Jedro

Pri tožniku ni izkazana popolna izguba realitetne kontrole, zato ni podan dejanski razlog, da bi bila tožniku potrebna pomoč in postrežba za zadovoljevanje osnovnih življenjskih opravil. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2014 in št. ... z dne 5. 2. 2014 ter priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno, saj so premalo upoštevane ugotovitve sodnega izvedenca v pisnem izvedenskem mnenju in njegova izpoved na glavni obravnavi. Prav iz ugotovitev sodnega izvedenca dr. A.A. izhaja težko psihično stanje, ki je hudo, tako da sam ni sposoben skrbeti zase. Pripravljeno hrano sicer zaužije, vendar samostojnega življenja ni zmožen, da bi lahko skrbel sam zase, si kuhal in se samostojno prehranjeval. Meni, da so v zadevi bistveno kršene določbe pravdnega postopka, dejansko stanje pa je zmotno ter nepopolno ugotovljeno, ker ni bil izveden dokaz, ki ga je predlagal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Pisni odpravek sodbe je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kakršnih koli drugih, povsem pavšalno zatrjevanih postopkovnih kršitev. Ker pritožnik slednjega pritožbenega razloga sploh ne obrazlaga, se pritožbeno sodišče do njega ne more, niti se mu ni potrebno posebej opredeljevati. Sicer pa niti ni jasno, kateri od dokazov, ki naj bi ga predlagal, naj ne bi bil izveden. Nenazadnje iz zapisnika zadnje glavne obravnave z dne 23. 1. 2015 izhaja, da je sodišče potem, ko več ni bilo dokaznih predlogov sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo in dokazovanje zaključilo.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 2. odstavku 102. člena v zvezi s 101. in 99. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2). Po navedenih določbah ZPIZ-2 so do dodatka za pomoč in postrežbo med drugim upravičeni tudi uživalci invalidske pokojnine (99. člen), ki kot težji psihiatrični bolniki v domači negi potrebujejo stalen nadzor v primeru, ko gre za kronične bolnike, ki izgubijo realitetno kontrolo in zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne morejo več zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb (2. odstavek 102. člena). Nezmožnost zadovoljevanja vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb pa je podana, če se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne morejo samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, niti opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja (101. člen). Dejansko stanje iz 2. odstavka 102 in 101. člena ZPIZ-2 v obravnavani zadevi seveda ni podano, kot prepričljivo ugotavljata sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

V pisnem izvedenskem mnenju specialista psihiatra dr. A.A. v povezavi z njegovo ustno izpovedjo na obravnavi 23. 1. 2015, je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku kljub posledicam kronične duševne shizofrenije, ni izkazane popolne izgube realitetne kontrole. Že sama ta ugotovitev pa je ob vodilni psihiatrični diagnozi odločilnega pomena za presojo, da izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nepravilna ali nezakonita.

Kljub sicer težkim posledicam duševne bolezni ter okvari desne roke po poškodbi zapestja, ni izgube realitetne kontrole, kaj šele takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da se tožnik ne bi mogel samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in se slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno ter opravljati druga opravila, nujna za ohranjanje življenja. Na to kaže celo dejstvo, da se je tožnik udeleževal glavnih obravnav, ter nenazadnje tudi njegova izjava, protokolirana v zapisniku z dne 23. 1. 2015, da sam kupuje obleke, sam gre v trgovino, se sam hrani, zjutraj očetu in materi napravi zajtrk, speče jajca, itd..

V obravnavani zadevi torej zagotovo ni podan dejanski razlog, da bi bila tožniku potrebna pomoč in postrežba za zadovoljevanje osnovnih življenjskih opravil, kot protispisno in tudi sicer povsem posplošeno, zatrjuje pritožba. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), utemeljeno zavrnjen.

Iz prej navedenih dejanskih in pravnih razlogov je na podlagi 353. člena ZPP, potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno v skladu z 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.