Jedro

Sporno je vprašanje pravočasnosti tožbe za neveljavnost sklenjene sodne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede podrednega tožbenega zahtevka na ničnost sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. N 77/2013 z dne 12. 7. 2013 in na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrglo tožbo z zahtevkom, da se sodna poravnava Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. N 77/2013 z dne 13. 7. 2013, sklenjena med pravdnimi strankami kot udeleženci tega nepravdnega postopka, razveljavi. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 742,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka se pritožuje tožeča stranka (tožnik) in uvodoma povzema del razlogov sodišča prve stopnje. Navaja, da so si razlogi sklepa med seboj v nasprotju in sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče je navedbo tožnika v tožbi v postopku I Pg 868/2013 z dne 30. 12. 2013 vzelo iz konteksta in jo povzelo mimo trditvene podlage. Niti iz navedb tožnika v tožbi v postopku I Pg 868/2013 pred Okrožnim sodiščem v Kranju niti iz navedb tožene stranke (tožencev) ne izhaja, da je bila pri podpisu sodne poravnave prisotna prisila. Tožnik je glede tega postopka izpovedal, da je svoji pooblaščenki izročil vse listine, s katerimi je razpolagal, z namenom, da vloži tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 25. 1. 2013. V navedeni tožbi je pooblaščenka zapisala: "Ker se je izkazalo, da poslovni partnerji želijo sodelovati le s tožečo stranko, ki jo že poznajo in ji zaupajo, je bila tožena stranka v postopku N 77/2013 prisiljena podpisati sodno poravnavo, v kateri je predlog za prepoved nasilnih dejanj in prepustitev stanovanjske hiše v skupni rabi umaknila in tožeči stranki povrnila status delavca v podjetju." Pritisk, prisila je bila torej na toženo stranko vršena s strani tujih poslovnih partnerjev. Sodna poravnava se tožniku v decembru 2013 ni zdela sporna, saj je njeno izvajanje potekalo na način, ki je bil zanj ustrezen. Tožnik je občasno hodil v poslovni objekt, toženka je občasno hodila v stanovanjsko stavbo. Do spornega dogodka 11. 3. 2014 tožnik ni imel razloga, da bi se o vsebini poravnave pozanimal pri svoji pooblaščenki. Ta je v prejeti dokumentaciji iskala zgolj dokaze za postopek pod opr. št. I Pg 868/2013. Sodišče je arbitrarno tolmačilo navedbe strank, saj pojasnjuje, da bi se moral tožnik že kmalu po naroku, na katerem je poravnava sklenjena, pozanimati, ali je poravnavo pravilno razumel, ker med pravdnima strankama ni prišlo do razdelitve premoženja. Tožniku je bilo glavno, da je ohranil status delavca v podjetju. Sodno poravnavo je sklenil s tem namenom in dokler je lahko prihajal v podjetje, ni imel interesa, da bi razdelil premoženje. Tudi toženka je izpovedala, da je bil namen sklenitve poravnave preprečitev nasilja. Pojasnila je, da v obdobju po sklenitvi sodne poravnave tožniku ni preprečevala vstopa v podjetje in mu sodne poravnave ni predočila ob obiskih brez nasilja. Sodišče je zato arbitrarno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da dne 11. 3. 2014 v stavbo ni smel vstopiti zaradi sklenjene sodne poravnave, ampak zaradi groženj in nasilja. Predmetni zaključek je v nasprotju z razlogi sklepa, saj je toženka pojasnila, da tožniku poravnave ob obiskih brez nasilja ni predočila. S to izpovedjo in izpovedjo, da je bila poravnava sklenjena zaradi preprečitve nasilja, je toženka potrdila tožnikove navedbe, da mu je 11. 3. 2014 sodno poravnavo predočila in povedala, da na njeni podlagi ne sme v poslovno stavbo. V svojem zaslišanju toženka ni zanikala, da je tožniku 11. 3. 2014 prepovedala vstop v stavbo. Predlagala je, da se vpogleda v policijski zapisnik, ker se ne spomni konkretnih besed. Sodišče je policijski zapisnik pridobilo, vendar iz zapisnika ni mogoče razbrati ničesar o prepiru med pravdnima strankama. Sodišče bi zato moralo zaslišati D. D. in policiste, ki so obravnavali konkretno zadevo. Pri ugotavljanju ključnega dejstva, kdaj se je tožnik dejansko zavedel svoje zmote pri sklenitvi sodne poravnave, se je sodišče oprlo zgolj na izpovedi pravdnih strank, ki se niso ujemale. Zaslišati bi moralo predlagane priče. Ker sodišče tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka je pravočasno predlagala, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o policistih in zasliši konkretne policiste, ki so obravnavali incident dne 11. 3. 2014. Temu predlogu se je pridružil tudi tožnik in 6. 1. 2017 predlagal, naj sodišče zasliši policistko K. K. Sodišče dokaza ni izvedlo, o tem ni izdalo nikakršnega dokaznega sklepa. Takšno ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Tožnik je bil prizadet v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem, kar je tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče navedbe tožnika iz tožbe v zadevi I Pg 868/2013 (tožba z dne 30. 12. 2013) vzelo iz konteksta. Povzema trditve iz tožbe v zadevi I Pg 868/2013, v kateri na četrti strani piše: "Ker se je izkazalo, da poslovni partnerji želijo sodelovati le s tožečo stranko, ki jo že poznajo in ji tudi zaupajo, je bila tožena stranka v postopku z opr. št. N 77/2013 prisiljena podpisati sodno poravnavo, v kateri je predlog za prepoved nasilnih dejanj in prepustitev stanovanjske hiše v skupni rabi umaknila in tožeči stranki povrnila status delavca v podjetju. Tožnik pojasnjuje, da se je tožena stranka, tj. prva toženka v tej zadevi, odločila, da tožniku povrne status delavca, pritisk in sila pa sta bili zatrjevani s strani tujih poslovnih partnerjev. Utemeljeno navaja, da v navedeni tožbi ni navedeno, da je bil tožnik, ki je tožnik tudi v zadevi I Pg 867/2013, v postopku N 77/2013 prisiljen podpisati sodno poravnavo, pač pa toženka v navedeni zadevi, tj. prva toženka tej zadevi. V izpodbijanem sklepu tako obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sklepa o vsebini tožbe in med navedeno listino oziroma tožbo. Iz zaključka, da je bil tožnik prisiljen podpisati sodno poravnavo, je sodišče izpeljalo tudi nadaljnje zaključke, da naj bi tožnik o poravnavi govoril s pooblaščenko in ji povedal, da je bil v podpis sodne poravnave prisiljen, in zato tožniku sodišče tudi ni verjelo. Glede na navedeno nasprotje so takšni zaključki delno napačni. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zaključilo, da je za razlog, da je bila sklenjena sodna poravnava neveljavna iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 392. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožnik vedel že v času vložitve tožbe v postopku I Pg 868/2013. 5. Pritožba nadalje utemeljeno izpodbija ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s spornim dogodkom dne 11. 3. 2014 zaslišalo le tožnika in prvo toženko ter pridobilo spis PP Kranj oziroma policijski zapisnik. Izpovedi pravdnih strank so bile namreč nasprotujoče si, iz policijskega zapisnika pa relevantne okoliščine niso bile razvidne. Tožnik je izpovedal, da je spornega dne, ko je prišel v podjetje, bivša žena (prva toženka) prinesla sodno poravnavo in mu jasno povedala, da nima kaj iskati v podjetju in da je to sam podpisal, medtem ko je prva toženka izpovedala, da se konkretnih besed spornega dne ne spomni, da pa se lahko pogleda v zapisnik. Tožnik utemeljeno opozarja, da prva toženka ni zanikala, da mu je dne 11. 3. 2014 prepovedala vstop v poslovno stavbo in da tožniku sodne poravnave, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ob obiskih brez nasilja ni predočila. Kljub takšnim izpovedim in ob zaključkih sodišča, da toženka tožniku ni predočila sodne poravnave oziroma mu ni preprečila vstopa v podjetje na njeni podlagi ob obiskih firme brez nasilja, je sodišče v nadaljevanju brez izvedbe ostalih predlaganih dokazov zaključilo, da tožnik ni dokazal svojih trditev zato, ker v firmo ni smel stopiti zaradi groženj in nasilja, ne pa zaradi sklenjene sodne poravnave. Pritožba takšno ravnanje, kot že navedeno, utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo razlog, zakaj priče D. D., prisotnega pri incidentu, ni zaslišalo. Navedlo je, da zato, ker je pridobilo spis PP Kranj, vendar ima tožnik prav, da konkretne okoliščine glede relevantnih dejstev iz tega spisa oziroma policijskega zapisnika niso bile razvidne, zato bi navedeno pričo sodišče moralo zaslišati.

6. Pritožba nadalje sodišču očita, da kljub predlaganemu dokazu z zaslišanjem policistke K. K. (ki jo je tožnik predlagal za zaslišanje potem, ko iz policijskega zapisnika ni bilo mogoče razbrati ničesar o prepiru med pravdnima strankama), o tem ni izdalo dokaznega sklepa in zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče razlog sicer navedlo in sicer, da drugih predlaganih dokazov ni izvedlo, ker se je izkazalo, da je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega trimesečnega roka. Ker je bil naveden dokaz predlagan ravno v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe, takšen razlog za zavrnitev dokaza ne more biti pravilen.

7. Ob povedanem je bilo treba zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje odpravi storjeno bistveno kršitev določb postopka, izvede ostale predlagane dokaze ali pa navede relevantne razloge za njihovo zavrnitev in po izvedenem dokaznem postopku ponovno presodi, ali je bila tožba vložena pravočasno. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 354. in 355. členu ZPP. Ker je razveljavljena odločitev o glavni stvari (zavrženje), je razveljavljen tudi stroškovni izrek.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.