Jedro

Ker so bili epileptični napadi že podani ob prvem sojenju, sedaj niso nova škoda in ker je sodišče prve stopnje v svoji sodbi ugotovilo, da epilepsija ni posledica prometne nezgode, tožnik pa je s tem očitno soglašal, saj se zaradi nepremoženjske škode ni pritožil, je sodba v tem delu postala pravnomočna. O tožnikovem zahtevku je bilo tedaj že pravnomočno razsojeno in ker ta odločitev veže sodišče in stranke, sta sodišči pravilno uporabili določilo drugega odstavka 333. člena ZPP in v tem delu tožbo zavrgli oz. potrdili sklep.

Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, ki se v primeru izgube zaslužka izračuna tako, da se od tega, kar bi oškodovanec v določenem obdobju zaslužil, odšteje tisto, kar je dejansko zaslužil. Renta je odškodnina v denarni obliki, katere skupni znesek ni znan in se plačuje periodično, v vnaprej določenih zneskih. V poštev pride tedaj, ko je škoda bodoča in trajna in je ni mogoče izračunati vnaprej, ker ni gotovosti koliko časa bo trajala in kako se bodo spreminjale razmere: če se škoda zmanjša, se zmanjša tudi renta, če se poveča, se poveča tudi renta. Seveda pa mora obstajati gotovost o bodoči škodi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo drugič. S sodbo je pod I. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.410,40 tolarjev zaradi izgubljenega zaslužka in za plačevanja mesečne rente v znesku 3.400,00 tolarjev od 1.3.1990 dalje. S sklepom pa je pod II. zavrglo tožnikov zahtevek za plačilo 1.500.000,00 tolarjev s pripadki za nepremoženjsko škodo (1), ugotovilo umik tožbenega zahtevka proti drugotoženi stranki (2) in odločilo o pravdnih stroških, ki jih morata prvo in tretjetoženi stranki nerazdelno povrniti tožniku (3.), in ki jih mora tožnik plačati tretjetoženemu (4.).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, razen glede plačila pravdnih stroškov pod II., 4. točko, kjer je znesek 61.587,50 tolarjev spremenilo v znesek 47.937,30 tolarjev.

Proti sodbi in sklepu drugostopenjskega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev odločb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da sodišče ne bi smelo zavreči njegovega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, čeprav je bila v že pravnomočno razsojenem delu njegovega tožbenega zahtevka priznana odškodnina za duševne bolečine. Trdi, da se tedaj ni odmerjala odškodnina za posledice epilepsije, ker tedaj še ni bila dokazana vzročna zveza med nesrečo in epilepsijo. Ker je tožnik sedaj dobil izvid UKC Ljubljana, bi bilo treba njegov zahtevek obravnavati kot novo škodo in to kot novo kategorijo nepremoženjske škode: duševne bolečine zaradi epilepsije. Glede izgubljenega zaslužka in rentnega zahtevka pa se mu pojmovno ne zdi mogoče, da prejema večje dohodke kot invalid prve kategorije, od tistih, ki bi jih prejemal pri drugotoženi stranki. Morda so podani razlogi za zavrnitev njegovega zahtevka za obdobje do uvedbe stečaja drugotožene stranke, toda za kasnejše obdobje bi bilo treba zanesljivo ugotoviti, koliko bi tožnik zaslužil, če bi se zaposlil drugje, ali pa bi opravljal enako delo, če podjetje ne bi šlo v stečaj.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z zahtevkom za nepremoženjsko škodo je ugotoviti, da je tožnik s tožbo dne 15.9.1988 že uveljavljal odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 50.000.000,00 tedanjih dinarjev, ki ga je dne 10.5.1990 zvišal na 250.000,00 novih dinarjev. Tedaj je že imel epileptične napade in je uveljavljal škodo tudi zaradi njih, toda sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel poleg posledic zaradi nesreče tudi več drugih obolenj, med njimi tudi epilepsijo. Ker so bili torej epileptični napadi tedaj že podani, sedaj niso nova škoda in ker je sodišče prve stopnje v svoji sodbi z dne 13.11.1990 ugotovilo, da epilepsija ni posledica prometne nezgode, tožnik pa je s tem očitno soglašal, saj se zaradi nepremoženjske škode ni pritožil, je sodba v tem delu postala pravnomočna. Ker je bilo torej o tožnikovem zahtevku že pravnomočno razsojeno, ta odločitev veže sodišče in stranke in sta sodišči pravilno uporabili določilo drugega odstavka 333. člena ZPP in v tem delu tožbo zavrgli oz. potrdili tak sklep. Revizijska izvajanja o tem, da je "škoda zaradi duševnih bolečin za epilepsijo" povsem nova kategorija "imaterialnega zahtevka", pa je v nasprotju z določilom 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/85 do 57/89), ki določa kdaj se prisodi denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in take oblike škode ne pozna.

Odškodnina za premoženjsko škodo je po določilu 185. člena ZOR po svoji naravi restitucija, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, pa ekvivalenca. Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, ki se v primeru izgube zaslužka izračuna tako, da se od tega, kar bi oškodovanec v določenem obdobju zaslužil, odšteje tisto, kar je dejansko zaslužil. V danem primeru sta sodišči ugotovili, da tožnik od dneva nesreče 6.11.1985 do konca bolniške odsotnosti ne bi zaslužil več, kot je dejansko prejel, saj je prejemal 100% nadomestilo osebnega dohodka. Nato je v obdobju od invalidske upokojitve do uvedbe stečaja nad drugotoženo stranko prejemal celo več, kot če bi delal, kar deloma priznava tudi revident sam. Njegovo izvajanje, da bi kasneje več zaslužil, ker bi se zaposlil drugje, ni realno. Oškodovanec bi moral z gotovostjo ali vsaj z veliko verjetnostjo dokazati, da bi se res zaposlil drugje, kar pa mu ni uspelo. Nasprotno, sodišči sta ugotovili, da je bila tedaj v gradbeništvu recesija in da bi tožnik, ki je rojen 18.6.1937, glede na starost in tedanje potrebe po delavcih težko dobil drugo zaposlitev. Zato je treba za čas do 1.3.1990 upoštevati nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje, ki bi bilo nižje od tožnikovih dejanskih prejemkov. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje za vsa posamezna obdobja utemeljeno zavrnili tožnikov zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka do 1.3.1990, saj škode ni bilo.

Tudi proti zavrnitvi rentnega zahtevka revizijsko sodišče nima pomislekov. Renta je odškodnina v denarni obliki, katere skupni znesek ni znan in se plačuje periodično, v vnaprej določenih zneskih. V poštev pride tedaj, ko je škoda bodoča in trajna in je ni mogoče izračunati vnaprej, ker ni gotovosti, koliko časa bo trajala in kako se bodo spreminjale razmere: če se škoda zmanjša, se zmanjša tudi renta; če se poveča, se poveča tudi renta. Seveda pa mora obstajati gotovost o bodoči škodi. V tožnikovem primeru v času pred dnevom, od katerega zahteva rento, škode ni bilo. Ker sta sodišči še ugotovili, da tudi po septembru 1992, ko bi se tožnik v primeru, da ne bi doživel nesreče, starostno upokojil, ne bi imel višje pokojnine od tiste, ki jo prejema, sta pravilno uporabili materialno pravo in zavrnili zahtevek.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

O tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (172. do 178. člen ZPP).