Jedro

Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na kakovost in jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj zadostuje za prepoznavo obrazov in telesnih značilnosti splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, sodišču prve stopnje pa se tudi ni porodil dvom o tem, da je storilec na posnetkih prav obtoženi A. A.

Sodišče prve stopnje je oceno o identiteti obtoženca gradilo na ugotovitvah policistov, ki so ob pregledu posnetkov s kraja kaznivih dejanj in s primerjavo tropoznih fotografij obtoženca iz svojih evidenc zaključili, da je na posnetkih eden od storilcev obeh vlomov prav obtoženi A. A. V nadaljevanju pa je tudi samo z lastno zaznavo obtoženca, ki ga je v postopku imelo priložnost večkrat videti, tudi neposredno in ne zgolj preko videokonferenčne povezave, razumno presodilo, da je na jasnih in kakovostnih posnetkih nadzorne kamere, nameščene v recepciji G., prav obtoženec. Ob tako nedvoumnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je na posnetkih kot storilec očitanih kaznivih dejanj prav obtoženec, je tudi po oceni sodišča druge stopnje zaslišanje očividca in sostorilca D. D. nepotrebno. Obstoj pravno relevantnega dejstva, torej da je na posnetkih obtoženec, je namreč že dokazan z drugimi izvedenimi dokazi, ki so dovolj prepričljivi, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti pravilno sprejetih dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 20. členom KZ-1 (točka 1) ter poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in 20. členom KZ-1 (točka 2) ter mu za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo kazen devet mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pod točko 2 sedem mesecev zapora. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Odločilo je tudi, da je obtoženec na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan družbi B. d. o. o. plačati 3.700,00 EUR, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom pa je podjetje napotilo na pravdo ter C. C. s. p. 300,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v vnovično sojenje sodišču prve stopnje istemu sodniku posamezniku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zaključki sodišča prve stopnje so logični, prepričljivi in izkustveno sprejemljivi.

5.Obtoženčev zagovornik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita, ker je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dva dokazna predloga obrambe, in sicer izvedenca za primerjavo fotografij in posnetkov z obtožencem ter zaslišanje sostorilca - očividca. S primerjavo individualnih značilnosti osebe na posnetku in obtoženca bi se na podlagi izvedenca ugotavljalo in ugotovilo, ali je na posnetkih res A. A. oziroma če obstaja in kakšna je stopnja ujemanja lastnosti, značilnosti obeh, torej osebe na posnetkih in obtoženca. Tudi z zaslišanjem sostorilca D. D., očividca pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe bi se lahko ugotavljalo, ali je na posnetkih res obtoženec oziroma "če je sodeloval pri konkretnem kaznivem dejanju".

Glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca za primerjavo fotografij in posnetkov

6.Pritožnik v bistvenem graja postopanje sodišča prve stopnje, da je obsodilno sodbo oprlo na lastno zaznavanje o identičnosti osebe na videoposnetkih in obtoženca ter izpovedbi dveh policistov E. E. in F. F., ker naj bi bila taka "prepoznava" po stališču prvostopenjskega sodišča sama po sebi dokaz. Obširno nasprotuje razlogom iz točke 17 izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je prepoznavanje splošna prirojena sposobnost človeka, za katero ni potrebno določeno posebno strokovno znanje. Zatrjuje, da je primerjava osebe na videoposnetkih z obtožencem v sodni dvorani izrazito nezanesljiva, saj je imelo prvostopenjsko sodišče pred seboj samo eno osebo. Opozarja na jasna merila in postopek prepoznave po določbi 242. člena ZKP, ki je vsaj toliko zanesljiva, da lahko govorimo o dokazanosti določenega dejstva, torej da je "po koncu prepoznave oseba, ki je bila prepoznana, res tista oseba, ki je bil storilec". Navedeno še bolj velja za "prepoznave", ki jih opravljajo policisti, ki pri tem ne ugotavljajo oziroma ne ocenjujejo z nobenimi tehničnimi sredstvi niti približne višine storilca niti njegove teže niti individualnih značilnosti, kar sta oba zaslišana policista tudi izpovedala. Sodišču prve stopnje še očita, da na naroku ni ugotavljalo obstoja "kakršnegakoli individualnega znamenja pri obtožencu, tudi ne "koliko je velik, koliko približno tehta ne na kakšen način hodi, sklonjeno, povešeno in tako dalje" in to primerjalo z osebo na sliki oziroma posnetku, ter dodaja, da sodišče prve stopnje tega niti ne sme storiti. Zatrjuje, da je možnost napake pri takem prepoznavanju bodisi s strani policista bodisi s strani sodnika izjemna oziroma zelo velika, zato bi lahko le na podlagi 242. člena ZKP izvedeni prepoznavi z določeno visoko stopnjo verjetnosti sklepali, da je prepoznana oseba res tista, ki je storila kaznivo dejanje. Zagovornik je torej želel z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za primerjavo fotografij in posnetkov omajati tezo, da se na posnetkih nahaja obtoženi A. A.

7.Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev omenjenega izvedenca, s pomočjo katerega naj bi se ugotovilo, da na fotografijah in posnetkih ni ista oseba, kot je bila neposredno prisotna na glavni obravnavi, torej obtoženi A. A., s pojasnilom (točka 4 izpodbijane sodbe), da bi bila izvedba predlaganega dokaza nepotrebna, glede na dejstvo, da je na glavni obravnavi dne 8. 7. 2024 neposredno z lastnim zaznavanjem in s pomočjo fotografij in videoposnetkov samo ugotovilo, da je obtoženec nedvomno ista oseba, kot na posnetkih, prav tako pa sta to potrdila tudi E. E. in F. F., ki sta se z obtožencem (že večkrat) srečala v okviru opravljanja svoje policijske službe. Dodalo je še, da zaradi jasnosti posnetka v konkretni zadevi ni potrebno posebno znanje za prepoznavanje in primerjavo obtoženčevega obraza.

8.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam glede postopka oprave prepoznave osebe po določbi 242. člena ZKP, po kateri se od priče najprej zahteva, če je potrebno, da se ugotovi, ali pozna osebo ali predmete, naj jih opiše in navede znake, po katerih se razlikujejo; šele potem se ji pokaže osebo ali predmet, in sicer skupaj z drugimi, njej neznanimi osebami oziroma po možnosti skupaj s predmeti iste vrste. Na smiselno enak način je potrebno ravnati tudi pri prepoznavanju s pomočjo drugih čutil (sluh, tip, voh in drugo). Po navedeni določbi opravi prepoznavo osebe, ki bi bila lahko morebitna storilka kaznivega dejanja, zgolj priča, torej oseba, ki je z lastnimi čutili na kraju dejanja oziroma v povezavi z dejanjem zaznala določeno osebo, take zakonsko predpisane prepoznave pa ne morejo opraviti druge osebe, ki na kraju dejanja niti niso bile prisotne. V predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno, da je kateri od zaposlenih v G., gostov ali celo policistov oziroma druga oseba neposredno zaznala osebo, za katero bi se kasneje ugotovilo, da je obtoženi A. A., so pa policisti na podlagi posnetkov video nadzorne kamere na kraju kaznivih dejanj ugotovili ujemanje ene od posnetih oseb z obtoženim A. A.

9.V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje pritrjuje zagovorniku, da so policisti organi pregona in da je njihova naloga odkrivanje kaznivih dejanj in zbiranje dokazov, torej tudi na podlagi s strani oškodovanca predloženih videoposnetkov nadzorne kamere. Ni pa moč pritrditi pritožbenemu stališču, da predstavlja "že v osnovi policijsko prepoznavanje storilcev, ko sami ne prepoznavajo niti na način, kot to prepoznavajo priče in oškodovanci pri njih na policiji, torej da se pred njih predloži album fotografij z dvajsetimi do tridesetimi fotografijami, ki so vsaj nekako oziroma vsaj malo podobne samemu storilcu, temveč mirno pregledujejo samo fotografijo in s prstom pokažejo na domnevnega storilca", nezanesljivo "prepoznavo". Navedeno grajo policijskega dela pritožnik neuspešno utemeljuje z navedbo, da so policisti že po službeni dolžnosti nagnjeni k temu, da bodo storilce čim prej prepoznali, predvsem tiste, s katerimi so bodisi že imeli opravka bodisi se nahajajo kot operativno zanimive osebe v njihovih evidencah in temu primerno seveda vedno težijo k temu, da bi take storilce prepoznali, saj policista nista izvedla prepoznave v smislu določbe 242. člena ZKP in predstavlja njuna prepoznava obtoženca zgolj dokaz v spoznavnem smislu, ki ga mora sodišče ocenjevati kot vsak drug dokaz v postopku, kar je tudi storilo.

10.Pritožnik zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno gradilo zgolj na posnetkih video nadzorne kamere v recepciji G., izpovedbi policistov ter lastni zaznavi. Prvostopenjsko sodišče je namreč po izvedbi vseh potrebnih dokazov, torej tudi ob upoštevanju in razumnem presojanju izpovedb v postopku zaslišanih prič receptorja apartmajev H. H., I. I., J. J., obe zaposleni v G. in lastnika omenjenih apartmajev C. (podjetje B. d. o. o.), ki jih je izčrpno in pravilno povzelo, njihove vsebine pa pritožnik niti ne problematizira, opravilo celovito oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov v medsebojnem (so)učinkovanju (torej tudi izpovedb policistov in videoposnetkov) ter tehtno in utemeljeno zaključilo, da sta obtožencu očitani kaznivi dejanji dokazani tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu.

11.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zgoraj navedenih prič glede kaznivega dejanja pod točko 1 (januar 2019) razumno ugotovilo, da sta bila na posnetkih nadzorne kamere posneta dva storilca kaznivega dejanja velike tatvine ter da je policist E. E. med samim ogledom kraja skozi okno opazil osebo, ki je ustrezala eni od oseb na fotografijah, ki jih je policistom oziroma svojim zaposlenim takoj po dogodku poslal lastnik apartmajev. Šlo je za D. D., ki je kasneje kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 na škodo podjetja B., d. o. o., storjeno v sostorilstvu z A. A., tudi priznal. Slednjega so kasneje policisti na podlagi policijskim postajam razposlanih fotografij, posnetih s kraja dejanja, prepoznali kot sostorilca.

12.Glede kaznivega dejanja pod točko 2 (avgust 2019) pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zgoraj navedenih prič in po pregledu videoposnetkov ugotovilo, da iz njih izhaja, da je dve uri pred obravnavanim kaznivim dejanjem prišel na recepcijo moški, ki je spraševal receptorja G. in deloval živčno, po dveh ali treh urah se je ista oseba vrnila skupaj še z enim moškim, in sicer sta prišla do vrat recepcije, ko pa sta opazila nadzorne kamere, sta se obrnila in šla ven, a sta se takoj vrnila, pri čemer je imel eden na glavi oranžno kapuco, drugi pa je majico potegnil čez spodnji del obraza. Tisti, ki je imel na glavi oranžno kapuco, je z izvijačem navrl vrata recepcije, da so se razbila, potem je vstopil in pregledal prostor za pultom recepcije, drugi pa je med tem stražil.

13.Sodišče prve stopnje je tudi razumno sledilo izpovedbama prič F. F. in E. E. ter tehtno obrazložilo, da sta lahko oba policista na podlagi fotografij in posnetkov prepoznala obtoženega A. A. kot enega od storilcev očitanih kaznivih dejanj, ker sta obtoženca že predhodno obravnavala. Njuni izpovedbi je razumno ocenilo kot prepričljivi, saj sta svoje razloge utemeljila v skladu s strokovnimi opredelitvami in na podlagi postopka, ki so ga policisti dolžni upoštevati pri opravljanju svoje službe. Iz njunih izpovedb tako izhaja, da je bila identiteta obtoženca potrjena na podlagi primerjave njegovih tropoznih fotografij, izdelanih komaj tri mesece pred kaznivim dejanjem, s fotografijami in videoposnetki nadzorne kamere v G., na katerih je bil storilčev obraz viden, ter da so se fotografije ujemale z obtožencem v naslednjih značilnostih: podolgovat obraz, ušesa in oblika nosu.

14.Iz točke 17 izpodbijane sodbe in spisovne dokumentacije izhaja, da je prvostopenjsko sodišče dejstvo, da je prav obtoženec oba kritična dneva vlomil v apartmaje, z gotovostjo ugotovilo, ne samo na podlagi izpovedb zaslišanih prič, policistov E. E. in F. F., temveč tudi na podlagi neposredne lastne zaznave na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, ki je s sklicevanjem na v sodni praksi sprejeta stališča

zavrnilo zagovornikovo stališče, da bi bilo treba za preveritev obtoženčeve identitete angažirati sodnega izvedenca, saj se z izvedenci ugotavljajo tista dejstva, za katera je potrebno neko strokovno znanje, prepoznava oseb pa je splošno prirojena sposobnost človeka, za katero načeloma ni potrebno posebno strokovno znanje, na primer postavitev izvedenca z znanjem antropometrije in drugih metod za identifikacijo oseb na posnetku. Sklicujoč se na sodno prakso je še pojasnilo, da bi bilo treba izvedenca specifične stroke postaviti tedaj, kadar sodišče ne bi moglo samo onkraj razumnega dvoma zaključiti, da je na posnetkih obtoženec,

in zaključilo da navedeno v konkretni zadevi ne velja.

15.Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 8. 7. 2024 izvedlo dokaz z ogledom posnetkov nadzorne kamere v G. (CD v prilogah C2 iz spisa I K 7605/2019 ter A2 iz spisa I K 9320/2020). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je razpravljajoči sodnik na podlagi znanj, s katerimi razpolaga v okviru opravljanja svoje sodniške službe in splošno znanih dejstev, zaznav in izkušenj, presodil ob neposrednem primerjanju obtoženca v sodni dvorani in obraza obtoženca na posnetku,

da gre za obraz iste osebe. Tehtno je tudi upošteval ugotovitev, da je obtoženec v sodni dvorani manj suh, kot oseba na posnetku, vendar navedeno ni vzbudilo dvoma o obtoženčevi identiteti. Nadalje je sodišče prve stopnje ob pregledu posnetka video nadzorne kamere v prostorih turističnega objekta G. z dne 1. 1. 2019 ugotovilo, da je oseba na posnetku ista, kot oseba na predhodno ogledanem posnetku in tako z neposredno zaznavo zaključilo, da je obtoženec oseba na obeh posnetkih. V zvezi s tem je še pojasnilo, da obramba tudi sicer ni izpostavila konkretnih in specifičnih značilnosti obtoženca, ki bi pri opazovalcu vzbudile dvom o tem, da je očitani kaznivi dejanji v sostorilstvu storil prav obtoženec.

16. Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na kakovost in jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj zadostuje za prepoznavo obrazov in telesnih značilnosti splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, sodišču prve stopnje pa se tudi ni porodil dvom o tem, da je storilec na posnetkih prav obtoženi A. A. Tako je na podlagi konkretnih in specifičnih značilnosti obtoženca, ki jih je na zaslišanju predhodno izpostavil že policist F. F. (podolgovat obraz, ušesa, nos) pravilno in tehtno presodilo, da je storilec prav obtoženec, ob tem pa ni moč prezreti, da je tudi zagovornik ob pregledu posnetkov ugotovil, da se, kljub nestrinjanju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, "dejansko obtoženi in oseba na posnetku ujemata po nekaj zelo splošnih značilnostih, predvsem na primer nosu", ujemanje pa je potrdila tudi državna tožilka.

17. Po pregledu posnetkov tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obtoženčev obraz v posameznih kadrih pregledanih posnetkov jasno razviden od spredaj (en face). Obtoženec si pri dejanju pod točko 2 niti ni prizadeval ustrezno zakriti svoje podobe in s tem otežiti morebitne kasnejše prepoznave. Čez glavo si je sicer poveznil kapuco, ki jo je v določenem trenutku celo snel, kljub kapuci pa je bil obtoženec viden naravnost v obraz, vidne so bile oči, nos, ustnice, brada, vidna je bila celotna njegova podoba (od nog do glave). Na posnetku, kjer je bil obtoženec brez kapuce, pa so bili vidni tudi čelo, lasje ter njegova leva stran obraza. Po presoji sodišča druge stopnje je obtoženčev podolgovati nos, na katerega je opozorila že priča F. F., nanj pa je opozoril tudi zagovornik, tako specifičen del obraza, da je jasno in nedvomno zaznan vsakemu opazovalcu, o čemer se je prepričalo sodišče druge stopnje ob pregledu posnetkov. Zaradi navednega sodišče prve stopnje, glede na jasne posnetke celotne obtoženčeve podobe, ni potrebovalo posebnega znanja za presojo, da se na posnetkih videonadzorne kamere (tako z dne 1. 1. 2019 kot 26. 8. 2019) nahaja prav obtoženec, temveč zgolj preprosto človeško sposobnost opazovanja in zaznavanja. Opisana lastna zaznava prvostopenjskega sodišča, je tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob ostalih izvedenih dokazih, ustrezna podlaga za odločitev, ki jo je v zvezi z dokaznim predlogom zagovornika po pritegnitvi izvedenca za primerjavo fotografij in posnetkov z obtožencem sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga podrobno obrazložilo in obrazložitev umestilo v celovito dokazno oceno, zato po oceni drugostopenjskega sodišča ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe.

18. Ob povedanem sodišče druge stopnje, kljub pritožbenemu zatrjevanju, da niso bile najdene "niti DNK sledi niti prstni odtisi, kar bi obtoženca povezovalo s kaznivim dejanjem, čeprav se je storilec, ki naj bi bil A. A. dotikal predmetov, pohištva, intenzivno vlamljal", nima pomislekov v dokazne zaključke sodišča prve stopnje oziroma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je kot že povedano na podlagi drugih dovolj trdnih, zgoraj navedenih, dokazov, ki jih je razumno in logično analiziralo, tehtno zaključilo, da je obtoženi A. A. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 20. členom KZ-1 in poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in 20. členom KZ-1, oboje na škodo družbe B., d. o. o.

Glede dokaznega predloga za zaslišanje očividca

19. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je zaslišanje očividca D. D. nepotrebno in svojo zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo z istimi razlogi kot zavrnitev postavitve sodnega izvedenca.

20. Navedeni odločitvi nasprotuje pritožnik. Sklicuje se na enake pritožbene navedbe, kot jih je podal glede zavrnitve sodnega izvedenca in zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo isto bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS, saj bi tudi z očividcem lahko ugotavljalo, ali je na posnetkih "res obtoženec oziroma če je sodeloval pri konkretnem kaznivem dejanju".

21. Kadar gre za očividca dejanja je moč z vso zanesljivostjo sklepati, o čem bo ta pričal oziroma, da bo očividec govoril o dejanju, katerega priča je bil, saj že iz same navedbe, da gre za očividca dejanja, nedvomno izhaja, da bo pričal o tistih konkretnih okoliščinah in dejstvih, ki jih je neposredno zaznal oziroma videl. Nobenega dvoma torej ni, da je praviloma izpoved očividca kaznivega dejanja relevanten dokaz, presoditi pa je potrebno ali je to tudi v konkretnem primeru.

22. Sodišče prve stopnje je namreč oceno o identiteti obtoženca gradilo na ugotovitvah policistov, ki so ob pregledu posnetkov s kraja kaznivih dejanj in s primerjavo tropoznih fotografij obtoženca iz svojih evidenc zaključili, da je na posnetkih eden od storilcev obeh vlomov prav obtoženi A. A. V nadaljevanju pa je tudi samo z lastno zaznavo obtoženca, ki ga je v postopku imelo priložnost večkrat videti, tudi neposredno in ne zgolj preko videokonferenčne povezave, razumno presodilo, da je na jasnih in kakovostnih posnetkih nadzorne kamere, nameščene v recepciji G., prav obtoženec. Ob tako nedvoumnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je na posnetkih kot storilec očitanih kaznivih dejanj prav obtoženec, je tudi po oceni sodišča druge stopnje zaslišanje očividca in sostorilca D. D. nepotrebno. Obstoj pravno relevantnega dejstva, torej da je na posnetkih obtoženec, je namreč že dokazan z drugimi izvedenimi dokazi, ki so dovolj prepričljivi, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti pravilno sprejetih dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča.

23. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji izrecno ne izpodbija, ker pa pritožba, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi preizkus odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obtožencu v skladu s prvim odstavkom 205. člena KZ-1 odmerilo in izreklo zaporno kazen, ki je glede na njegovo dosedanjo kaznovanost primerna, pri čemer so v zadostni meri prišle do izraza narava, teža in način storitve kaznivih dejanj ter tudi olajševalna okoliščina, da je obtoženec oče dveh mladoletnih otrok.

24. Sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbene navedbe zagovornika niso utemeljene, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ob odsotnosti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP iz enakih razlogov kot prvostopenjsko sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse.

-------------------------------

1VSL Sodba III Kp 4254/2022 z dne 28.2. 2023, 6. tč. obrazložitve.

2Prav tam.

3Posnetek v prilogi C2 spisa I K 7605/2019 na CD nosilcu - obraz je viden ob začetku posnetka, ob približno 1:40 minuti in 2:40 minuti.

4Posnetek v prilogi A2 spisa I K 9320/2020 na CD nosilcu.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 24/2009 z dne 7. 5. 2009.

6Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 4254/2022 z dne 20. 6. 2024.

7Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 320/2007 z dne 14. 2. 2008.

8Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 144/2004 z dne 19. 1. 2006.

9Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 320/2007 z dne 14. 2. 2008, glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 25158/2012 z dne 19. 5. 2016.

10Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002, Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007. Primerjaj tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 34, 204, 204/1, 205, 205/1, 205/1-1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 242, 248, 371, 371/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.