Jedro

Tožniki so odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevali z zatrjevanjem, da jim je tožena stranka z zavajanjem in prikazovanjem fiktivnega razloga v odpovedih pogodb o zaposlitvi povzročila škodo. Vprašanja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v odškodninskem sporu, ker delavci v predpisanem roku niso uveljavljali nezakonitosti rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Ugotavljanje dejstev o utemeljenosti odpovednega razloga bi v tem odškodninskem sporu pomenilo obid zakonsko določenega prekluzivnega roka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodninske zahtevke tožečih strank in jim naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožeče stranke A.A., B.B., C.C. in D.D. iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da so jim pogodbe o zaposlitvi prenehale zaradi prikrivanja in lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin v odpovedi. O dejanskem razlogu odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniki niso bili seznanjeni. Zahtevki tožnikov temeljijo na deliktni in ne na pogodbeni odškodninske odgovornosti. Škoda je tožnikom nastala zaradi odpovedi ne glede na njihovo zakonitost. Pravnega varstva tožnikom ni mogoče zagotoviti drugače kot z odškodninsko tožbo. S svojo odločitvijo je sodišče kršilo pravico tožnikov do sodnega varstva.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, v katerem je predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Po določbi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. V določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.- OZ) so vsebovani elementi, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost. Podani morajo biti kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana.

7. Tožniki so odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevali z zatrjevanjem, da jim je tožena stranka z zavajanjem in prikazovanjem fiktivnega razloga v odpovedih pogodb o zaposlitvi povzročila škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da vprašanja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot elementa toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v odškodninskem sporu, ker delavci v predpisanem roku niso uveljavljali nezakonitosti rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Ugotavljanje dejstev o utemeljenosti odpovednega razloga bi v tem odškodninskem sporu pomenilo obid zakonsko določenega prekluzivnega roka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi.

8. Ker v skladu z obrazloženim ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, so tožbeni zahtevki tožnikov za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnjeni. Protipravnost je element, ki mora biti podan tako pri deliktni kot pri pogodbeni odškodninski odgovornosti. Zato v obravnavanem primeru niti ni pomembno, na kateri podlagi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati po pravilih o deliktni odgovornosti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je meritorno odločilo o odškodninskih zahtevkih pritožnikov. Za kršitev ustavne pravice do sodnega varstva bi šlo lahko le v sporu o zakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi, če bi bil zakonsko določeni prekluzivni rok pretirano kratek ali če iz zakonske norme ne bi bil jasno razviden njegov učinek. Določba tretjega odstavka 204. člena ZDR pa je jasna: določen je prekluzivni rok, ki ni pretirano kratek, jasne pa so tudi posledice njegove zamude.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe.

11. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker niso bili priglašeni.