoženje tožencev in da znaša delež (in solastni delež) vsake od strank ½. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve tega (po njeni trditvi) skupnega premoženja. Gre torej za zavarovalno začasno odredbo, katere namen je na podlagi upravičenja, ki ga tožnici daje že citirani 83. člen DZ, zagotoviti predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve do toženca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre zato za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ).

Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala za verjeten izkaz nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ zatrjevati (in izkazati) konkretno ravnanje druge toženke, ki bi (vsaj z verjetnostjo) kazalo na to, da bo z nepremičninami in vozilom razpolagala. V obravnavani zadevi gre namreč za zavarovanje nedenarne terjatve, pri katerem ni pomembno, kdo je povzročitelj nevarnosti, ki grozi (t. i. objektivna nevarnost). Vir nevarnosti je sicer največkrat res ravnanje dolžnika, je pa tak vir lahko tudi ravnanje tretjega ali kaj drugega. Mora pa biti nevarnost glede vira konkretizirana. Povedano drugače: za obstoj objektivne nevarnosti mora biti zatrjevano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik s premoženjem, katerega lastnik je, lahko razpolagal. Pri tem tudi ni potrebno, da se je ob vložitvi predloga to, kar bo onemogočilo ali precej otežilo izvršbo, že začelo; sodišče presoja potencialno ogroženost v prihodnosti. Po presoji pritožbenega sodišča objektivno nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ predstavlja zatrjevano slabo premoženjsko stanje prvega toženca v povezavi z dejstvom, da sta toženca zunajzakonska partnerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 3. 11. 2022 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepove odtujitev in obremenitev vozila ter dveh nepremičnin, ki so v njeni lasti ter prepoved vpiše v register oziroma zemljiško knjigo. Ugotovilo je, da je vtoževana terjatev verjetno izkazana, ni pa mogoče na podlagi trditev, ki jih tožnica ponudila, narediti sklepa o obstoju predpostavke po prvi oziroma tretji alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi (v nadaljevanju ZIZ).

2. Tožnica zoper odločitev vlaga pritožbo. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, to je prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pogoj za izdajo začasne odredbe je objektivna in ne subjektivna nevarnost. Konkretnega ravnanja druge toženke zato ni bila dolžna izkazati. Opozarja na okoliščine, ki jih je zatrjevala in kažejo na več kot le hipotetično nevarnost (toženka je edina lastnica premoženja in z njim lahko prosto razpolaga; toženka ni dolžnica; da sta toženi stranki zunajzakonska partnerja; da je premoženje, ki je predmet začasne odredbe, njuno skupn0 premoženje; da ima toženec visok davčni dolg, a nobenega premoženja in je bila davčna izvršba zoper njega neuspešna; da tudi ni mogoče pričakovati, da bi premoženje pridobil, saj ni zaposlen; da se bo tožnica lahko poplačala le iz premoženja, ki je predmet začasne odredbe) in jih sodišče ni upoštevalo in se do njih tudi ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je od tožnice zahtevalo več kot nalaga zakon. Sodne prakse, na katero se sklicuje, ni mogoče avtomatično preslikati na konkreten primer. Sama navaja tri drugačne odločbe (I Cp 2087/2017, I Cp 2102/2016, II Cp 4330/2009). Sodišče je nadalje zanemarilo vprašanje pogoja po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, prav tako pa ne drži, da trditve, ki jih je ponudila, ne omogočajo tehtanja škodljivih posledic za eno in drugo stranko. Tudi v zvezi s to predpostavko je sodišče prezrlo navedbe tožnice in storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Res je, da se sodišče prve stopnje do nekaterih zatrjevanih okoliščin ni opredelilo oziroma o tem ni navedlo razlogov, a to ne predstavlja pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je to posledica pravne presoje, da je za izkaz objektivne nevarnosti potrebno zatrjevati in izkazati konkretno ravnanje toženke oziroma stališča, da tožnica trditev, ki bi omogočile tehtanje teže škodljivih posledic, ni dala. Okoliščine, na katere opozarja pritožnica, zato z vidika presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, niso bila pomembne oziroma so bile nezadostne. Te kršitve ne predstavlja niti dejstvo, da sodišče prve stopnje v razlogih sklepa vsebine odločb, na katere se je sklicevalo, ni podrobneje povzemalo. Vse odločbe so javno dostopne.

5. Tožnica s tožbo na podlagi prvega odstavka 83. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), kot upnica toženca, zahteva ugotovitev, da vozilo in dve nepremičnini, katerih lastnica je toženka, sodijo v skupno premoženje tožencev in da znaša delež (in solastni delež) vsake od strank ½. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve tega (po njeni trditvi) skupnega premoženja. Gre torej za zavarovalno začasno odredbo, katere namen je na podlagi upravičenja, ki ga tožnici daje že citirani 83. člen DZ, zagotoviti predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve do toženca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre zato za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ).

6. ZIZ v 272. členu zahteva, da upnik poleg verjetnosti obstoja oziroma bodočega nastanka terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkaže še enega izmed naslednjih pogojev: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, - ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi z 270. členom ZIZ). Tožnica je zatrjevala obstoj pogoja po prvi alineji drugega odstavka in pogoja po tretji alineji 272. člena ZIZ.

7. Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala za verjeten izkaz nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ zatrjevati (in izkazati) konkretno ravnanje druge toženke, ki bi (vsaj z verjetnostjo) kazalo na to, da bo z nepremičninami in vozilom razpolagala. V obravnavani zadevi gre namreč za zavarovanje nedenarne terjatve, pri katerem ni pomembno, kdo je povzročitelj nevarnosti, ki grozi (t. i. objektivna nevarnost). Vir nevarnosti je sicer največkrat res ravnanje dolžnika, je pa tak vir lahko tudi ravnanje tretjega ali kaj drugega. Mora pa biti nevarnost glede vira konkretizirana. Povedano drugače: za obstoj objektivne nevarnosti mora biti zatrjevano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik s premoženjem, katerega lastnik je, lahko razpolagal.1 Pri tem tudi ni potrebno, da se je ob vložitvi predloga to, kar bo onemogočilo ali precej otežilo izvršbo, že začelo; sodišče presoja potencialno ogroženost v prihodnosti.2

8. Po pregledu tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica glede vira nevarnosti ponudila dovolj konkretizirane trditve, ki bi, v kolikor bo ugotovljeno, da so vsaj z verjetnostjo izkazane, zadoščale za sklep o obstoju nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tako je tožnica navedla, da ima prvi toženec visok davčni dolg, nima pa nobenega premoženja za njegovo poplačilo. Poleg tega ni zaposlen (in je zato brez rednih prihodkov) in posledično ni mogoče pričakovati, da bo v prihodnosti premoženje za poplačilo dolga pridobil. Navedla je tudi, da sta toženca zunajzakonska partnerja in da je premoženje, na katerega se nanaša začasna odredba, skupno premoženje, formalno pa v lasti toženke, ki ni davčna dolžnica. Slednja zato z njim lahko prosto razpolaga. Če bi do takega razpolaganja prišlo v korist dobrovernega pridobitelja, bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali vsaj otežena.

9. Po presoji pritožbenega sodišča objektivno nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ predstavlja zatrjevano slabo premoženjsko stanje prvega toženca v povezavi z dejstvom, da sta toženca zunajzakonska partnerja. Visok davčni dolg, ki ga toženec s premoženjem, ki je formalno v njegovi lasti, ni sposoben poplačati in dejstvo, da tudi rednih dohodkov nima zagotovljenih, vsaj z verjetnostjo kaže, da bi v teku te pravde lahko bila toženka (na primer zaradi pokrivanja življenjskih potreb družine) prisiljena v razpolaganje s premoženjem, ki je formalno sicer njena last, potrditvah tožnice (ki so po presoji sodišča prve stopnje z verjetnostjo izkazane) pa skupno. Če bi do odtujitve prišlo, pa seveda ni dvoma, da bi bila uveljavitev tožničine terjatve vsaj otežena.

10. Tožnica je svoj predlog oprla tudi na trditev, da toženka, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da načeloma velja, da je vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv. Razpolagalna pravica je namreč bistven element lastninske pravice.3 Tudi v obravnavani zadevi je tak sklep mogoč, saj trditev, ki bi omogočale zaključek, da toženki škoda ne bo nastala oziroma bo ta neznatna, tožnica ni ponudila. Celo nasprotno: navedbe o slabem premoženjskem stanju toženca bi vodile celo v sklep, da bi bile neugodne posledice za toženko lahko precej hude, saj morebitnih nujnih potreb družine s tem premoženjem ne bi mogla pokriti. Ne glede na to pa pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v zvezi s to predpostavko ni ocenilo teže škodljivih posledic za tožnico in jih posledično tudi ni primerjalo s posledicami, ki bi nastale toženki. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da trditev, ki bi to omogočile, tožnica ni ponudila. Kakšna škoda ji grozi, je namreč navedla - če ne bo mogla uveljaviti svoje terjatve (katere višino je konkretizirala), ji bo nastala škoda vsaj v višini terjatve. Škodo pa je brez dvoma mogoče umestiti pod pojem neugodnih posledic.

11. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je na podlagi tretje točke 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sprememba odločitve s strani pritožbenega sodišča ni bila mogoča, saj nasprotna stranka v postopku doslej ni sodelovala in bi ji bila v primeru spremembe kršena pravica do pravnega sredstva.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, poleg verjetnosti terjatve, presoditi tudi to, ali je tožnica vsaj z verjetnostjo izkazala zgoraj povzeta dejstva, ki po presoji pritožbenega sodišča omogočajo sklep o obstoju nevarnosti iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ pa v okviru ponujenih trditev (in dokazov) ugotoviti neugodne posledice, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici oziroma neugodne posledice, ki bi z njeno izdajo nastale toženki, opraviti njihovo tehtanje, nato pa o predlogu ponovno odločiti.

13. Ker so stroški, ki nastanejo v zvezi z začasno odredbo, del pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo končni odločitvi v tej zadevi.

1 Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, stran 37 do 45; Zima, Začasne odredbe, stran 84; odločbe VSK I Cp 569/2004, VSL II Cp 151/2015, VSL 416/2017, VSC Cp 111/2005 in druge. 2 Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, stran 41. 3 Primerjaj odločbo VSL I Cpg 527/2012, II Cp 1338/2016 in I Cp 416/2017.