Jedro

Sodišču, ki zavrne vpogled v sodni spis, ni treba posebej zavrniti tudi izvedbe vseh listin tega spisa, ki jih kot posamezne dokazne predloge poda obsojenec.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 12. 2014 obsojenega S. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanko B. L. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne stroške oškodovanke ter potrebne stroške in nagrado njenega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 9. 2015 pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 204,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve ustavnih pravic. V zahtevi izrecno izpostavlja kršitve 22. člena, 25. člena ter prve in tretje alineje 29. člena Ustave RS, d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj očitek o kršitvi pravice do obrambe ni utemeljen, izpodbijani sodbi pa vsebujeta potrebne razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi nasprotuje mnenju vrhovne državne tožilke.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev obsojenčeve pravice do obrambe in do poštenega postopka, ker se do dokaznih predlogov obsojenca nista opredelili, čeprav je iz zapisnikov glavnih obravnav razvidno, da je sodišče prve stopnje sprejelo listine, ki jih je v dokazne namene predlagal obsojenec. Obramba je namreč v postopku predlagala vpogled in branje vseh listin v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 58591/2011, obsojenec pa je tudi sam v spis vložil več dokaznih listin iz spisa v zadevi IV K 58591/2011, ki jih je v vlogah zadostno substanciral. Kot navaja zagovornica, je obsojenec s predlaganimi dokazi želel dokazovati, da oškodovanka glede nastanka poškodbe dne 30. 11. 2009 ne govori resnice in motiv za njeno ravnanje. Sodišče ni izvedlo niti enega od dokazov, s katerimi je obramba izpodbijala verodostojnost oškodovankine izpovedbe. V zadevi IV K 58591/2011 se je sicer resda obravnaval drug dogodek, vendar med istima strankama, pri čemer se je isto sodišče v zadevi IV K 58591/2011 tudi dokazno opredelilo do dogodka, ki je predmet tega postopka. V isti zadevi je bilo izdelano tudi izvedensko mnenje o oceni osebnosti obsojenca in oškodovanke in že zato ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da za predmetno zadevo ni relevantno, kako so se končali drugi postopki, ki so obravnavali druge dogodke, ne pa predmetnega. Identično kršitev je po stališču zagovornice storilo tudi sodišče druge stopnje, ki je na pritožbene navedbe glede navedenega odgovorilo z zgolj tremi stavki. Zaradi samovoljne zavrnitve dokaznih predlogov obrambe je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi tega presodilo, da ni vezano na odločitve drugih sodišč, s čimer je kršilo tudi 22. člen Ustave RS. Kršitev pravice do enakega sodnega varstva zagovornica utemeljuje tudi s tem, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi IV K 58591/2011 izvedlo vse predlagane dokaze obdolžene B. L., ki v tem postopku nastopa kot oškodovanka, vključno z vpogledom v predmetni spis, medtem ko je sodišče v tem postopku zavrnilo bistvene dokaze obsojenca, s katerimi je dokazoval motiv oškodovanke za vložitev lažne kazenske ovadbe, neverodostojnost njenih izjav, motive za večkrat spremenjene izjave oziroma izpovedbe prič D. M. in V. L., agresivno naravo oškodovanke, ki je za dosego svojih ciljev sposobna tudi ponarediti SMS sporočila in njihovo vsebino overiti, vse z namenom škodovanja obsojencu.

6. Po stališču zagovornice naj bi bila obsojenčeva pravica do obrambe kršena tudi z zavrnitvijo predloga obrambe po postavitvi drugega izvedenca travmatologa. Kot navaja, je obramba v postopku argumentirano trdila, da izvedensko mnenje B. R. glede na vse okoliščine primera nepravilno in pomanjkljivo, ne pa, kot je zaključilo sodišče, da se z njim ne strinja. Izvedenec namreč kljub dodatnemu zaslišanju ni podal konkretnih odgovorov o možnih načinih nastanka oškodovankine poškodbe, zlasti glede na različno opredeljene položaje iz katerih naj bi obsojenec udaril oškodovanko in o možnosti samopoškodbe oškodovanke. Obsojenec je namreč dokazoval, da enostavno ni mogoče, da bi oškodovanko udaril z desno roko v desno oko ob položajih, ki so bili zarisani na skici oškodovanke in prič. Vprašanje možnih načinov poškodbe oškodovanke je v konkretnem primeru bistveno.

7. Vrhovno sodišče je v več odločbah1 presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstva iz 29. člena Ustave, skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave tvorijo širši pojem poštenega postopka. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

8. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je zavrnilo dokazni predlog obrambe po vpogledu v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi IV K 58591/2010 (in tudi v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani N 198/2011) z utemeljitvijo, da pri svoji odločitvi ni vezano na stališča drugih sodišč o obdolženem, oškodovanki in njunih medsebojnih razmerjih ter da za obravnavano zadevo ni relevantno, kako so se končali postopki, ki so obravnavali druge dogodke. Vrhovno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ni vezano na stališča drugih sodišč, ki v konkretnem primeru niti ne obravnava istega dogodka. Navedeno ne pomeni, da je obrambi v kazenskem postopku onemogočeno se sklicevati na ugotovitve sodišč v drugih postopkih ali na izvedenska mnenja, ki so bila izdelana za namene drugih (kazenskih) postopkov. Vendar pa sodišče v vsakem posameznem primeru na podlagi zgoraj predstavljenih meril presodi, ali bo tak dokazni predlog izvedlo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje glede na stanje stvari v zadevi utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza - vpogled v drug kazenski spis, pri čemer je kot dokazna predloga sprejelo zapisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi IV K 58591/2011 z dne 5. 9. 2012 in 7. 4. 2014, s katerima je obsojenec izpodbijal verodostojnost prič D. M. in V. L. oziroma dokazoval vpliv oškodovanke na njuni spremenjeni izpovedbi v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je razumno in življenjsko sprejemljivo pojasnilo, zakaj šteje, da so izpovedba oškodovanke in (zadnji) izpovedbi prič D. M. in V. L. verodostojne ter izrecno poudarilo, da oškodovankino ravnanje v drugih postopkih samo po sebi ne pomeni, da govori neresnico tudi v tem postopku, kjer je izpovedovala prepričljivo in konsistentno ter da grožnje oškodovanke V. L. nimajo nobene veze z njeno izpovedbo pred sodiščem v tem postopku. Ne drži torej navedba zagovornice, da sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je sprejelo, pri sojenju ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo. Sodišči prve in druge stopnje sta se tudi opredelili do s strani obrambe zatrjevanega motiva oškodovanke, da bi preprečila stike obsojenca z njunima otrokoma.

9. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov z gotovostjo ugotovilo, da je prav obsojenec poškodoval oškodovanko. To odločilno dejstvo ne temelji zgolj na izpovedbi oškodovanke ter priče dogodka D. M., ki sta izpovedala, da je oškodovanko udaril prav obsojenec, in katerih verodostojnost je obsojenec oziroma njegova obramba z vpogledom v spis skušala izpodbiti, temveč tudi na izvedenskem mnenju B. R., da je poškodba oškodovanke najverjetneje nastala z udarcem s pestjo in da je možno, da je nastala na način, kot ga je opisala oškodovanka. Zato je pritrditi sodišču druge stopnje, da vpogled v drug kazenski spis ni bil potreben, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze na podlagi katerih je ocenilo verodostojnost oškodovanke. Pritrditi pa je tudi stališču sodišča prve stopnje, da ni relevantno, kaj je o predmetnem dogodku - poškodbi oškodovanke, zapisano v postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi IV K 58591/2011 in v sklepu o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani N 198/2011 z dne 29. 11. 2011. Sodišče v drugih postopkih namreč ni obravnavalo istega dogodka. S tem, ko je sodišče zavrnilo vpogled v spis IV K 58591/2011, mu ni bilo treba posebej zavrniti tudi izvedbe vseh listin tega spisa, ki jih je kot posamezne dokazne predloge podal obsojenec.

10. Glede zagovorničinih navedb o postopkovnih kršitvah, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca travmatologa, je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da je izvedenec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, odgovoril na vsa relevantna vprašanja, tudi na vprašanja zagovornice. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju izvedenca z dne 22. 9. 2014, je slednji na vprašanje zagovornice, ali je samopoškodba s strani oškodovanke možna, odgovoril, da je to možno. Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče sledilo mnenju izvedenca, da je do poškodbe najverjetneje prišlo zaradi udarca s pestjo. Kot že povedano, je nato sodišče ob upoštevanju preostalih izvedenih dokazov presodilo, da je poškodbo oškodovanki povzročil prav obsojenec. Ker se je izvedenec opredelil do vseh relevantnih vprašanj obrambe, sodišče z zavrnitvijo predloga obrambe po postavitvi novega izvedenca ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami sodnega izvedenca namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca.

11. Zagovornica sodišču druge stopnje očita, da na večino pritožbenih navedb sploh ni odgovorilo oziroma je nanje odgovorilo povsem nezadostno in neprimerno. Pritožbenih navedb glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni niti povzelo niti nanje odgovorilo, kar bi sodišče druge stopnje moralo storiti, saj so vse pritožbene navedbe za obsojenca relevantne in upravičeno pričakuje odgovor nanje. Zato je tudi sodišče druge stopnje kršilo 22. člen Ustave RS. Zagovornica v zahtevi še poudarja, da je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi obsojenec z obširnimi navedbami v pritožbi izpostavljal oškodovankino agresivnost in opisoval skrhane odnose med njima ter neurejenost stikov z otrokoma, zgrešeno, saj je obsojenec v pritožbi izpostavil dokaze, ki kažejo na oškodovankino neverodostojnost. 12. Zagovornica v zahtevi ni konkretno navedla, na katere pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo, zato Vrhovno sodišče teh njenih navedb ni presojalo. Sodišče druge stopnje se je do relevantnih dejanskih vprašanj glede nastanka poškodbe oškodovanke in verodostojnosti zaslišanih prič opredelilo ter tudi izrecno zapisalo, da se s presojo nižjega sodišča strinja. Glede na navedeno in upoštevaje podrobno obrazložitev sodišča prve stopnje, se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno še dodatno opredeljevati do pritožbenih navedb zagovornice.

C.

13. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Glede na premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

1 Gl. sodbe I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in I Ips 14234/2013 z dne 10. 9. 2015.