Jedro

Po 5.odst. 117. čl. SZ je moral "lastnik" stanovanja skleniti prodajno pogodbo najkasneje v roku 30 dni po vložitvi zahteve. Zaradi tako določene "lastnikove" obveznosti imetnik stanovanjske pravice, ki uspe s tožbo na sklenitev prodajne pogodbe, ker je "lastnik" neutemeljeno odklonil njeno sklenitev, ne sme biti prikrajšan. To pa mu je mogoče zagotoviti le na način, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi jih imel, če "lastnik" z izpolnitvijo svoje obveznosti ne bi odlašal. Zato mora "lastnik" prodati stanovanje za kupnino, ki vsebuje vrednost točke na trideseti dan od vložene zahteve.

Prevzem stanovanj po zaključku stečaja po 148. čl. ZPPSL ne vpliva na vsebino obveznosti prodaje stanovanja po 5. odst. 117. čl. SZ.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o glavni stvari tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka mora skleniti prodajno pogodbo s S.P. za stanovanje v ..., v skupni izmeri 72,10 m2, za ceno 582,998,00 SIT, ki se določi z množenjem števila 290 točk z uporabno površino stanovanja 72,10 m2 krat korekcijski faktor in vrednost točke 72,16 X 0,966, kar znaša 1.457.494,00 SIT s 60 % popustom v enkratnem znesku, kar predstavlja 582.998,00 SIT; to kupnino mora tožeča stranka plačati v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe; tožena stranka mora tožniku dovoliti vknjižbo etažne lastnine za to stanovanje v zemljiški knjigi na njegovo ime, vse v roku 15 dni po zapadlosti posamezne obveznosti, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje po SZ. Odločilo je namreč, da je za izračun kupnine odločilna vrednost točke, ki je veljala ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tudi tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je bil zavrnjen. V reviziji zatrjuje, da je tožeča stranka naredila vse, da zavaruje svoje pravice glede odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Tožeča stranka ne more plačevati višje vrednosti točke, ker sta I.E. za njo pa Občina zanemarili svoje obveznosti. Zatrjuje še, tožena stranka ni ravnala tako kot bi morala, saj ni tožeče stranke povabila k sklenitvi prodajne pogodbe, potem ko je prevzela premoženje stečajnega dolžnika.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

Po 5.odst. 117. čl. SZ je moral "lastnik" stanovanja skleniti prodajno pogodbo najkasneje v roku 30 dni po vložitvi zahteve. Zaradi tako določene "lastnikove" obveznosti imetnik stanovanjske pravice, ki uspe s tožbo na sklenitev prodajne pogodbe, ker je "lastnik" neutemeljeno odklonil njeno sklenitev, ne sme biti prikrajšan. To pa mu je mogoče zagotoviti le na način, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi jih imel, če "lastnik" z izpolnitvijo svoje obveznosti ne bi odlašal. Zato mora "lastnik" prodati stanovanje za kupnino, ki vsebuje vrednost točke na trideseti dan od vložene zahteve. Stališče pritožbenega stališča, po katerem je za izračun kupnine odločilna vrednost točke, ki je veljala ob zaključku glavne obravnave, tako po presoji revizijskega sodišča ni pravilno.

Na pravkar razloženo ne vpliva, da je tožena stranka sporno stanovanje prevzela po zaključku stečaja I.E. SZ je eden od zakonov, s katerimi RS izvaja lastninjenje določenega dela družbenih sredstev, in sicer stanovanj. Zakonodajalec je lastninjenje stanovanj v družbeni lastnini uredil na poseben način. Dosedanje subjekte upravljanja družbenih sredstev je proglasil za lastnike in jih istočasno zavezal, da morajo stanovanja prodati dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice. S tem, ko je v 111. do 114. čl. določil subjekte lastninske pravice in te zavezal k prodaji, je vsebinsko določil le titularje družbene lastnine, ker lastnikom takšne obveznosti - obvezne prodaje - ne bi mogel naložiti. Da je tako, izhaja tudi iz določb o obveznostih prodajalca glede kupnine (130. do 132. čl. SZ), v katerih zakonodajalec govori o družbenem kapitalu in prodaji družbenih stanovanj. Takšen način lastninjenja stanovanj v družbeni lastnini pa pomeni, da se status spornega stanovanja glede obveznosti prodaje oz. pravice do nakupa le-tega po SZ s prenehanjem prvotnega zavezanca za prodajo stanovanja zaradi zaključka stečaja ni mogel spremeniti. V prid takšnemu stališču govori tudi dejstvo, da je sporno stanovanje kljub lastninjenju po SZ po prenehanju prejšnega titularja družbene lastnine po SZ prevzela tožena stranka (148. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. SFRJ 84/89). Stanovanj, ki ne bi bila več v družbeni lastnini, namreč po zaključku stečajnega postopka ne bi bilo moč izročiti občini (prim. 168. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. RS 67/93). V razmerju do upravičenca za nakup stanovanja po SZ tako ni pomembno, kdo je zavezanec za prodajo stanovanja. Zato obveznost tožene stranke ne more biti drugačna od obveznosti I.E. - v stečaju, ki je z uveljavitvijo SZ postala "lastnica" spornega stanovanja. Ni tedaj pomembno, kdaj je tožena stranka izvedela za vloženo zahtevo za odkup stanovanja.

Iz povedanega sledi, da po presoji revizijskega sodišča ni pravilno ne stališče pritožbenega, ne stališče prvostopenjskega sodišča. Materialno pravo (117. čl. SZ) je bilo v izpodbijanih sodbah tako nepravilno uporabljeno. To pa je narekovalo spremembo izpodbijanih sodb (1. odst. 395. čl. ZPP). Ker je bila vrednost točke "tridesti dan po vloženi zahtevi" za nakup stanovanja (5. odst. 117. čl. SZ) 72,16 SIT (Ur.l. RS 31/91), ostali elementi določitve kupnine pa med postopkom niso bili sporni, je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.