Jedro

V obravnavanem primeru tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode in zato ni podana podlaga za deljeno odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo odškodnine v znesku 2.765,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 9. 2014 dalje do plačila. Tožencu je naložilo tudi, naj povrne tožnici pravdne stroške v znesku 1.579,13 EUR v roku petnajst dni od izdaje prvostopenjske sodbe ter 205,45 EUR sodne takse v korist proračuna RS. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti le 1.500 EUR odškodnine, kar je nesprejemljivo. Sodišče ni upoštevalo vsega, kar so ugotovili izvedenci, ne pri odmeri odškodnine za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ne pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenka B. A. A. je v izvedenskem mnenju navedla, da tožnica pred napadom psa ni imela nikakršnih težav na področju duševnega zdravja, da je redno in dobro opravljala šolske obveznosti in da je bila družabna. Po napadu psa pa ima psihične težave, ki so dosegle kriterij akutne stresne reakcije, ki sodi med duševne motnje. Tožnica je obiskovala psihologinjo, izvedenka pa je ocenila, da je to pripomoglo do delnega izboljšanja stanja. Izvedenka je jasno navedla, da so posledice škodnega dogodka imele vpliv na šolski uspeh, ni pa navedla, da se je stanje tožnice izboljšalo do te mere, da nima več nobenih težav. Pri tožnici je prišlo le do delnega izboljšanja, saj ima še vedno težave in je omejena v vsakdanjem življenju na vseh področjih. Tožnici pripada tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ne gre le za zmanjšanje aktivnosti na fizičnem, ampak tudi na psihičnem področju, kar tožnico ovira in omejuje pri vsakdanjih aktivnostih. Če se je sodišče postavilo na stališče, da pri tožnici ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, bi sodišče vsekakor moralo to upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Izvedenec S. C. je pojasnil, da je tožnica trpela telesne bolečine različne intenzitete in trajanja, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi, kako je bolečine doživljala tožnica. Izvedenec je podal le objektivno oceno. Sodišče je priznalo stroške za kilometrino, pri čemer je upoštevalo za prevožen km zgolj 0,10 EUR in ne vtoževanih 0,37 EUR. Tako višino kilometrine priznava tudi FURS, zato je izpodbijana odločitev nesprejemljiva in neosnovana. Toženec ni oporekal navedbam tožnice, da znaša kilometrina 0,37 EUR, navajal je le, da je zahtevek za povrnitev stroškov prevoza neutemeljen, saj ima tožnica pravico zahtevati povrnitev od Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Sodišče je priznalo tožnici odškodnino za spodnji del trenerke, ki je poškodovan, ne pa tudi za zgornji del, ker naj ta ne bi bil poškodovan. Šlo je za komplet, zato bi moralo sodišče priznati celotno vtoževano škodo iz tega naslova. Prav tako je sodišče napačno odmerilo pravdne stroške. Sodišče je priznalo nagrado za predpravdni postopek, za postopek, za narok, za stroške izvedenca, materialne stroške in 22 % DDV, vendar ti stroški skupaj ne znesejo le 2.163,72 EUR, kot je upoštevalo sodišče, ampak 2.426,24 EUR. Posledično pa 79 % od tega zneska znaša 1.916,00 EUR in ne 1.709,33 EUR.

4. Tudi toženec vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da ni sporen pravni temelj izpodbijane sodbe, napačna pa je odločitev sodišča o tem, da ni deljene odgovornosti. Tožničino izzivanje in draženje psa je poleg toženca potrdila tudi N. B., čemur sodišče ni pripisalo nikakršne teže. Navedbe tožnice, M. C., I. E. in T. Č. o lajanju in zaganjanju psa so nedokazane. Izjave so podali v skladu s svojo motivacijo o čim višje dosojeni odškodnini. Izjave so v nasprotju z izpovedbo R. K., ki ni v sorodstvenem razmerju in katero je sodišče preprosto spregledalo. Ta je dejal, da je kuža prijazen do tistih, ki so prijazni do njega in da nikoli ni videl, da bi koga podil. Prav tako je dejal, da je psa dobro poznal in da je bil takrat, ko se je zgodila nesreča, nenormalno napadalen in takšnega še ni videl. Očitno je torej, da je bil toženčev pes tistega dne močno razdražen in lahko s stopnjo prepričanja sklepamo, da je bila tožnica tista, ki je povzročila tako stanje. Zaključek sodišča, da je dokazni postopek pokazal, da je toženčev pes večkrat po cesti preganjal mimoidoče, se zaganjal vanje in lajal, je neutemeljen. Zgolj z motiviranimi izjavami nekaterih prič ni mogoče trditi, da pes ni bil miroljuben. Splošno znano je, da psi nikoli ne napadejo nikogar brez razloga. Meni, da je tožničin soprispevek vsaj 50 %. Navaja, da je tožnica pri izpovedbi močno pretiravala glede opisa telesnih bolečin. Meni, da je tudi izvedenec pretiraval v svojem mnenju, da je tožnica pet do šest dni čutila občasne zmerne telesne bolečine, nato pa še dva tedna občasne zmerne bolečine ob direktnem pritisku na brazgotino. Izkustveno se ve, da dve majhni ranici ne moreta povzročiti telesnih bolečin. Tudi izvedenec je povedal, da je težko podati oceno primarnega strahu in da je zato potrebnih več dejavnikov. Tožnica je pri izpovedbi o intenziteti strahu močno pretiravala. Tožnica je zdravnico zaradi psihičnih težav obiskala šele 31. 3. 2014, prvič pa je bila pregledana v psihološki ambulanti 13. 6. 2014. Tožena stranka se ne strinja s tem, da bi tožnica imela aktuno stresno reakcijo in prilagoditveno motnjo. Izvedenka je svoje mnenje oprla na tožničine navedbe, njeni zaključki pa so glede na to, da je opravila zgolj en razgovor oziroma pregled, in glede na to, da je človeška psiha zelo kompleksna, preambiciozno zastavljeni. Toženi stranki ni jasno, na podlagi česa je izvedenka zaključila, da je bil šolski uspeh tožnice pred škodnim dogodkom dober in da je škodni dogodek razlog za poslabšanje. Šolski uspeh tožnice je neizkazan. Tožnica bi lahko, če je res imela hude težave v šoli in je bila pod stresom, dosegla status dijaka s posebnimi potrebami in opravljala maturo v jesenskem roku. Jesenski rok se pri vpisu na fakulteto vrednoti enako kot redni, fakultete pa imajo določeno število mest prihranjenih za take primere. Tožena stranka ni predlagala zaslišanja izvedenke, ker to ne bi v ničemer pripomoglo k bolj objektivni oceni vrednotenja strahu in duševnih bolečin, niti k razjasnjevanju dejanskega stanja. V obravnavanem primeru je šlo le za lahko telesno poškodbo, ki praktično ni pustila nikakršnih posledic.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka na pritožbo tožeče ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnica zahteva povrnitev škode zaradi ugriza psa, čigar lastnik je toženec. Za toženca pravni temelj ni sporen, izpodbija pa odločitev sodišča, da tožeča stranka ni soprispevala k nastanku škode. Obe pravdni stranki izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine.

8. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšanje odškodnine (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode in zato ni podana podlaga za deljeno odgovornost. 9. Toženec v pritožbi (ponovno) navaja, da je obravnavanega dne tožnica izzivala in dražila psa, zato je bil pes nenormalno razdražen, tožnica pa je povzročila tako stanje psa. Da bi bil pes agresiven, po njegovi oceni tožnici ni uspelo izkazati. Take pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je dokazno ocenilo izpovedbe prič in strank ter sledilo izpovedbam tožnice, M. C., I. E. in T. Č. Na podlagi njihovih izjav je zaključilo, da se je toženčev pes, skupaj še z enim manjšim psom, nahajal na cesti in tekal okoli mimoidočih in lajal, ali pa je skakal vanje in v avtomobile. Njihove izpovedbe so bile skladne, k teži izpovedb je dodatno doprinesla izpovedba T. Č., ki s strankama ni sorodstveno povezana in ji ni mogoče očitati zasledovanja kakršnegakoli uspeha v tem postopku. T. Č. je v pisni izjavi potrdila, da se je s toženčevim psom večkrat sama srečala iz oči v oči, ko se je skupaj še z enim manjšim psom prosto sprehajal po cesti. Pritekla sta do nje in začela nekontrolirano lajati in se nevarno sprehajati okoli nje, zaradi česar se je počutila ogroženo. Tudi tožnica je izpovedala, da je vsakokrat, ko je kolesarila mimo, pritekel toženčev pes skupaj še z enim manjšim psom. Oba sta noro lajala, zaradi česar je začela hitreje kolesariti, saj sta po določeni razdalji odnehala. Kot že obrazloženo je prvostopenjsko sodišče izpovedbam in izjavi sledilo, saj so skladne.

10. Ni pa sodišče sledilo izpovedbi toženca in njegove matere N. B., da je tožnica psa brcala stran, medtem ko pes vanjo ni rinil. Toženčeva mati je izpovedala, da je tožnica psa dražila verbalno in z nogo, zaradi česar je pes skakal proti njej. Trditev toženca, da bi tožnica, ko se je vozila mimo dvorišča toženca, z nogo psa izzivala ves čas od takrat, ko je bil še majhen, se je izkazala za neresnično, saj je sodišče ugotovilo, da to ni mogoče. Kadar je bil pes na dvorišču, namreč ni mogel videti osebe na cesti, zato tudi ni mogel videti tožnice, ki se je peljala mimo s kolesom (primerjaj 11. točko obrazložitve). Take zaključke je sodišče naredilo na podlagi izpovedb prič R. K. in F. B. Kadar toženčev pes ni bil na dvorišču za ograjo (ker jo je preskočil ali je bil izpuščen), pa je tekel po cesti in se zaganjal v mimoidoče ter lajal. Priča R. K. ni izpovedal le, da je kuža prijazen do tistih, ki so prijazni do njega, niti nikoli ni videl, da bi kuža koga podil in da je bil ob nesreči nenavadno napadalen, ampak tudi, da se je pes zaganjal v tožnico, da je tekel za njo, da jo je dvakrat skušal zagrabit (prvič je ni, drugič pa toliko, kot se je poznalo v nezgodi), da pa je skušal psa umiriti in da se je boril z njim in da ga je odpeljal nazaj za ograjo. Kaj naj bi psa razdražilo priča R. K. ni vedel. Upoštevaje celotno izpovedbo priče, ne le posameznih iztrganih izjav, ni mogoče narediti zaključka, da bi tožnica psa dražila. Tudi pritožbena trditev, da psi nikoli ne napadejo brez razloga (ki po oceni pritožbenega sodišča sicer ne drži) ne dokazuje, da bi tožnica soprispevala k napadu psa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila tožničina reakcija na zaganjanje in napadanje psa logična in sprejemljiva, saj gre za običajno reakcijo, ki bi se je poslužil vsak, ki bi se znašel v podobni situaciji, in je ni mogoče oceniti kot namerno izzivanje psa.

11. Sodišče je tožnici prisodilo 2.765,90 EUR odškodnine, in sicer 1.500 EUR za bolečine in nevšečnosti, 1.200 EUR za strah, 29,07 za prevozne stroške in 36,88 EUR za spodnji del trenerke. V presežku je zahtevek zavrnilo. Zoper višino dosojene odškodnine se pritožujeta obe pravdni stranki, ki napadata ugotovitve sodišča o obsegu in trajanju bolečin, nevšečnosti in strahu (tožnica pa tudi neobstoj trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti). Odškodnina, ki je znašala malo manj kot tri povprečne plače v času sojenja na prvi stopnji, po oceni pritožbenega sodišča upošteva vse objektivno ugotovljene bolečine, nevšečnosti in strah ter se ustrezno umešča med odškodnine prisojene za podobno hude primere.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

12. Sodišče je med postopkom postavilo izvedenca medicinske stroke specialista kirurga dr. S. C. in izvedenko psihiatrične stroke dr. B. A. A. Ugotovilo je, da je tožnica zaradi ugriza psa dobila dve površinski rani na področju leve goleni tik pod kolenom. Zaradi ugriza psa hujših telesnih bolečin ni čutila, dva do tri dni je čutila trajne zmerne telesne bolečine, pet do šest dni občasne zmerne telesne bolečine in dva tedna ob direktnem pritisku na brazgotino občasne zmerne telesne bolečine. Neprijetni so bili pregledi v Zdravstvenem domu pri čiščenju rane, neprijetno je bilo, ko je morala mirovati z levo nogo. Neprijetno je bilo jemati antibiotik amoksiklav in izvajanje rednih toalet zaradi rane na levi goleni. To obdobje je trajalo sedem do deset dni. Bila je oproščena telovadbe, šestkrat je šla na pregled v psihološko ambulanto v zdravstveni dom.

13. V obsegu odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi, da se je pri tožnici v posledici škodnega dogodka razvila prilagoditvena duševna motnja, ki je začasno vplivala na tožničino koncentracijo in ji povzročala težave na miselnem področju, kar je imelo vpliv na šolski uspeh, saj se tožnica ni mogla učiti tako kot prej. Okrnjena je bila njena sposobnost koncentracije oziroma funkcija spomina, v šoli se ni mogla zbrati, zato mature ni opravljala v prvem, ampak v jesenskem roku, kar je imelo posledico za vpis na visokošolski študij, saj so bila mesta potem, ko je opravila maturo, na ekonomski fakulteti, kamor se je želela vpisati, že zasedena. Sodišče je tako zaključilo na podlagi izpovedbe tožnice in na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Tožničino izpoved pa sta podprla tudi I. E. in M. C., zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni z ničemer izkazan šolski uspeh tožnice, niti da bi ravno škodni dogodek vplival na njegov upad. Hipotetične možnosti, ki jih ponuja tožena stranka v pritožbi (priznanje statusa dijaka s posebnimi potrebami), na obseg ugotovljenih in priznanih nevšečnosti, ki jih je utrpela tožnica, ne vpliva.

14. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da je sodišče zaradi tožničinega pretiravanja pri opisovanju bolečin priznalo previsoko odškodnino in pritožbeni očitki tožnice, da sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca in prisodilo prenizko odškodnino. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je tožnica po eni strani trpela poškodbe manjšega obsega, ki so zahtevale kratkotrajno in nezahtevno zdravljenje in so bile povezane z malo in kratkotrajnimi nevšečnostmi (primerjaj 19. točko obrazložitve). Po drugi strani pa je ugotovilo, da se je pri tožnici razvila prilagoditvena duševna motnja, ki je vplivala na tožničin šolski uspeh. Tožnica očita, da bi sodišče moralo upoštevati mnenje izvedencev in dejstvo, da pred napadom psa ni imela nikakršnih težav z duševnim zdravjem in zato prisoditi višjo odškodnino. Toženec pa meni, da dve majhni ranici ne moreta povzročiti toliko in takšnih telesnih bolečin, niti se ni mogla razviti prilagoditvena motnja, zato je dosojena odškodnina prenizka. Sodišče je tožničino izpovedbo objektiviziralo, saj je upoštevalo izvedenski mnenji obeh postavljenih izvedencev. Sledilo je ugotovitvam izvedenca medicinske stroke o stopnji in trajanju bolečin ter nevšečnostih, ki jih je tožnica utrpela. Da je tožnica utrpela prilagoditveno motnjo, pa izhaja iz izvedeniškega mnenja postavljene izvedenke psihiatrične stroke (list. št. 126 spisa). Dejstvo, da je izvedenka tožnico pregledala le enkrat (kar očita toženec v pritožbi), za odločitev ni pomembno. Pritožbene navedbe toženca, da je izvedeniško mnenje izvedenke psihiatrične stroke nestrokovno, napisano brez zadržkov in brez potrebne distance ter pod vtisom subjektivnih navajanj tožnice, pa izvedeniškemu mnenju ne jemljejo niti strokovnosti niti verodostojnosti. Sodišče je izvedensko mnenje sprejelo kot celovito, strokovno in prepričljivo, pritožbene navedbe tožene stranke ga ne morejo ovreči. Po oceni višjega sodišča je prisojena odškodnina za tovrstno škodo v znesku 1.500 EUR v skladu s 179. členom OZ.

Strah

15. Prvostopenjsko sodišče je priznalo tožnici za strah 1.200 EUR odškodnine, kar je glede na stopnjo, intenziteto in trajanje strahu po oceni pritožbenega sodišča ustrezno. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela visoko stopnjo primarnega strahu, saj se je psa zelo ustrašila. Šlo je za psa večje rasti, ki je tožnico lovil okoli kolesa, kazal zobe in bil nenormalno napadalen in jo na koncu tudi ugriznil. Dejstvo je tudi, da ni šlo za njuno prvo srečanje. Tožnica je izpovedala, da je videla grozne zobe in pogled, ki ga ni razumela in ki ga ni mogla pozabiti. Da je tožnica utrpela primaren strah izhaja tako iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske, kot tudi psihiatrične stroke.

16. Tožnica je obiskala psihologinjo, ki je ugotovila, da je imela tožnica zvišano lestvico posttravmatskih simptomov. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, je tožnica čutila strah velike intenzitete sprva kot posledico dogodka, kasneje, v obdobju do dobljenih rezultatov za steklino, pa tudi pridružen strah v zvezi z rezultatom testiranja na steklino. V tem obdobju je dosegla kriterij akutne stresne reakcije. Ta strah je bil utemeljen do 28. 2. 2014, ko je tožnica izvedela, da cepljenje proti steklini ne bo potrebno. Takrat je bilo tudi že znano, da se rani celita brez komplikacij. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke je imela tožnica psihične težave v obliki povišanega strahu tudi v prvem obdobju dveh tednov po incidentu. Težave zmerne intenzitete je imela vsaj do konca julija 2014. V tem času ni mogla spati, imela je more, v šoli se ni mogla zbrati, prestrašil jo je vsak šum. Ves čas je imela pred očmi, da bo kdo prišel - pes ali B. Pri tožnici je bila štiri do pet mesecev po škodnem dogodku prisotna anksiozno depresivna simptomatika. Ob koncu septembra 2014 pa se je psihično stanje tožnice začelo postopno izboljševati.

17. Toženec očita, da je tožnica pri svoji izpovedbi o strahu močno pretiravala, saj se je prvič zglasila v psihološki ambulanti 30. 6. 2014. Željo za pogovor pri psihologinji pa je izrazila pri zdravnici 31. 3. 2014. Že prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo (primerjaj 22. točko obrazložitve), da je sledilo tožnici, da je zaradi čakalnih vrst v zdravstvu začela obiskovati psihologa šele po nekaj mesecih. Pritožbeno sodišče tako obrazložitev v celoti sprejema, saj je splošno znano, da so čakalne vrste na področju mentalnega zdravja. Poleg tega je tožnica obiskovala psihologinjo v zdravstvenem domu (in ne morda samoplačniško, kjer ni čakalnih vrst).

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti

18. Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je ugotovilo, da se pri tožnici niso razvile posledice trajnega značaja in zato tožnici odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada. Tožnica v pritožbi navaja, da pred napadom psa ni imela nikakršnih težav na področju duševnega zdravja, po napadu pa se je razvila prilagoditvena motnja, ki sodi med duševne motnje, kar je vplivalo na njeno vsakdanje življenje. Ocenjuje, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da duševna motnja ne traja več, ampak je prišlo le do delnega izboljšanja. Sama ima še vedno težave ter je omejena v vsakdanjem življenju na vseh področjih. Te pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je dejstvo, da se je pri tožnici razvila prilagoditvena motnja, upoštevalo pri odmeri odškodnine za nevšečnosti (primerjaj 18. točko izpodbijane sodbe). Stopnja psihičnih težav pri tožnici ni dosegla kriterijev za razvoj posttravmatske stresne motnje, torej se niso razvile posledice trajnega značaja. Taki zaključki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici odškodnina iz tega naslova ne pripada.

Materialna škoda

19. Sodišče je priznalo tožnici stroške za kilometrino in pri tem upoštevalo vrednost kilometrine v višini 0,1 EUR. Sklicevalo se je na Uredbo o davčni obravnavi, povračiul stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da bi ji moralo sodišče priznati 0,37 EUR kilometrine, ki se obče uporablja v zvezi s stroški kilometrine in je stroškovna postavka po Uredbi, kar priznava FURS. Ker je prvostopenjsko sodišče priznalo strošek, ki je realna cena stroška prevoza, pritožbeno sodišče pritožbenim navedbam tožeče stranke o tem, da bi moralo priznati višjo kilometrino, ni sledilo.

20. Med škodnim dogodkom je bil poškodovan spodnji del tožničine trenerke (pes je ugriznil tožnico v levo golen in povzročil dve ranici). Sodišče je priznalo 36,88 EUR odškodnine za spodnji del trenerke, ni pa priznalo odškodnine za zgornji del. Tožeča stranka se pritožuje, da bi ji moralo sodišče priznati odškodnino tudi za zgornji del trenerke, saj gre za komplet, tožena stranka pa navaja, da tožeča stranka ni predložila računa, ki bi izkazoval nakup trenerke, zato ji odškodnina ne pripada. Obe pritožbi sta po oceni pritožbenega sodišča v tem delu neutemeljeni. Spodnji del tožničine trenerke je bil nedvomno poškodovan zaradi ugriza psa (tožnica je imela dve rani na goleni pod kolenom). Sodišče je ugotovilo vrednost tega dela trenerke iz listine A9 (trgovina I.) in ta znaša toliko, kot je priznalo sodišče. Ker zgornji del ni bil poškodovan, sodišče zanj ni priznalo škode, saj to ne bi bilo v skladu z načelom pravične odškodnine, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

21. Tožnica se pritožuje tudi zoper priznane stroške. Navaja, da jih je sodišče napačno odmerilo oziroma seštelo (predpravdni postopek 292,50 EUR, postopek 253,50 EUR, narok 234,00 EUR, izvedenci 1.187,72 EUR in materialni stroški 20,00 EUR) znaša 1.988,72 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa to skupaj znese 2.426,24 EUR in ne 2.173,72 EUR). Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je tožeča stranka v seštevku upoštevala tudi stroške izvedencev z 22 % DDV, kar je napačno. Sodišče je pravilno upoštevalo stroške, ki jim je dodalo še 22 % DDV, brez stroškov izvedenca.

22. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

23. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, krijejo vsaka sama svoje pritožbene stroške (154., 155 in 165. člen ZPP).