Jedro

Pred izdajo odločbe o uvedbi postopka razlastite bi moral prvostopni organ izvesti posebni ugotovitveni postopek po določbah 145. in 146. člena ZUP, saj gre za stvar, v kateri sta udeleženi stranki z nasprotujočimi si interesi - razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 21. 9. 2006, ter delna odločba Upravne enote A., št. ... z dne 5. 7. 2006, se odpravita ter zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper delno odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 5. 7. 2006, s katero je prvostopni organ odločil, da se dovoli uvedba postopka razlastitve nepremičnin s parc. št. 745/26, 734/1, 745/19, 745/21, k.o. B. (1. točka izreka), prepovedal promet z nepremičninami, navedenimi v 1. točki, ali njihovo bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja (2. točka izreka), odločil, da se začetek razlastitvenega postopka za nepremičnine, navedene v 1. točki, zaznamuje v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v A. po uradni dolžnosti (3. točka izreka), nadalje, da bo o razlastitvi nepremičnin iz 1. točke oziroma odvzemu lastninske pravice in pridobitvi posesti v korist RS ter o izbrisu zaznambe postopka razlastitve in vknjižbi lastninske pravice v korist RS ter o višini odškodnine oziroma nadomestilu ali o napotitvi stranke na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku odločil po izvedenem ugotovitvenem postopku (4. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter ugotovil, da stroški postopka niso nastali (6. točka izreka). V obrazložitvi je toženka navedla, da je v konkretnem primeru glede na določbo 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljnjem besedilu: ZUreP-1) javna korist izkazana, saj so obravnavane nepremičnine navedene v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za avtocesto C. - Č. (D.). Ker do sklenitve pogodbe na podlagi ponudbe za odkup nepremičnine ni prišlo v zakonsko predpisanem roku, je razlastitveni upravičenec zahteval uvedbo razlastitvenega postopka. Tožnici je bila ponudba za odkup vročena 14. 2. 2006 s poukom o pravicah v postopku določanja odškodnine s predlogom pogodbe in cenitve. Ker se tožnica s ponudbo ni strinjala in je nanjo podala svoje pripombe, ji je upravičenec 24. 3. 2006 vročil še preveritev cenitve s predlogom pogodbe, s čimer pa se tožnica tudi ni strinjala. Zahtevi za razlastitev je tako upravičenec predložil vse po določbi 98. člena ZUreP-1 obvezne priloge. Toženka je še navedla, da iz navedb v pritožbi izhaja, da se tožnica ne strinja z višino oziroma obliko odškodnine, s čimer pa v tem delu postopka ne more uspeti, saj to ni predmet tega dela postopka, v katerem je prvostopni organ ugotavljal le, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka razlastitve. S tem, ko je organ odločil, da so pogoji za razlastitveni postopek izpolnjeni, pa še ni odločal o odškodnini in se tudi ni enostransko odločil za odškodnino in njeno višino, saj je določitev odškodnine stvar nadaljnjega postopka.

Tožnica je v tožbi navedla, da izpodbijana odločba sama ugotavlja, kaj mora biti priloženo k zahtevi po določbi 98. člena zakona, v nadaljevanju pa ugotavlja, da je upravičenec predložil ponudbo za odkup, drugih obveznih prilog pa ni bilo. Prejela jih tudi ni tožnica, niti se izdana odločba na njih ne sklicuje, vendar kljub temu toženka navaja, da je bil postopek na prvi stopnji izveden pravilno. Tožnica zatrjuje, da postopek brez vpogleda in vsebinske preverbe obveznih prilog ne more biti voden pravilno, na to pa bi morala paziti toženka po uradni dolžnosti. Tožnica je še navedla, da je odločba nepravilna tudi zato, ker je njen izrek glede na zatrjevano pravno naravo odločbe preširok, še posebej glede na zatrjevanje Republike Slovenije v odgovoru na pritožbo, da že prvostopna odločba zadošča za izdajo gradbenega dovoljenja, s tem pa tudi že za fizični poseg v posest nepremičnine. Z odločbo bi torej moralo biti zgolj ugotovljeno, ali javni interes opravičuje poseg v lastnino, nato pa bi morala biti po izvedenem ugotovitvenem postopku izdana odločba o razlastitvi. Toženka pa dejansko tolmači, kot da je razlastitev že opravljena, ter da bo treba v drugem delu še določiti odškodnino, upravičenka pa dejansko tako že ravna, saj je po pridobljenem gradbenem dovoljenju tudi začela z gradnjo na predmetnih zemljiščih. To pa ni v skladu z zakonom, saj je potrebno tudi o razlastitvi še odločiti. Tožnica je zato predlagala, da sodišče odločbo razveljavi (točno: odpravi) in vrne toženki v ponoven postopek.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Republika Slovenija v danem roku na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna izdaja odločbe drugostopnega organa o zavrnitvi pritožbe tožnice zoper odločbo prvostopnega organa o začetku razlastitvenega postopka. Sodišče po vpogledu v izpodbijano odločbo in posredovane upravne spise ugotavlja, da gre v zadevi za gradnjo dela avtoceste po Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku C. - Č. (D.) (Uradni list RS, št. 106/04). Po določbi 100. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 - popravki, 58/03) lahko razlastitveni upravičenec od pristojnega organa zahteva izdajo odločbe, v kateri ta ugotovi, da je javna korist za razlastitev potrebnih zemljišč izkazana, in odloči, da se postopek razlastitve začne, da se uvedba razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi ter, da se razlastitvenemu zavezancu prepove promet z nepremičninami, ki so predmet razlastitve. Ob ugotovitvi, da so navedene nepremičnine predvidene v državnem lokacijskem načrtu (določba 2. odstavka 3. člena Uredbe), se glede na določbo 3. odstavka 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist izkazana, kar med strankami ni sporno. Sporna pa je vsebina izreka odločbe v nadaljevanju, za katerega tožnica meni, da je preširok, s čimer pa se sodišče ne strinja, saj je z izrekom odločbe prvostopni organ natančno povzel zgoraj citirano določbo 100. člena. Res je tudi, da že izdaja odločbe o uvedbi razlastitve zadostuje za izdajo gradbenega dovoljenja, saj razlastitveni upravičenec s tem izkazuje pravico graditi, kar izhaja tako iz določbe 56. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04) ter določbe 13. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Slovenije (Uradni list RS, št. 35/95), ker gre za nameravano gradnjo gospodarske javne infrastrukture. S to odločbo pa tudi še ni bilo odločeno o sami razlastitvi, torej o samem prenosu lastninske pravice na razlastitvenega upravičenca, kar bo možno šele po izvedenem ugotovitvenem postopku po določbi 102. člena ZUreP-1, ter o odškodnini za razlaščene nepremičnine, o čemer pa bo tudi odločeno v nadaljnji fazi tega postopka po določbah 105. in 106. člena ZUreP-1. Sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da je bila zahteva za razlastitev obravnavanih nepremičnin, na podlagi katere je prvostopni organ izdal odločbo, popolna. Določba 98. člena ZUreP-1 določa sestavine zahteve, pri katerih gre za obvezne sestavine vloge, kar pomeni, da se zahteva kot vloga šteje za popolno samo, če vsebuje te sestavine, ki so: seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige; izvleček iz ustreznega prostorskega akta iz 3. odstavka 93. člena tega zakona, ki je podlaga razlastitvi; razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage; roke izvajanja del, zaradi katerih je predlagana razlastitev; ponudbo iz 2. odstavka 97. člena tega zakona. Predmetna zahteva je vse naštete priloge vsebovala, zaradi česar tožnica nima prav, da toženka navaja, da je razlastitveni upravičenec predložil zgolj ponudbo za odkup, saj je toženka ugotovila ne samo, da sta bili k zahtevi predloženi dve ponudbi za odkup, ki jih podrobneje obrazlaga, temveč tudi, da je zahteva vsebovala vse obvezne priloge po določbi 98. člena ZUreP-1. Tožnica pa tudi ugovarja, da pred izdajo odločbe ni prejela zahteve za razlastitev s prilogami v izjavo. Prvostopni organ je namreč odločbo izdal po skrajšanem postopku v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 144. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP, Uradni list RS 80/99 s spremembami in dopolnitvami), ker gre za ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, ter še odločil, da pritožba zoper odločbo po določbi 236. člena ZUP ne zadrži njene izvršitve, drugostopni organ pa je njegovo odločitev potrdil. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka. Prvostopni organ bi moral izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 145. in 146. člena ZUP ter v okviru tega postopka tožnici vročiti vloženo zahtevo za razlastitev z vsemi prilogami in ji tako dati možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da sodeluje pri morebitni izvedbi dokazov in da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izjavi. Gre namreč za stvar, v kateri sta udeleženi stranki z nasprotujočimi interesi - razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec, kar pa tudi pomeni, da je za razrešitev spornih vprašanj treba razpisati ustno obravnavo po določbi 154. člena ZUP. Z ustno obravnavo se namreč najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz določbe 9. člena ZUP. Glede pravne podlage, s katero je organ utemeljil odločanje po nujnem postopku, pa sodišče še dodaja, da bi moral organ, če je smatral, da so za odločanje po skrajšanem postopku izpolnjeni pogoji, to tudi utemeljiti. Zgolj navedba, da gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP, namreč brez nadaljnje utemeljitve po 2. odstavku istega člena - t.j., da so nujni ukrepi po 4. točki prejšnjega odstavka podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti - ne zadostuje.

Sodišče tako ugotavlja, da so bile v postopku kršene citirane določbe ZUP, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (določba 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami in dopolnitvami), zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo akt drugostopnega organa in prvostopnega organa na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj prvostopni organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odloči. Sodišče je ZUS uporabilo na podlagi prehodne določbe 104. člena ZUS-1, ZUS-1 pa na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.