Jedro

Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode oziroma sile ne bi ostalo brez pomena.

Predlog začasne odredbe je po vsebini povsem enak tožbenemu predlogu.

To, da mora, ko toženka parkira pred njenim avtomobilom, prositi da ga umakne in vstati prej, da ne zamudi službe, sicer predstavlja nevšečnost, ki pa ne dosega niti standarda pravno priznane, kaj šele težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Tožnica uveljavlja posestno varstvo na solastni nepremičnini. Trdi, da so jo solastniki uporabljali dogovorno. Sama naj bi po dogovoru (med drugim) uporabljala parkirno mesto pod nadstreškom, na katerem pa od oktobra 2022 dalje (občasno) parkira toženka ali pa parkira za tam parkiranim avtom tožnice in ji s tem oteži izvoz.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero tožnica zahteva, da ji toženka prepusti v izključno rabo sporni del nepremičnine.

3.Zoper tak sklep se brez izrecne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sklepa. Meni, da je sodišče pravni standard nenadomestljive škode interpretiralo preozko. Pri tem se sklicuje na sklep VSC Cp 271/2019. Navaja, da je izpolnila tudi zadnji pogoj – toženki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena neugodna posledica. Zaključuje, da je smiselno in zakonito določiti začasni režim do rešitve zadeve.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, kakršna je vtoževana, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev.

6.Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, sodna praksa dopušča tudi izdajo začasnih odredb, s katerimi se doseže takojšnjo ureditev spornega razmerja, tako imenovane ureditvene začasne odredbe. Terjatve oziroma pravice strank namreč lahko ogroža tudi možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Takšna je situacija, ko tistemu, ki sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda ali bi mu grozila sila. Postopku z začasno odredbo imanentno hitrejše odločanje z nižjim dokaznim standardom pa narekuje restriktiven pristop in omejitev začasnih odredb na izjemne primere. Začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku.

Drugače povedano: stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode oziroma sile ne bi ostalo brez pomena.

7.Tožnica z zavrnjenim predlogom predlaga začasno ureditev spornega posestnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Predlog začasne odredbe je po vsebini povsem enak tožbenemu predlogu. Z njim tožnica zahteva, da ji toženka dopusti izključno uporabo in dostop do nadstrešnice ter parkirnih mest pod in pred njo.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica ni niti zatrjevala, da bi ji grozila kakšna sila. Zatrjevani samovoljen poseg v posest tožnice, ki ga opredeljuje kot silo, je predpostavka za uspeh s tožbo zaradi motenja posesti, ne predstavlja pa sile, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo.

9.Trditve o nastali in grozeči škodi v ničemer ne utemeljujejo zaključka, da bi tožnici brez izdaje začasne odredbe lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Trditve so pretežno posplošene, delno jih sicer dopolni s pritožbenimi novotami, ki pa jih niti ne skuša opravičiti (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Kako naj bi bila zaradi nemožnosti parkiranja na točno določenem mestu ogrožena eksistenca tožnice in njene družine, ta v predlogu (niti v pritožbi) ne pojasni. To, da mora, ko toženka parkira pred njenim avtomobilom, prositi da ga umakne in vstati prej, da ne zamudi službe, sicer predstavlja nevšečnost, ki pa ne dosega niti standarda pravno priznane, kaj šele težko nadomestljive škode. Navedba o bolezni tožničine matere je v predlogu za izdajo začasne odredbe zgolj navržena in nekonkretizirana.

10.Sklicevanje na sklep VSC Cp 271/2019 ni na mestu, saj situacija ni v ničemer primerljiva z obravnavano (neugodnosti ob parkiranju in občasna nemožnost parkirati na “običajnem“ mestu). V zadevi VSC Cp 271/2019 je bilo tožniku, ker je toženec zamenjal ključavnico, preprečeno bivanje v stanovanju, v katerem je živel 15 let, poleg tega pa še dostop do dokumentov, oblačil in drugih osebnih predmetov, ki so ostali v stanovanju. Višje sodišče je opozorilo, da gre za več kot le materialno prikrajšanje in da je neživljenjsko pričakovanje, po katerem bi si moral tožnik vse našteto nadomestiti in kasneje očitno zoper toženca uveljaviti ustrezne zahtevke iz naslova različnih prikrajšanj.

11.Neutemeljeno je tudi pritožbeno utemeljevanje, da je tožnica izpolnila “zadnji pogoj“ (očitno ima v mislih pogoj iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ). V sodni praksi je pretežno sprejeto stališče, da regulacijska začasna odredba, ki v celoti prejudicira odločitev o tožbenem zahtevku (zaradi okoliščin, ki so bile predstavljene v 6. točki obrazložitve), na podlagi predpostavke iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ niti ne more biti izdana. Tudi teoretiki in del prakse, ki takšno možnost dopušča, pa poudarja(jo), da mora predlagatelj začasne odredbe za uspešno uveljavljanje takšnega pogoja izkazati obseg neugodnih posledic na vsaki strani in z njihovim tehtanjem pokazati na potrebo po začasni ureditvi spornega razmerja. S posplošenim uveljavljanjem razloga iz tretje alineje, ki ne preseže prepisa zakonske določbe in pritožbenim stališčem, da je smiselno določiti začasni režim, pritožnica tega ni uspela.

12.Tožnica ima interes za dosego prepovedi motilnega ravnanja toženke. Takšno sodno varstvo bo (če bo izkazala, da so izpolnjeni vsi elementi motenja posesti) lahko dosegla s tožbo. Motenjske spore mora sodišče obravnavati hitro (425. člen in 2. odstavek 428. člena ZPP), zato tudi ni pričakovati, da bi tožnica ob izkazanih predpostavkah morala na s strani sodišča izrečeno prepoved bodočega motenja čakati nesorazmerno dolgo. Nevarnosti, da bi takšno sodno varstvo iz kakšnega razloga ostalo brez pomena, ni niti izkazovala. Izdaja ureditvene začasne odredbe torej ni na mestu. V nasprotnem primeru bi ta postala sredstvo, s katerim bi tožnica nadomestila posestno varstvo.

13.Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa je materialno pravo pravilno uporabilo, se opredelilo do vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer je svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določil pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 425, 428, 428/2 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.