Jedro

Razrez, navijanje in konfekcioniranje aluminijaste folije pomeni proizvodno dejavnost. Pakiranje alufolije pa je storitvena dejavnost. Ker je bil uvoznik alufolije registriran ob uvozu blaga le za pakiranje blaga, mora plačati prometni davek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice z dne 13.7.1993, s katero je tožnika zavezala plačati prometni davek 133.680 SIT za blago ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji z dne 8.6.1993, ker je tožnik uvozil 2047 kg aluminijaste folije. Pri uvozu so bile uvozne dajatve pravilno obračunane, po pomoti pa ni bil obračunan prometni davek. Tožnik je opravljal obrtno dejavnost - servisiranje, montažo žaluzij in pakiranje aluminijaste folije, kar se šteje za storitveno dejavnost. Ni pa opravljal proizvodne dejavnosti, zaradi katere ne bi bil zavezan k plačilu prometnega davka. V pritožbi tožnik navaja, da je pakiranje aluminijaste folije proizvodna dejavnost in je zato pri uvozu oproščen plačila prometnega davka. V razlogih izpododbijane odločbe tožena stranka navaja, da ob uvozu blaga prometni davek ni bil obračunan, ker je tožnik podal izjavo, da bo blago uporabljal kot repromaterial za opravljanje svoje obrtne dejavnosti, ki je servisiranje, montaža in pakiranje aluminijaste folije. Pri naknadni kontroli pa je carinski upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik ne more biti oproščen plačila prometnega davka po 2. odstavku 6. člena in pod pogoji 7. člena Zakona o prometnem davku. Po navedenih določbah lahko kupujejo reprodukcijski material le pravne osebe in zasebniki, ki opravljajo proizvodno dejavnost. Tožnik pa je ob uvozu opravljal dejavnost, ki ni proizvodna temveč storitvena (embaliranje) zaradi česar ne more biti oproščen plačila prometnega davka. Tožnik je šele po uvozu blaga in izstavitvi odločbe prvostopnega upravnega organa toženi stranki dostavil odločbo Občine z dne 20.8.1993, s katero dovoljuje tožniku opravljati dejavnost razrezovanja in navijanje aluminijaste folije, torej proizvodno dejavnost. Tožnik v tožbi ponavlja navedbe v pritožbi in poudarja, da je bila aluminijasta folija uvožena z namenom nadaljnjega razreza, navijanja in konfekcioniranja za nadaljnjo prodajo. Blago je bilo tovarniško pakirano v kolute po 300 kg in je potrebno blago odvijati, razrezati in navijati za nadaljnjo prodajo, kar predstavlja proizvodni proces, zaradi česar predstavlja pakiranje proizvodni proces.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene iz razlogov v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Iz poslanih upravnih spisov izhaja, da je bilo v carinskem upravnem postopku dejansko stanje pravilno ugotovljeno in je po presoji sodišča tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni predpis ter se sodišče z njenimi razlogi v celoti strinja in jih zato ne ponavlja.

V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja, da pakiranje alufolije ne more biti proizvodna dejavnost po naravi stvari, temveč storitvena. Ob tožbeni trditvi, da alufolije ni mogoče embalirati za nadaljnjo prodajo brez predhodnega odvijanja, razreza in navijanja, kar predstavlja proizvodno dejavnost, bi po presoji sodišča tožnik moral biti registriran za to proizvodno dejavnost že ob uvozu blaga. Po ugotovitvah tožene stranke in carinskega upravnega organa prve stopnje, ki temeljijo na podatkih v upravnih spisih in jih sodišče v celoti sprejema, pa tožnik ob uvozu blaga ni bil registriran za navedeno proizvodno dejavnost. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, tožba pa ni utemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).