Jedro

ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev tožnika na drugo delovno mesto potrebna zaradi zagotovitve učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe, utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se razveljavita in odpravita sklep Policije št. ... z dne 28. 6. 2012 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 8. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delovno mesto policista - starejšega policista (šifra delovnega mesta: ...) v Policijski upravi A., Postaji prometne policije A., v uradniškem nazivu „Policist I“ ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 509,35 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da so bili razlogi za premestitev na strani tožnika subjektivni - to so odnosi med tožnikom ter ostalimi zaposlenimi na Postaji prometne policije A., zaradi česar tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. Tožena stranka se z navedenim stališčem ne strinja, saj je kot delodajalec vedela, kakšne cilje s premestitvijo zasleduje, kar pomeni, da je bila premestitev tožnika po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU zakonita. Dovolj je, da delodajalec ob izdaji sklepov o premestitvi ve, kakšne cilje zasleduje. Iz dopisa Policijske uprave A. jasno izhaja, da je bil na Policijski postaji A. v predmetnem letu zaznan velik upad ukrepov na področju cestnega prometa in poslabšanje stanja prometne varnosti z večjim številom prometnih nesreč s hujšimi posledicami. Na Policijski postaji A. je bilo nezasedeno delovno mesto policista - starejšega policista, zato je bilo predlagano, da se na to delovno mesto premesti tožnika, ki je že več let zaposlen na Postaji prometne policije A. in je ustrezno usposobljen za vse postopke v cestnem prometu. Tožnikova premestitev bi pripomogla k učinkovitejšemu delu na področju cestnega prometa in mlajši policisti bi lahko od njega pridobili ustrezno znanje na tem področju. To je potrdil tudi B.B., takratni predstojnik tožeče stranke (pravilno: tožene stranke). Sodišče njegovim razlogom za premestitev ni sledilo, s čimer se tožena stranka ne strinja. Nezanemarljiva je izjava tožnika, da je bil le-ta na novem delovnem mestu dobro sprejet in zadovoljen z delovnimi nalogami. Delovna ocena ter sam postopek ocenjevanja javnih uslužbencev s strani predstojnika sta sestavljena iz strokovnih meril in segmentov, ki skupaj tvorijo delovno oceno za predmetno leto. Tudi, če so nekatere od ocenjevanih delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca ocenjene kot odlične, je delovna ocena skupek elementov delovne uspešnosti, ki v skladu z usmeritvami delodajalca skupaj nato tvorijo letno oceno delovne uspešnosti. Prav tako tožena stranka pojasnjuje, da Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s sprem.) v 2. členu določa, da „zelo dobra“ ocena delovne uspešnosti pomeni opravljeno delo nad pričakovanji glede na kriterij ocenjevanja, v ocenjevalnem oz. napredovalnem obdobju ter opozarja, da ni nikakršnih zakonskih določb, da bi bilo za smotrnejše in učinkovitejše delovanje organa smiselno premeščanje le „odlično“ ocenjenih javnih uslužbencev. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. O pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca se odloča s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen, kot je določeno v prvem odstavku 24. člena ZJU in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o premestitvi zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa po določbi tretjega odstavka 149. člena ZJU. Prvi odstavek 24. člena ZJU določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo, v okviru opisa nalog delovnega mesta oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v prvem odstavku 2. člena določa, da če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo. ZJU je torej lex specialis v razmerju do ZDR. Ker ZJU kot lex specialis ne določa, da se pri odločanju o premestitvi zaradi delovnih potreb uporabljajo postopkovne določbe ZUP, velja ureditev, kot jo določa ZDR. Glede sklepanja veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po določbi 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za področje civilnega prava pa se praviloma uporabljajo postopkovna pravila, ki so določena v ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in prič C.C., pomočnika komandirja in B.B., direktorja PU A., v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa tožene stranke, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto policista - starejšega policista v Policijski upravi A., Postaji prometne policije A., v uradniškem nazivu „Policist I“ ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da se zaradi zagotovitve učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa tožnika premesti na delovno mesto policista - starejšega policista v Policijski upravi A., Policijski postaji A. v skladu z določili 147., 149., 150. in 152.a člena ZJU ter Aktom o sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji št. ... s spremembami. Sklepa o premestitvi zaradi potreb delovnega procesa sta sicer le pavšalno obrazložena, je pa v sodnem postopku tožena stranka lahko dokazovala, da je tožnika zaradi potreb delovnega procesa premestila zakonito. Zaslišani B.B. je izpovedal, da so na premestitev vplivali odnosi med zaposlenimi na PPP, pri čemer je ta povedal, da je šlo za kritičnost razmer glede odnosov, ko naj bi posamezni sodelavci do tožnika gojili zamere, ker ni delal „uslug njihovim pijanim prijateljem“, pri čemer so sodelavci že dalj časa napovedovali, da se ga bodo znebili, kar so počeli z raznimi podtikanji in izpostavljanji na delovnih sestankih. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo skladni izpovedbi tožnika in pomočnika komandirja na PPP PU A. C.C., da so predpostavljeni tožniku svetovali, naj celo zaradi odnosov da prošnjo za premestitev, kar pa je ta odklonil. Priča C.C., pomočnik komandirja na PPP PU A., je povedal, da je sicer res šlo za konflikt tožnika z ostalimi policisti, vendar je ob tem pomembno tudi to, da je tožnik delal po oceni ostalih policistov preveč dosledno (za razliko od ostalih kolegov). Tožena stranka sama sicer tožnika ocenjuje kot najbolj zaslužnega za uspešno delo, pri čemer je tudi pomočnik komandirja C.C. ocenil tožnika kot dobrega policista, ki je ravnal striktno po zakonu in bil nadpovprečen glede števila izrečenih ukrepov. Tožena stranka tako ni dokazala, zakaj bi bil prav tožnik najprimernejši za premestitev, saj je le-ta pojasnil, da je imel veliko izkušenj na prejšnjem delovnem mestu prometne policije, na novo delovno mesto pa je prišel brez večjih izkušenj. Ko je zaprosil, da ga premestijo nazaj, so mu odgovorili, da ne bodo zasedali prostih delovnih mest na PPP A., kasneje pa so na prosto delovno mesto zaposlili drugo policistko. Tožena stranka je sicer dokazovala učinke premestitve, ker se je tožnik dobro uvedel v novo okolje, ni pa s tem dokazala razloga za premestitev. Razlog subjektivne narave delavca ne more biti utemeljen razlog za premestitev, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik moteč v kolektivu ravno zaradi svoje doslednosti pri delu in doseganja rezultatov, ki so bili boljši od ostalih sodelavcev, zaradi česar je bil tožnik tudi nezaželen v kolektivu. Tako tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati utemeljenosti razloga za premestitev.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.