Jedro

Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 26/83) ni naveden v 3. čl. ZDen in glede na čas njegove uveljavitve ni predpis, izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Sklicevanje upravnega organa na ta zakon v obločbi o prenosu kmetijskih zemljišč v družbeno lastnino pa pomeni uporabo pravnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine Tolmin št. ... z dne 30.3.1994, s katerim je bila zavržena zahteva tožečih strank za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s tem, da je bilo predmetno premoženje odvzeto na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73), ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker je bilo predmetno zemljišče na podlagi navedenega predpisa odvzeto z odločbo z dne 26.1.1978 tudi ni pravne podlage za vračanje po 4. členu ZDen. Če pa tožeči stranki menita, da so prešle nepremičnine v skladu s 5. členom ZDen v državno last, to je na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, pa odloča o taki zahtevi pristojno sodišče v nepravdnem postopku.

Tožeči stranki v svoji tožbi navajata, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialne določbe ZDen in sploh ni uporabila določbe 8. člena tega zakona. Po analizi vseh zakonov in drugih pravnih aktov, ki so našteti v 3. členu ZDen bo sodišče lahko prišlo do prepričanja, da so prav v tem členu zajeti tisti zakoni in pravni akti ter drugi pravni predpisi, kjer je do nacionalizacije prišlo brez nadomestila vrednosti ali izročitve nadomestnih zemljišč. Od leta 1945 dalje je bil temeljni namen in cilj zakonodaje v podržavljenju in glede na to so se zakoni in drugi predpisi v skladu s tovrstno zakonodajalčevo intencijo dopolnjevali. Tako so bili predhodni zakoni podlaga sledečim zakonom, kar velja tudi za Zakon o kmetijskih zemljiščih. Zato tudi določbi v 5. in 89. členu ZDen pomenita dopolnilni določbi k 3. členu ZDen. Ne nazadnje pa ZDen z določbo 31. člena posega v primere, kjer je bilo premoženje podržavljeno tik pred uveljavitvijo tega zakona. V konkretnem primeru gre za primer podržavljenja brez vednosti upravičencev, saj ti niso imeli možnosti sodelovanja v zapuščinskem postopku po pokojni razlaščenki. Zato je upravičeno šteti, da je šlo v tem primeru za zvijačo državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Z zavrženjem zahtevka za denacionalizacijo pa je bilo onemogočeno uveljavljanje pravice v eventuelnem pravdnem postopku zaradi poteka roka za vložitev zahteve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDen v 3. 4. in 5. členu našteva upravičence do denacionalizacije po tem zakonu. Osebe, ki jim premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. in 4. členu ZDen oziroma neodplačno podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova ter osebe, katerih stvari ali premoženje ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, niso upravičenci do denacionalizacije po določbah ZDen. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje sta v konkretni zadevi ugotovila, da je premoženje pravne prednice toženih strank prešlo v družbeno lastnino z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance Občine Bovec št. ... z dne 26.1.1978, na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73). Zakon o kmetijskih zemljiščih ni naveden v 3. členu ZDen in glede na čas njegove uveljavitve ni predpis, izdan do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. Sklicevanje upravnega organa na ta zakon v odločbi o prenosu kmetijskih zemljišč v družbeno lastnino, pa pomeni uporabo pravnega naslova. Zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Podrejeno navajanje tožečih strank, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi zvijače, v tem postopku ni utemeljeno. Tožeči stranki napadata sklep o dedovanju in ne odločbe upravnega organa Občine Bovec št. ..., s katero so kmetijska zemljišča prešla v družbeno lastnino. Zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance Občine Bovec, ki je bila izdana v upravnem postopku, so bila dovoljena vsa pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Upravni organ, ki odloča v postopku denacionalizacije pa nima po ZDen nikakršnih pooblastil za spremembo, razveljavitev ali odpravo odločbe, s katero je bilo premoženje podržavljeno. Upravni organ pa tudi glede na ustavno načelo delitve oblasti sploh ne sme odločati o zadevah iz sodne pristojnosti in bi bila kakršnakoli njegova odločba o spremembi sklepa o dedovanju nična na podlagi 267. člena ZUP. V primeru, da bi tožeči stranki izrecno uveljavljali zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi 5. člena ZDen, pa bi morali tako zahtevo na podlagi 56. člena ZDen vložiti pri sodišču, ki bi o njej odločalo v nepravdnem postopku.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbo ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).