Jedro

Namen določbe 26. člena ZBP (gre za normo potrošniškega prava) je ta, da prodajalec, ki pogojuje prodajo blaga z vnaprejšnjim plačilom kupnine, plača kupcu odmeno (obresti) za to, ker se je moral kupec vnaprej odpovedati likvidnostni kontroli nad svojim denarjem oziroma odmeno za uporabo kupčevega denarja v času, ko ta po plačilu kupnine čaka na izročitev kupljenega blaga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 221.125,46 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1992 (dan vložitve tožbe) dalje ter ji povrniti stroške postopka v znesku 61.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1995 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji navaja, da sodišči izhajata iz napačne predstave, da je tržna situacija takšna, kot je bila v času uveljavitve 26. člena ZBP, ko je obstajal en sam monopolni domači proizvajalec motornih vozil, pred katerim je bilo treba zaščititi kupce. V času nastanka spornega razmerja je kupec lahko izbiral med praktično vsemi svetovnimi proizvajalci motornih vozil. Tožnik ni bil prisiljen v prodajne pogoje tožene stranke, ampak jih je sprejel, ker so bili zaradi nespremenjene prodajne cene vozila zanj ugodni. Tako ni pogojev za uporabo 26. člena ZBP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386 ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka zato ni mogoče upoštevati, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili.

Tudi revizijske graje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče upoštevati, saj iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Dejansko podlago izpodbijanih sodb sodišč druge in prve stopnje predstavljajo naslednje ugotovitve: - da je tožena stranka postavila tožniku kot pogoj za prodajo vozila X vnaprejšnje plačilo kupnine, - da drugačen način nakupa novega vozila tega tipa ni bil mogoč, - da je tožnik dne 29.1.1992 plačal toženi stranki kupnino, avto pa mu je bil izročen 23.6.1992, - da tožena stranka, ob izročitvi vozila, tožniku ni priznala in obračunala obresti od vnaprej plačane kupnine.

Obračun obresti od vnaprej plačane kupnine in sicer po najmanj takšni obrestni meri, kot jih določajo banke za hranilne vloge na vpogled, pa je ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah prodajalčeva zakonska obveznost, določena s 26. členom Zakona o blagovnem prometu - v nadaljevanju ZBP (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini, Uradni list RS, št. 18/93). Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila tožniku nespremenjeno ceno, ne spreminja njene obveznosti plačila obresti. Res je s tem lahko ohranjena vrednost plačanega denarja, vendar pa je to za kupca le navidezna ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral dobiti takoj (122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Tako pa v času čakanja na avtomobil nima ne avtomobila ne denarja, ker z njim razpolaga prodajalec. Zato je namen določbe 26. člena ZBP (gre za normo potrošniškega prava) ta, da prodajalec, ki pogojuje prodajo blaga z vnaprejšnjim plačilom kupnine, plača kupcu odmeno (obresti) za to, ker se je moral kupec vnaprej odpovedati likvidnostni kontroli nad svojim denarjem oziroma odmeno za uporabo kupčevega denarja v času, ko ta po plačilu kupnine čaka na izročitev kupljenega blaga.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).