Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev sklepa pristojnih organov, zaradi katerih ji je prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje ni odločilo o delu zahtevka o reintegraciji in o plačilu regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo ter je menilo, da je bil z zavrnitvijo prvega dela zahtevka smiselno zavrnjen tudi drugi del zahtevka, ki je vezan na prvi del. Na revizijo tožnice je revizijsko sodišče razsodilo, da materialno pravo ni bilo kršeno, saj je tožnica samovoljno odšla na dopust, ni pa se strinjalo z mnenjem pritožbenega sodišča, da je bilo odločeno tudi o drugem delu zahtevka. Revizija ni utemeljena, čeprav je bil postopek kršen, ker v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati kršitev postopka, če to ni bilo uveljavljeno v postopku za dopolnitev sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev sklepa glavnega direktorja toženca z dne 19.6.1992, na podlagi katerega ji je prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni in sklepa delavskega sveta toženca z dne 6.5.1993, s katerim je bil potrjen sklep glavnega direktorja. Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje odločbo sodišča prve stopnje potrdilo, čeprav sodišče prve stopnje ni zavrnilo tudi dela zahtevka o vzpostavitvi delovnega razmerja z vsemi pravicami tožnice iz delovnega razmerja in o plačilu regresa za letni dopust za leto 1992. Menilo je, da je sodišče prve stopnje odločilo o sporu v celoti, saj je zavrnilo temelj zahtevka, del zahtevka o katerem pa sodišče prve stopnje ni odločilo, pa izhaja iz zavrnjenega dela zahtevka.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlagala je naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani odločbi tako spremeni, da ugodi tožničinemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijani odločbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijo je obrazložila s tem, da štejejo običaji in dejanska praksa za materialno pravo tako kot pravilnik, ta pa je bila taka, da je delavec organizaciji le sporočil, da bo koristil dopust. Tako je ravnala tudi sama, ko je 27.4.1992 pisno sporočila, da bo koristila dopust. Da je bil toženec prepričan, da je bila tožnica na dopustu kaže tudi okoliščina, da je direktor izdal izpodbijani sklep šele 19.6.1992. Pred nastopom dopusta je bila tožnica v bolniškem staležu prav zato, ker je želela izrabiti dopust. Ker ni bilo odločeno v odločbi sodišča prve stopnje o celotnem zahtevku, je sodišče druge stopnje bistveno kršilo postopek, ko je tako odločbo potrdilo. Del zahtevka o vzpostavitvi delovnega razmerja je res vezan na zavrnjeni del zahtevka, to pa ne velja za regres za letni dopust. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki je nanjo odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 54/1/94), smiselno uporablja kot republiški predpis.

V odgovoru na revizijo je toženec navajal, da revizija zoper del odločbe v katerem je bil zavrnjen tožničin zahtevek, sploh ni bila vložena. Tožnica ne navaja nobene okoliščine, da je bila pri tožencu res praksa, da so delavci sami odločali, kdaj bodo šli na dopust. Da je direktor izdal izpodbijani sklep šele 19.6.1992, pa je razlog v tem, da toženec prej ni mogel ugotoviti, da je tožnici bolniški stalež, ki ji je bil odobren, preden je samovoljno izostala z dela, prenehal. Predlagal je, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže ali podrejeno zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

Revizija ni utemeljena.

386. člen ZPP določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Peta in 6. točka prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, ZDR) določata, da delavcu preneha delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni. Delavec je dolžan redno hoditi na delo in če z dela izostane, mora imeti za to opravičljiv razlog. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na izpovedbo priče tožnici nadrejenega, da je moral biti delavcu dopust odobren, ker je šlo sicer za samovoljen izostanek z dela. Tudi odločba sodišča druge stopnje temelji na izpovedbi te priče, pa tudi na določilu 16. člena podjetniške koletivne pogodbe toženca, po katerem je delavec upravičen izkoristiti dopust v skladu s programom koriščenja dopusta, ki upošteva interese delovnega procesa, po možnosti pa tudi želje delavca. Revizija nima prav, da je utečena praksa o izrabi dopusta enakovredna določilu kolektivne pogodbe, če bi bila res taka praksa. Tožnica ni predložila nobenih dokazov, da so delavci lahko izrabili dopust po lastni presoji, pa tudi drugih dokazov o tem ni. Ker tožnici predpostavljeni ni odobril izrabe dopusta, je treba pritrditi mnenju obeh nižjih sodišč, da je tožnica izostala z dela samovoljno, zato sta izpodbijana sklepa pristojnih organov toženca zakonita.

Kako je treba ravnati, če sodišče ne odloči o celotnem zahtevku tožnika, je določeno v 339. do 341. člena ZPP. Po prvem odstavku 339. člena sodišče sodbe ne dopolni po uradni dolžnosti ampak le na predlog stranke. Predlog je treba vložiti v prekluzivnem petnajstdnevnem roku od prejema sodbe. Tretji odstavek 341. člena pa določa, da se šteje v primeru, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde, pritožba z predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Revizijsko sodišče se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje odločilo v celoti o sporu, ugotavlja pa, da sodišče druge stopnje ni imelo pravne podlage, da bi vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da odloči še o delu zahtevka o katerem ni bilo odločeno, saj se odločba ni izpodbijala samo zato, ker o zahtevku ni bilo v celoti odločeno. Revizija ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo dovoljeno zahtevati dopolnitev odločbe.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Razlogov za zavrženje ni bilo, saj je bila izpodbijana odloča sodišča druge stopnje v celoti izpodbijana. Navedbe odgovora na revizijo niso bile potrebne za postopek, zato trpi, ob upoštevanju določil prvega odstavka 155. člena ZPP, vsaka stranka svoje stroške postopka.