Jedro

Zmotno je mnenje, da lahko traja ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje le šest mesecev. Po določilu 3. odstavka 49. člena ZPol lahko izvajanje ukrepov iz 1. odstavka tega člena traja največ tri mesece, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakokrat za tri mesece, za vsako podaljšanje pa se mora izdati pisna odobritev z obrazloženimi razlogi za podaljšanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.G. - C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. G.G. - C. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 19.5.1999 obs. G.G. - C. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ pa kazen 2 meseca zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 1 leto in 7 mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.1.2000 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke, članice Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen 1 leta zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ pa kazen 2 mesecev zapora, nato pa je obsojencu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 1 leto in 1 mesec zapora, v katero je vštelo čas, prebit v priporu, od 1.3.1999 do 19.5.1999. Pritožbo zagovornika obsojenca je zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 23.5.2000 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlaga pa, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjevano bistveno kršitev določb obrazlaga z navedbami, da je ukrep tajnega opazovanja in sledenja, ki ga je najprej odobril preiskovalni sodnik, nato pa še generalni direktor policije, trajal več kot 6 mesecev, torej več kot dovoljuje Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ali Zakon o policiji. Ne strinja se tudi z razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča, da je generalni direktor policije v skladu z zakonom odobril izvajanje ukrepa, saj po njegovem mnenju z besedo "odobravam" ni odločil o ničemer. Zato je bil po navedbah obsojenčevega zagovornika ukrep tajnega opazovanja in sledenja odrejen nezakonito in bi morali biti dokazi, ki so bili na ta način pridobljeni, izločeni iz spisa, prav tako pa bi morali biti izločeni iz spisa tudi vsi nadaljni dokazi, na katere se opira prvostopenjska sodba, in sicer zapisnik o zasegu mamila S.K., strokovna analiza tega mamila, zapisnik o zaslišanju S.K. ter zapisnik o hišni preiskavi, opravljeni pri obs. G.G. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je bil ukrep tajnega opazovanja in sledenja odrejen v skladu z Zakonom o kazenskem postopku in Zakonom o policiji, saj tudi dovoljenje direktorja policiji vsebuje vse podatke, predpisane v 49. členu Zakona o policiji, ukrep tajnega opazovanja in sledenja pa tudi ni bil odrejen preko zakonsko določene časovne meje.

Zahteva zagovornika obs. G.G. - C. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 49. člena Zakona o policiji (Ur. list RS, štev. 49/98, in njegovega popravka v Ur. listu RS, štev. 66/98) izvajanje ukrepov iz 1. odstavka tega člena, torej tudi ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, lahko traja največ tri mesece, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakokrat za tri mesece, za vsako podaljšanje pa se mora izdati pisna odobritev z obrazloženimi razlogi za podaljšanje. Zmotno je torej mnenje obsojenčevega zagovornika, da lahko traja ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje le šest mesecev. Iz podatkov v kazenskem spisu je razvidno, da je generalni direktor policije dne 30.7.1998 odobril izvajanje tega ukrepa za čas od 1.8.1998 do 1.11.1998, dne 3.11.1998 pa je odobril izvajanje tega ukrepa tudi za čas od 3.11.1998 do 3.2.1999. Ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje je bil torej izvajan v skladu z zakonom. Tudi ni mogoče pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da odobritev generalnega direktorja policije ni bila v skladu z Zakonom o policiji. V 2. odstavku 49. člena Zakona o policiji je predpisano, da mora biti odobritev pisna in mora vsebovati podatke o osebi, zoper katero se izvaja ukrep, opis dejanja, način, obseg, trajanje ukrepov in utemeljitev razlogov. Obe dovoljenji generalnega direktorja policije obsegata vse, kar zahteva 2. odstavek 49. člena Zakona o policiji, kar je sicer že drugostopenjsko sodišče pojasnilo v razlogih sodbe. Dovoljenji generalnega direktorja policije sta bili pisni, v obeh dovoljenjih so bile navedene, poleg obs. G.G., osebe, zoper katere se je izvajal ukrep, opisana pa so bila tudi dejanja, način, obseg in trajanje ukrepa, dovoljenji pa sta vsebovali tudi obširno utemeljitev razlogov za uporabo ukrepov. Zato se je sodišče pri odločanju lahko oprlo tudi na dokaze, zbrane z uporabo navedenega prikritega ukrepa. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana, saj so bili ukrepi iz 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji izvršeni v skladu z določbami 2. in 3. odstavka navedenega člena. Zato tudi ni utemeljeno stališče obsojenčevega zagovornika, da so bili tudi drugi dokazi, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, in sicer zapisnik o zasegu mamila, strokovna analiza mamila, zapisnik o zaslišanju S.K. ter zapisnik o hišni preiskavi, opravljeni pri obsojencu, nezakoniti.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. G.G. - C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.