Jedro

Izrek izpodbijane prvostopne odločbe ne zadosti procesnemu standardu jasnosti in določnosti vsebine izreka po ZUP. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku razčistiti, kakšen zahtevek je tožnica sploh vložila in nato o zahtevku oziroma zahtevkih odločiti.

Izrek

I. Tožbi se v delu, v katerem tožnica izpodbija sklep Komisije za študijske zadeve z dne 16. 12. 2013 v zvezi s sklepom Senata z dne 23. 10. 2014, ugodi in se izpodbijani sklep Komisije za študijske zadeve z dne 16. 12. 2013 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožba se v delu, v katerem tožnica izpodbija odločbo Komisije za študijske zadeve z dne 27. 10. 2014, zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Komisija za študijske zadeve je dne 16. 12. 2013 izdala sklep št. 3/2013-DR, s katerim je prošnjo tožnice v delu, v katerem še ni bilo odločeno s pravnomočnim sklepom Senata PF UL z dne 12. 10. 2011, zavrgla. V obrazložitvi navaja, da je tožnica prošnjo za priznanje izpitov in izdajo ustrezne ponudbe za vpis na podiplomski študijski program vložila dne 29. 9. 2009. O tej vlogi je odločila Komisija za študijske zadeve kot o vlogi za prehod na študij na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dne 9. 6. 2011. Na pritožbo tožnice je Senat fakultete s sklepom z dne 12. 10. 2011 odločitev komisije spremenil in tožnici dovolil vpis v 4. letnik izrednega univerzitetnega študija prava v študijskem letu 2011/12 ter ji za vpis v tem študijskem letu priznal kot opravljene določene študijske obveznosti (izpiti iz določenih predmetov) ter hkrati določil, katere obveznosti oziroma izpite iz 1., 2. in 3. letnika študija mora tožnica še opraviti pred opravljanjem izpitov iz četrtega letnika. Zoper ta sklep je tožnica vložila tožbo, ki ji je Upravno sodišče delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. I U 1974/2011 z dne 19. 12. 2012 odpravilo sklep Senata v delu, kolikor se nanaša na odločitev o tem, katere izpite mora tožnica še opraviti, v ostalem pa je sklep postal pravnomočen. Ker tožnica dodeljene pravice do vpisa v četrti letnik univerzitetnega študija prava v študijskem letu 2011/12 ni izkoristila, ji je ta potekla in je ne more več izkoristiti, zato je organ ocenil, da tožnica nima pravnega interesa za priznanje predhodno na drugih fakultetah opravljenih študijskih obveznosti (izpitov), saj se njen pravni položaj ne bi spremenil. Odločitev o priznanju izpitov bi na njen pravni položaj vplivala le v primeru, če bi se vpisala na univerzitetni študijski program Pravo in po tem programu dokončala študij, kar pa glede na določbe 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZVis-D) ni več mogoče, saj je tožena stranka v četrti letnik univerzitetnega študija Pravo nazadnje vpisovala v študijskem letu 2012/13. 2. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Senat Pravne fakultete Univerze v Ljubljani na podlagi drugega odstavka 77. člena Statuta Univerze v Ljubljani zavrnil sklepom z dne 23. 10. 2014 in obenem odločil, da stroški niso nastali. V obrazložitvi organ druge stopnje navaja, da se Senat strinja z odločitvijo Komisije za študijske zadeve, vendar meni, da je tožnica s tem, ko ni izkoristila pravice do vpisa v letu 2011/2012, izgubila možnost vpisa v univerzitetni študijski program prava, saj se ta program zaradi t.i. bolonjske reforme ne izvaja več. To pa ne pomeni, da ne bi bil mogoč tudi vpis v novi (»bolonjski«) prvostopenjski univerzitetni študijski program Pravo. Vendar pa bi morala tožnica, da bi jo bilo mogoče vpisati, najprej vložiti prijavo za vpis na podlagi vsakoletnega javnega razpisa za vpis na univerzo. Prijava za vpis v rokih in pod pogoji javno objavljenega javnega razpisa za vpis na UL je procesna predpostavka za obravnavanje tožničine vloge za priznanje opravljenih obveznosti. Navedeno velja tudi za vpis na študijska mesta, namenjena študiju v skladu z Merili za prehode med študijskimi programi. Ker ob prenehanju izvajanja nekdanjega univerzitetnega študijskega programa tožnica prijave na študijski program PF UL ni vložila v predpisani obliki in na predpisan način v nobenem od preteklih študijskih let (tudi ne za študijska mesta za prehode med študijskimi programi), njene vloge za vpis v študijski program Pravo ter priznanje opravljenih študijskih obveznosti ni bilo mogoče obravnavati in o njej odločati. Zato organ druge stopnje meni, da je odločitev Komisije za študijske zadeve o zavrženju ob smiselni uporabi 1. ter 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilna.

3. Tožnica v tožbi pojasnjuje potek dogodkov. Po sodbi sodišča opr. št. I U 1974/2011 z dne 19. 12. 2012 še vedno čaka odločitev o priznanju oz. nepriznanju še preostalih izpitov, saj se brez te odločitve ni mogla vpisati v 4. letnik, kljub temu, da je odločba v tem delu (vpis v 4. letnik) pravnomočna. Predpisi, ki urejajo vpis v višji letnik, določajo, da morajo biti vse obveznosti prejšnjih letnikov opravljene, oz. priznane. Ker je bil vpis v 4. letnik nemogoč, je ponovno pozvala toženo stranko za izdajo odločbe o vseh tistih zahtevkih, o katerih še ni odločila. Namesto zahtevane odločitve je prejela sklep Komisije za študijske zadeve PF UL, da se njena prošnja za priznanje izpitov v delu, v katerem še ni bilo odločeno, zavrže. Z dopisom z dne 22. 7. 2014 je toženo stranko obvestila, da vztraja pri svoji prvotni vlogi. Namesto odločitve o vlogi je dne 4. 11. 2014 prejela dve odločbi in sicer: 1) odločbo Komisije za študijske zadeve PF UL, brez številke, z dne 27. 10. 2014, s katero je Komisija za študijske zadeve njeno vlogo za vpis v študij na univerzitetnem študijskem programu Pravo 1. stopnje zavrgla in 2) izpodbijani Sklep Senata PF UL, brez številke, ki naj bi bil sprejet na seji dne 23. 10. 2014, s katerim je Senat PF UL njeno pritožbo zoper sklep Komisije za študijske zadeve PF UL z dne 16. 12. 2013 zavrnil. Tožničina vloga z 29. 9. 2009 za priznanje izpitov v pretežnem delu ni rešena, saj tožena stranka o večini izpitov sploh še ni odločila, ali se ji izpiti priznajo ali ne. Zato je očitek, da ni izkoristila možnosti vpisa v 4. letnik, popolnoma irelevanten. Prav tako vsi očitki, da bi morala vložiti novo vlogo, ker se je zamenjal študijski program, oz. da nima več pravnega interesa, da fakulteta odloči o vseh zahtevkih, ker se je spremenil študijski program. Res je, da je tožena stranka prešla na ti. bolonjski študijski program. Ne more pa biti to razlog, da tožena stranka ne odloči o vseh zahtevkih o priznanju že opravljenih obveznosti na drugih visokošolskih zavodih in ji s tem onemogoči dokončanje starega študijskega programa. Določba 48. čl. ZviS-D omogoča študentom vpisanim v ti. "ne-bolonjske programe", da se po zaključku vpisovanja in po zaključku obveznega izvajanja predavanj še vedno izobražujejo in končajo ti. "ne-bolonjske" izobraževalne programe do izteka študijskega leta 2015/2016. Tožnica je vložila zahtevo za priznanje izpitov, ko se je program še izvajal, in tudi vpisi so bili možni. Prav tako se je tožnica vpisala v ti. stari študijski program prava pri toženi stranki že mnogo let pred prenehanjem vpisovanja v ta program in tudi naredila večino izpitov za 1. letnik tega starega študijskega programa prava. Zadnji izpit, ki ga je opravila dne 30. 3. 2010 na tem starem študijskem programu, je bil izpit iz Rimskega prava. Prav tako je tožena stranka ravnala nerazumno in diskriminatorno, saj je tožnici pri vpisu na doktorski študijski program Pravo III. stopnje priznala in upoštevala vse pridobljeno znanje in vse kredite (ECTS), ki jih je pridobila na drugih visokošolskih institucijah v RS.

4. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožnici nastala in še nastaja škoda (materialna in nematerialna škoda). Materialna škoda ji je nastala, ker je morala opravljati izpite na drugih fakultetah. Utrpela je veliko izgubo časa zaradi vožnje v Novo Gorico, Kranj, zaradi pisanj številnih pritožb, itd. Prav tako je imela velike potne stroške, ki jih v primeru študija na PF UL ne bi imela. Materialno škodo predstavlja tudi šolnina za vpis na doktorski študijski program Pravo III. stopnje v znesku 3.000,00 EUR pri PF UL. Navedeni študij je tožnica zaradi ravnanj tožene stranke prekinila, saj se ji je uprlo študirati na fakulteti, kjer profesorji prava zavestno kršijo pravni red RS. Nematerialna škoda, ki ji jo je tožena stranka povzročila in ji jo še povzroča, je bistveno večja od materialne in bistveno težje popravljiva. Pravica do odločanja v razumnem roku je ustavno varovana človekova pravica, prav tako je varovana z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Pravica do povračila škode po 26. člena Ustave RS, upoštevajoč 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic, izhaja tudi iz te pravne ureditve prav zaradi načela ekonomičnosti postopka. Tožena stranka je kršila tudi temeljno svoboščino iz 57. člena Ustave RS (svobodna izbira izobraževanja), saj je tožnici onemogočala svobodno izbiro izobraževanja, zato tožnica predlaga sodišču, da v skladu s 4. členom ZUS-1 odloči o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj tožene stranke, s katerimi organi tožene stranke posegajo v ustavno zavarovane človekove pravice in temeljne svoboščine ter prepove toženi stranki nadaljevanje nezakonitih in protiustavnih ravnanj in odloči tudi o odpravi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavitve zakonitega stanja. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in: 1. sklep Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bil sprejet na seji dne 23.10.2014 odpravi, prav tako vse nezakonite akte in dejanja tožene stranke, ki jih je izdala že po sodbi naslovnega sodišča opr. št. I U 1974/2011, 2. ugotovi, da je tožena stranka s svojim nedopustnim in protipravnim ravnanjem posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, 3. prepove nadaljevanje nezakonitih in protiustavnih ravnanj in 4. odloči o povrnitvi škode (materialne in nematerialne), ki je nastala tožnici zaradi nedopustnega in protipravnega ravnanja tožene stranke in naloži toženi stranki povrnitev škode v skupni višini 20.000,00 EUR, v 15 dneh, 5. odloči o odpravi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavitvi zakonitega stanja s tem, da naloži toženi stranki, da nemudoma, oz. najkasneje v roku ... dni izda pravilno in zakonito odločbo, v kateri bo odločila o vseh zahtevkih tožeče stranke ali pa podrejeno, da sodišče samo (s pomočjo izvedenca) odloči o priznanju izpitov, in določi pogoje, pod katerimi bo tožeča stranka zaključila študij, ter 6. naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov tega postopka v 15 dneh.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da je tožba vsebinsko in pravno tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati. Navedene pomanjkljivosti tožbe pa v tem upravnem sporu vplivajo na možnost tožene stranke, da sploh uveljavi svoje pravice do kontradiktornega postopka iz 22. člena Ustave ter Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je na take tožbene navedbe vsebinsko nemogoče odgovoriti. S tožbo tožnica tako izpodbija akt, ki tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso sploh ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj izpodbija zgolj odločitev tožene stranke o pritožbi, s katero je bila pritožba zavrnjena. Poleg tega pa v tožbenem zahtevku, v nasprotju s 30. členom ZUS-1, sploh ne navede, kateri upravni akt se s tožbo izpodbija, saj navaja nedoločno, da zahteva tudi odpravo »vseh nezakonitih aktov in dejanj tožene stranke, ki jih je opravila v času po sodbi nazivnega sodišča ... «. Tožeča stranka v nasprotju s 30. členom ZUS-1 medsebojno nejasno kumulira tožbene zahtevke, pri čemer so med njimi tudi taki, ki niso niti medsebojno združljivi. Tožeča stranka deloma navaja trditve, kot da gre za spor po 2. členu ZUS-1, in deloma, kot da gre za spor po 4. členu ZUS-1. Ti dve obliki spora sta medsebojno nezdružljivi. V danem primeru gre predvsem za vsebinske in ne zgolj formalne pomanjkljivosti vloge, ki ni sposobna za obravnavo. Tožena stranka tako predlaga, da Upravno sodišče tožbo zavrže iz razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Če sodišče tožbe ne bi zavrglo, predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Prav tako predlaga, da stroške postopka v celoti nosi tožeča stranka.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 2. 2015 prereka navedbe tožene stranke in specificira tožbeni zahtevek. Toži tudi na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1, zaradi molka organa, saj o večini zahtevkov še vedno ni bilo meritorne odločitve in ji upravni akt ni bil izdan v smislu 2. in 3. odstavka 28. člena ZUS-1 (univerza kot 2. st. organ sploh ni odločila o nobeni pritožbi in tudi organ 1. stopnje, to je senat fakultete, v več kot petih letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta). Poleg tega meni, da je kršen 25. člena Ustave, ker ni bila deležna poštenega postopka, niti ni mogla uspeti v pritožbenem postopku, ker o pritožbah ni odločal pristojni organ (senat univerze). Sodišču hkrati predlaga, da odloča tudi o (ne)zakonitosti dejanj, s katerimi tožena stranka posega v njene ustavne pravice in temeljne svoboščine: - opustitev dolžnega ravnanja, - zloraba položaja (s sprenevedanjem in načrtnim zavajanjem, z vplivanjem na druge institucije, ki se ukvarjajo s tem primerom), - nevestno delo v službi, - samovolja in arbitrarnost, - zavestna kršitev (zloraba) pravnega reda RS, - ponareditev listine ali pa laž o obstoju listine (šele s prejemom odgovora rektorja Univerze v Ljubljani je izvedela, da je tožena stranka dne 29. 9. 2014 sprejela sklep, s kateri se ji omogoči vpis v 3. letnik izrednega študija univerzitetnega programa Pravo 1. stopnje, v katerem naj bi bila tudi odločitev o priznanju izpitov). O priznanju ali pa nepriznanju večine izpitov, za katere je tožnica prosila, ni bilo nikoli odločeno, torej gre za t.i. molk organa. Meni, da bi tožena stranka morala o tem zahtevku odločiti. Tožena stranka pa je namesto meritorne odločitve o zahtevkih za priznanje izpitov, s sklepom kar zavrgla odločanje v delu, v katerem še ni bilo odločeno s pravnomočnim sklepom. Tožnica je že v tožbi navedla vse elemente odškodninske odgovornosti. Podana je vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke. Premoženjska škoda, ki je že znana, znaša po oceni tožnice 5.000,00 EUR. Gre za ti. navadno škodo - izguba premoženja, katerega povrnitev zahteva in sicer gre za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi vpisa na študijski program 3. stopnje pri toženi stranki. Šolnina je znašala 3.000,00 EUR. Nadaljnja premoženjska škoda, ki ji je nastala (potni stroški in izguba časa) ker ni mogla študirati v Ljubljani, znaša najmanj 2.000,00 EUR. Nepremoženjska škoda, ki ji jo je tožena stranka povzročila in ki ji jo še povzroča, pa je bistveno večja in težko popravljiva oziroma bo lahko nepopravljiva in jo uveljavlja iz naslova telesnih in duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva in osebnostnih pravic. Nematerialno škodo ocenjuje na znesek 15.000,00 EUR. Ker ji je škoda nastala in ji še nastaja, predlaga sodišču, da odloča tudi o odškodnini. Meni tudi, da je drugi odstavek 7. čl. ZUS-1 zadostna podlaga za odločanje o odškodnini v tem primeru. Tožnica zaradi jasnosti popravlja in specificira tožbeni zahtevek, ki se sedaj glasi, da se tožbi ugodi tako, da se: 1. odpravi sklep Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani št. 3/2013-DR z dne 16. 12. 2013, 2. odločba Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 27. 10. 2014 se izreče za nično, 3.odpravi se sklep Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bil sprejet na seji dne 23. 10. 2014, 4. ugotovi se, da je tožena stranka s svojim nedopustnim in protipravnim ravnanjem posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice, 5. toženi stranki se prepove nadaljevanje nezakonitih in protiustavnih ravnanj, 6. odloči o odpravi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavitvi zakonitega stanja tako, da se toženi stranki naloži sledeče: tožena stranka je dolžna izdati tožnici odločbo nemudoma, najkasneje pa v roku 15 dni, s katero bo odločila o tem, kateri izpiti, ki jih je tožnica opravila na drugih sorodnih oziroma istovrstnih študijskih programih na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani in na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici (v okviru študijskega programa Pravo I. in Pravo II. stopnje) in jih našteje ter v okviru študijskega programa Javna uprava na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani (upravno-pravni modul), za katere odločitev za priznanje je tožnica zahtevala s svojo vlogo in v razširitvi vlog, razen tistih, ki jih je tožena stranka že priznala z delno odločbo z dne 12. 10. 2011 (Statistika, Rimsko pravo, Ustavno pravo, Primerjalno ustavno pravo, Uvod v pravoznanstvo, Uvod v sociologijo in sociologija prava, Gospodarsko statusno pravo, Evropsko civilno pravo in Mednarodno javno pravo) se tožnici priznajo, ali podrejeno, da sodišče samo (s pomočjo izvedenca) ugotovi, kateri od zgoraj naštetih izpitov so primerljivi študijskemu programu, ki ga izvaja tožena stranka, ter samo odloči o zadevi, 7. tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 20.000,00 EUR, v 15 dneh, od dneva zapadlosti dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, 8. tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni.

7. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2016 opozarja, da bi bila širitev tožbenih zahtevkov po preteku tožbenih rokov na druge akte nedopustna in v nasprotju z ZUS-1. Tožeča stranka v svoji tožbi izpodbija sklep Senata Pravne fakultete z dne 23. 10. 2014, s katerim je bilo odločeno o njeni pritožbi zoper sklep Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 16. 12. 2013. Ob tem v tožbi ne opredeljuje drugih upravnih aktov, ki bi bili predmet izpodbijanja, temveč le nedoločno navaja, da izpodbija »vse nezakonite akte in dejanja tožene stranke, ki jih je izdala po sodbi...«. Tožeča stranka ne more v pripravljalni vlogi širiti svoje tožbe na akte Pravne fakultete, ki jih ni opredelila kot predmet izpodbijanja v svoji tožbi, niti v uvodnih opredelitvah niti v tožbenih zahtevkih. Širitev že predhodno vložene tožbe na akte, ki so postali pravnomočni, ker tožnica zoper njih ni vložila tožbe skladno z ZUS-1, je nedopustna. Tako je bil npr. sklep Komisije za študijske zadeve z dne 27. 10. 2014 ob času vložitve tožbe tožnice še nepravnomočen, saj je o njeni pritožbi šele odločal Senat, ki je pritožbo zavrnil na svoji seji dne 10. 12. 2014. Zoper navedeni sklep tožnica nikoli ni vložila pravočasne tožbe in je tudi ne more vložiti v tej pripravljalni vlogi s širitvijo prej vložene tožbe zoper drugi akt. K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zoper sklep organa druge stopnje – sklep Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 23. 10. 2014, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 16. 12. 2013, ker je bila v pravnem pouku sklepa Senata z dne 23. 10. 2014 poučena, da „Zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, možno pa je začeti upravni spor z vložitvijo tožbe pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v roku 30 dni od vročitve tega sklepa“. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek 215. člena ZUP), zato je sodišče v zvezi z določbo 2. člena ZUS-1 štelo, da tožnica s tožbo izpodbija dokončni upravni akt, ki je bil v izdan v tej zadevi, torej sklep Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 16. 12. 2013. Pri tem sodišče še pripominja, da je v konkretnem primeru o pritožbi tožnice odločal pristojni organ, kajti po izrecni določbi 14. točke drugega odstavka 77. člena Statuta Univerze v Ljubljani, senat članice univerze kot drugostopenjski organ dokončno odloča o pritožbah študentov v študijskih zadevah, ko gre za pritožbo zoper odločbo organa članice na prvi stopnji. Komisija za pritožbe kandidatov ob sprejemu na univerzo pri Univerzi (in ne pri članici univerze) je namreč pristojna odločati le o pritožbah kandidatov, ki po objavi razpisa za vpis v začetne letnike dodiplomskega študija v prvem roku izbirnega postopka niso bili uvrščeni na seznam sprejetih kandidatov v prvi letnik dodiplomskega študija (125. člen Statuta Univerze v Ljubljani), Senat Univerze pa je pristojen odločati o pritožbah zoper odločbe senata članice o zavrnitvi prošnje za prehod med programi (187. člen Statuta Univerze v Ljubljani), za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

10. Tožnica vlaga tožbo, s katero zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo upravnega akta (tožba zaradi molka), spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) kakor tudi tožbo zaradi kršitve človekovih pravic. Glede navedenih zahtevkov sodišče najprej ugotavlja, da tožnica s tožbo izpodbija dokončni upravni akt (sklep Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 16. 12. 2013). Obstoj upravnega akta (ki se s predmetno tožbo izpodbija) pa preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Na podlagi 4. člena ZUS-1 namreč sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa ne gre za takšen primer, saj že iz vsebine tožbe in tožbenega predloga izhaja, da tožnica izpodbija odločbo tožene stranke in uveljavlja ugovore, ki se presojajo v sporu o zakonitosti upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 v rednem upravnem sporu. Presoja zakonitosti upravnega akta namreč obsega tudi presojo skladnosti pravne podlage odločitve z določbami Ustave ter presojo ustavne skladnosti uporabe materialnega zakona. Obstoj upravnega akta torej preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Obstoj upravnega akta pa obenem tudi pomeni, da je tožena stranka o zadevi odločila (ne glede na to, na kakšen način je odločila) in posledično ni molka organa. Z izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka „de facto“ odločila tudi o vlogi za priznavanje izpitov, saj vsebuje sklep o zavrženju tudi odločitev, da tožena stranka o (ne)priznavanju na drugih fakultetah in na drugih študijskih programih opravljenih obveznostih ne bo odločala. Iz istega razloga sodišče tožnice ni pozivalo na dopolnitev tožbe, da bi izkazala izpolnjevanje procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka organa. Glede na vse navedeno, je sodišče tožničino tožbo obravnavalo kot izpodbojno tožbo.

11. Pri obravnavi izpodbijanega sklepa Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 16. 12. 2013 pa sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe prve stopnje nejasen. Po določbi šestega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora biti izrek kratek in določen. Določen je tisti izrek, ki je popoln in jasen, tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Če izrek odločbe ni dovolj jasen in določen, take odločbe ni mogoče prisilno izvršiti. Po oceni sodišča pa izrek izpodbijane prvostopne odločbe, ki se glasi „Prošnja A.A. se v delu, v katerem še ni bilo odločeno s pravnomočnim sklepom senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 10. 2011, zavrže“ ne zadosti procesnemu standardu jasnosti in določnosti vsebine izreka po ZUP. Izrek ni določen, če dopušča različna tolmačenja oziroma če se njegova vsebina lahko ugotovi le na posreden način. Opisana kršitev določb ZUP je takšne narave, da pomeni nezakonitost odločbe prve stopnje. Ker navedene nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je po presoji sodišča tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določbe prvega odstavka 251. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost z dopolnitvijo (spremembo) izreka odločbe organa prve stopnje.

12. Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi kršitve postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki je vplivala na zakonitost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. členu ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz predhodno navedenega razloga, se do drugih očitanih kršitev ni posebej opredeljevalo. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku, v skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP, razčistiti kakšen zahtevek je tožnica sploh vložila in nato o zahtevku oziroma zahtevkih odločiti (207. člen ZUP).

14. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagala tožnica v tožbi, zato ker je že na podlagi podatkov tožbe s tožbenimi prilogami, izpodbijanih upravnih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pri tem sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu tožnice in ni odločilo v sporu polne jurisdikcije (65. člena ZUS-1). Odločanje v sporu polne jurisdikcije, je v sporih glede priznavanja predhodnega izobraževanja, vpisovanja na študij in točkovanja izpitov, ki vključujejo primerjavo med posameznimi izobraževalnimi programi, po sami naravi stvari opravilo strokovno-tehnične narave. Zato je po mnenju sodišča primerneje, da o tem odloči pristojni organ, ki je za to tudi visoko strokovno usposobljen in specializiran. Poleg tega sodišče nima vse potrebne dejanske podlage za meritorno odločitev v zadevi, tožeča stranka pa v tožbi niti ne zatrjuje ali pojasnjuje in ne predlaga dokaznih sredstev, ki bi omogočile meritorno odločitev.

K II. točki izreka:

15. Sodišče je tožbo v delu, ki ga je tožnica razširila s pripravljalno vlogo z dne 8. 2. 2015 in v katerem poleg že prej uveljavljanih tožbenih zahtevkov dodatno izpodbija še odločbo Komisije za študijske zadeve z dne 27. 10. 2014, zavrglo, ker iz odgovora tožene stranke na razširjeni tožbeni zahtevek tožnice izhaja, da v času vložitve predmetne tožbe pritožbeni postopek zoper odločbo Komisije za študijske zadeve z dne 27. 10. 2014 še ni bil končan. O tožničini pritožbi je bilo odločeno šele 10. 12. 2014. 16. V ZUS-1 je določen 30 dnevni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Pri tem začne rok za vložitev tožbe teči z vročitvijo akta. Ta 30 dnevni rok pa velja tudi za postavitev novega zahtevka. Ker je tožnica tožbo razširila z dodatnim zahtevkom šele v pripravljalni vlogi z dne 8. 2. 2105, torej po preteku 30 dnevnega roka, je sodišče tožbo v delu, s katerim je bil njen zahtevek „razširjen“ na odločbo Komisije za študijske zadeve z dne 27. 10. 2014, na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot prepoznega zavrglo.

K II. točki izreka:

17. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13, Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, zato so ji bili priznani stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

18. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).