Jedro

Tožnica v spornem času zaradi bolezni ni bila zmožna za delo, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2013 v celoti, odločbo št. ... z dne 8. 3. 2013 pa v delu, kjer je ugotovljeno, da je tožnica od 16. 3. 2013 dalje zmožna za delo. Sodišče je nadalje razsodilo, da je bila tožnica od 16. 3. 2013 do 22. 9. 2013 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 23. 9. 2013 dalje pa je bila za delo zmožna. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 90,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu je pritožbo vložila tožnica iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj sodišče ni ugotovilo popolno nezmožnost za delo tožnice na dan izdaje sodbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev sodne izvedenke specialistke psihiatrinje. Po mnenju tožnice je izvedensko mnenje pomanjkljivo in pavšalno. Gre za neprepričljivo mnenje. Tudi dodatna pojasnila na glavni obravnavi so bila neprepričljiva. Tožnica je že v pripombah na pisno izvedensko mnenje opozorila, da je izvedenka podala povzetek izvidov za čas od 13. 2. 2013 do 3. 2. 2014 ter povzetek pogovora s tožnico, ki je bil opravljen dne 13. 5. 2014. Povzetek izvidov, ki jih je izvedenka navedla v svojem mnenju in še to po vsebini nepopolno, nikakor ne more utemeljiti njenih zaključkov glede tožničine (delne) delazmožnosti. Iz izvidov specialistke psihiatrinje z dne 2. 12. 2013 in 3. 2. 2014 izhaja, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju nezmožna za delo, kar potrjuje tudi nespremenjena medikamentozna terapija. Navedena izvida ne izkazujeta izboljšanja zdravstvenega stanja. Enako tudi ne izvid z dne 23. 9. 2013. Izvedenka očitno sploh ni ugotavljala specifičnih značilnosti tožničinega visoko strokovnega in vsestransko zahtevnega ter odgovornega dela. Vse to pa pomeni, da je neutemeljen zaključek sodišča, da je izvedensko mnenje strokovno in objektivno. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Predlog je bil podan ob izpolnjevanju vseh pogojev po tretjem odstavku 254. člena ZPP. Zavrnitev tega dokaznega predloga je posledično vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar pomeni, da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti prereka pritožbene navedbe. Le-te so v celoti pavšalne, neutemeljene ter v nasprotju z dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno s celotno dokumentacijo oziroma izvedenskim mnenjem ocenilo, da gre za natančno ter razumljivo izvedensko mnenje. Izvedenka je v celoti odgovorila na zastavljena vprašanja. Podana je tudi prepričljiva argumentacija. Tožena stranka opozarja na prekluzijo tožnice glede posredovanja pripomb na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je kljub temu dopustilo zaslišanje izvedenke, pa čeprav tožnica na izvedensko mnenje v danem roku ni posredovala pripomb. Sodna izvedenka je v celoti upoštevala delo, ki ga tožnica opravlja, tožnica pa izvedenki v okviru zaslišanja ni zastavila nobenih dodatnih vprašanj glede upoštevanja dela tožnice. V tem primeru gre sočasno tudi za prekluzijo. Nestrinjanje tožnice z ugotovitvami sodne izvedenke ne predstavlja utemeljenega razloga za postavitev novega izvedenca, zato je sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 3. 2013. Z omenjeno odločbo, ki jo je izdal imenovani zdravnik, je bilo odločeno, da je tožnica od 3. 3. 2013 do 15. 3. 2013 začasno nezmožna za delo (bolezen). Od 16. 3. 2013 dalje pa je zmožna za delo.

V zadevi je bilo glede na postavljen tožbeni zahtevek sporno, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 16. 3. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je sicer z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je ugotovilo, da je bila tožnica od 16. 3. 2013 do 22. 9. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 23. 9. 2013 dalje pa je bila zmožna za delo. Glede na pritožbene navedbe je torej sporno, ali je bila tožnica v času od 16. 3. 2013 do 22. 9. 2013 zaradi bolezni nezmožna za delo v polnem delovnem času in ali je ta nezmožnost za delo trajala vse do obravnave na sodišču. Vprašanje ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo je urejeno v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Tako je v 232. členu Pravil določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. V okviru svojih pristojnosti začasno nezmožnost za delo poleg osebnega zdravnika ugotavljata tudi imenovani zdravnik in pa zdravstvena komisija.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo (v bolniškem staležu) od 11. 10. 2012 do 30. 11. 2012. S sodbo opr. št. V Ps 176/2013 z dne 20. 11. 2013 je bilo ugotovljeno, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi v obdobju od 1. 12. 2012 do 1. 1. 2013. Ponovno pa je bila na podlagi odločitve tožene stranke začasno nezmožna za delo od 2. 1. 2013 dalje do 15. 3. 2013, ko ji je bil stalež z izpodbijano odločbo zaključen z datumom 15. 3. 2013. Tožnica je bila v bolniškem staležu zaradi psihičnih težav in sicer zaradi mešane anksiozno depresivne motnje.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke psihiatrinje. Le-ta je na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu in pa na podlagi osebnega razgovora s tožnico podala najprej pisno izvedensko mnenje, nato pa svoje ugotovitve tudi pojasnila, ko jo je sodišče zaslišalo na naroku za glavno obravnavo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na njene ugotovitve. Sodna izvedenka je namreč že v prvem sporu, ki je bil voden pod opr. št. V Ps 176/2013 podala izvedensko mnenje v zvezi z vprašanjem začasne nezmožnosti za delo za obdobje od 1. 12. 2012 do 1. 1. 2013. Tožnica je že sama v pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče kot sodno izvedenko postavi prof. dr. A.A., čemer je sodišče prve stopnje tudi ugodilo. Sodišče je s sodno izvedenko razčiščevalo nasprotja med odločitvijo tožene stranke, ki je odločila, da bolniški stalež od 16. 3. 2013 dalje ni več utemeljen in pa med izvidi lečeče psihiatrinje, iz katerih izhaja ugotovitev, da naj bi bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo. Namen postavitve sodnega izvedenca je ravno v tem, da sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim znanjem, s pomočjo izvedenca kot strokovnjaka razjasni ter ugotovi pravno pomembna dejstva. Sodna izvedenka je prepričljivo odgovorila na zastavljena vprašanja. Tako že v pisno podanem izvedenskem mnenju ugotavlja, da je pri tožnici ob že predhodni nevrotski osebnostni naravnanosti podana še anksiozno depresivna motnja, ki se je pri njej razvila v stresnih okoliščinah zaradi težav z zaposlitvijo in preživetjem. V obdobju po 16. 3. 2013 je bila še vedno razvita simptomatika reaktivne anksiozno depresivne motnje, ki se je izkazovala s tesnobo, zmanjšanjem volje in energije, nihanjem razpoloženja v depresivno smer, nespečnostjo, tremorjem in povečano odzivnostjo na stresne obremenitve. Po mnenju sodne izvedenke pa je bila v obdobju po 16. 3. 2013 zmožna opravljati delo, ki je ustrezno njeni izobrazbi in usposobljenosti le v skrajšanem 4 urnem delovnem času. Po 23. 9. 2013 pa iz izvidov izhaja, da je prišlo do izboljšanja. Motnje kognitivnih funkcij niso bile več ugotovljene, kar pomeni, da je bila po mnenju sodne izvedenke od 23. 9. 2013 dalje svoje delo sposobna opravljati v polnem delovnem času. Še posebej pa je izvedenka zaslišana na glavni obravnavi, prepričljivo pojasnila, da je mnenje podala na temelju psihiatričnih izvidov, ki so dokaj podrobno opisovali tožničine duševne motnje in tudi splošno funkcionalnost. Sodna izvedenka je stanje tožnice primerjala tudi s predhodnim obdobjem, ko je prav tako podala izvedensko mnenje. V obdobju od meseca marca do meseca septembra 2013 je bila pri tožnici izražena simptomatika mešane anksiozno depresivne motnje z razliko od simptomatike v predhodnem obdobju, kjer se je izkazovala še akutna simptomatika. V sklopu anksiozno depresivne motnje so bili podani simptomi, ki so ji otežkočali zbrano in učinkovito delo dalj časa, vendar pa je bila klinična slika brez tistih znakov, ki inicirajo akutno reaktivno izgubo duševnega ravnovesja. Ker so bile še vedno podane motnje kognitivnih funkcij (te so za zbrano in intelektualno zahtevnejše delo nujno potrebne, je izvedenka ocenila, da bi bila tožnica sposobna za opravljanje dela v skrajšanem delovnem času). Upoštevaje psihiatrični pregled z dne 23. 9. 2013, pa se je že izkazovalo izboljšanje. Tožnica je v času po tem obdobju opravljala tudi tečaj preko Zavoda RS za zaposlovanje in iskala novo zaposlitev. Sodna izvedenka je tudi pojasnila, da je pri podaji izvedenskega mnenja upoštevala tožničino izobrazbo in je pri podaji mnenja izhajala tudi s stališča tožničinega intelektualnega dela, za katerega je tožnica zelo dobro usposobljena.

Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da naj bi šlo za pomanjkljivo oziroma neprepričljivo mnenje. Sodna izvedenka je svoje ugotovitve še posebej podrobno utemeljila, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi in ko je odgovarjala na vprašanja tožnice. Sodišče prve stopnje je vero utemeljeno poklonilo izvedenskemu mnenju, saj je izvedenka pri podaji le-tega pravilno upoštevala tako tožničino zdravstveno stanje v spornem obdobju, kot tudi njeno svoje delo. Katera dejstva se štejejo za dokazana pa skladno z 8. členom ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Z zavrnitvijo dokaznega predloga pa tudi ni kršilo določb postopka v smeri, kot se zavzema tožnica v pritožbi. Sodišče je namreč ustrezno razčistilo dejansko stanje, tako da ni bilo nobene potrebe, da bi dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo drugega izvedenca s področja psihiatrije. Neugodno izvedensko mnenje v določenem delu, ki ne izpolni pričakovanj tožnice, namreč nikakor ni razlog, da bi moralo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja postaviti drugega izvedenca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.