Jedro

Stranka mora skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Lastninska pravica na premičninah je neodvisna od evidenc, ki jih vodijo upravni organi. Dejstvo, da je bilo vozilo registrirano na ime toženke, še ne pomeni, da je bila tudi lastnica vozila v stvarnopravnem pomenu lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0009 I 2006/15712 z dne 28. 12. 2006 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 946,66 EUR.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je njen zakoniti zastopnik izpovedal, da ga je poklicala ženska in sporočila, da bo njen sin pripeljal vozilo na popravilo. Nikoli mu ni bilo rečeno, da sin popravlja vozilo zase, pač pa se je vseskozi vedelo, da vozilo popravlja za toženko, ki bo od zavarovalnice terjala tudi plačilo odškodnine. Prav zato je v prošnji zavarovalnici za dodatni ogled vozila kot oškodovanko navedel toženko, saj se sicer zavarovalnica na prošnjo ne bi odzvala. Lastnica vozila je namreč F.Š. in ne njen sin. Toženka je morala dati sinu B.Š. pooblastilo, da je lahko urejal vse v zvezi z izterjavo odškodnine, česar on niti ne zanika. Toženka je prejela tudi poravnavo, jo podpisala in navedla na čigav račun naj se nakaže odškodnina, kar bi sodišče lahko ugotovilo, če bi sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in pribavilo zavarovalniški spis. B.Š. brez pooblastila matere namreč ni mogel opraviti ničesar v odnosu do zavarovalnice niti v zvezi s popravilom vozila. Tudi račun za opravljena popravila mora vedno glasiti na lastnika vozila, sicer ga zavarovalnica ne bi poravnala. Toženka je sama angažirala izvedenca K., nenazadnje pa je tudi ZT dopise naslavljala nanjo. Zanimivo je, da se priča B.Š. ni spomnil nobenega kleparja, ki mu je pregledal avto in ni vedel, ali je bil priča B. udeležen z njim v nesreči ali ne, ter je podajal zelo nelogične izjave v zvezi z višino ponujene oziroma prejete odškodnine. Priča B. je za razliko od Š. izpovedal, da v nesreči ni bila udeležen, da ga Š. ni peljal k tožeči stranki in se ni mogel spomniti, kdaj se je vse skupaj dogajalo. Glede na njegovo izpoved, da se je o zadevah dogovarjal tudi s sinom oziroma bratom zakonitega zastopnika tožeče stranke, bi morala biti zaslišana tudi ta dva. Izvedbo tega dokaza je tožeča stranka predlagala, vendar tem dokaznim predlogom sodišče ni sledilo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je s toženko sklenila podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ta naj bi jo namreč poklicala in ji naročila popravilo vozila, ki ga bo pripeljal njen sin. Glede na podan ugovor pasivne legitimacije (da toženka ni lastnica vozila), želi tožeča stranka prikazati, da je bila podjemna pogodba lahko sklenjena le z njo, saj je vozilo registrirano na njeno ime, poleg tega je ona tudi stranka zavarovalne pogodbe. Takšnemu stališču ni mogoče slediti, saj je lastninska pravica na premičninah neodvisna od evidenc, ki jih vodijo upravni organi. Dejstvo, da je bilo vozilo registrirano na ime toženke, še ne pomeni, da je bila tudi lastnica vozila v stvarnopravnem pomenu lastninske pravice (prim. II Ips 275/2000, VSL sodba I Cp 852/2009). Tako tudi ni mogoče zaključiti, da je bila stranka podjemne pogodbe zato, ker je bila pogodbena stranka v razmerju do zavarovalnice, kjer je bilo vozilo zavarovano. Posledično je za odločitev v zadevi nepomembno, da se je račun, zaradi nakazila odškodnine, moral glasiti na toženko in da je moral imeti B. Š. pooblastilo, da se je lahko z zavarovalnico dogovoril za njeno nakazilo oziroma je bila toženka morebiti sama podpisnica poravnave. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je bila prav toženka tista, ki se je telefonično dogovorila za popravilo vozila (torej je s tožečo stranko sklenila podjemno pogodbo), vendar tega dokaznega bremena ni zmogla. Izvedeni dokazi, kljub temu, da pritožba utemeljeno opozarja na določena neskladja v zaslišanju prič, pripeljejo le do zaključka, ki ga je sprejelo že sodišče prve stopnje. Drugačnega zaključka namreč ni mogoče sprejeti že na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je izpovedal, da ga je po telefonu poklical ženski glas in ga prosil, če bi lahko popravil avtomobil, pri čemer tožene stranke nikoli ni videl, ženska, ki ga je klicala, se ni predstavila, rekla pa je, da bo nekdo („en“) pripeljal vozilo. Iz njegove izpovedbe še izhaja, da se je pravzaprav vse v zvezi s samim popravilom vozila, kot tudi plačilom, dogovarjal s sinom toženke, slednje pa izhaja tudi iz dopisa odvetniku tožene stranke z dne 31. 05. 2006 (priloga B9). Trditve, da je toženka sama angažirala izvedenca K., kar naj bi po mnenju tožeče stranke kazalo na drugačen dokazni zaključek, pa je pritožbena novota in kot taka skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, neupoštevna.

Drži, da sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, vendar s tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka (339. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), ker mora stranka, skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP, kršitev pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker ne gre za kršitev na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), tožeča stranka pa kršitev ni uveljavljala na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 22. 02. 2010, ko je sodišče ostale dokaznega predloge zavrnilo kot nepotrebne, jih ne more uspešno uveljavljati v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Kolikor pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sin pravzaprav popravljal vozilo za toženko, da je bil torej njen zastopnik (69. člen OZ), pa ji je potrebno pojasniti, da gre tudi v tem delu za širitev trditvene podlage tožbe, ki je prepozna in kot taka nedovoljena ( prvega odstavka 337. člena ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.