Jedro

Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je bil odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja, predsednik Rupnikovega podpornega odbora in „Zimske pomoči“, da je bil eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma..., kar vse predstavlja status in zato ne more biti kaznivo oziroma ne more predstavljati izvršitve kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se N. V., sin I., roj. ... v D. pri O., Gorica, Slovenec, državljan FLRJ, pravnik in književnik, pokrajinski inšpektor, ustreljen ...

oprosti obtožbe, da je

1. kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pisno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih Slovencu in Domoljubu profašistične članke, ker je objavil v Domu in svetu novelo Zanka in izdal brošuro Malikovanje zločina;

2. da je kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in zimske pomoči delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem;

3. da je odtegnil podporo idejnim pristašem narodnoosvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije;

4. da je kot predsednik zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče;

5. da je kot književnik, politik in uradnik bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma; s čimer naj bi zakrivil kazniva dejanja sodelovanja z okupatorjem po členih 13 in 14 Uredbe o vojaških sodiščih.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. V času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti sodišče ni razpolagalo s spisom in tudi ne s sodbo. Zato je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v postopek obnove sodnega spisa. Dne 19. 2. 2015 je Vrhovno sodišče prejelo obnovljeno pravnomočno sodbo vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja št. 2/45 z dne 24. 6. 1945. 2. Z navedeno sodbo so bili E. P., P. S., V. R., R. H., J. K., dr. J. S., N. V., R. K., F. J., J. B. in F. A. spoznani za krive storitve kaznivih dejanj po členih 13 in 14 Uredbe o vojaških sodiščih (v nadaljevanju UVS). Vsi obsojenci so bili obsojeni na smrt, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo imovine. Sodba je bila takoj zatem potrjena z odločbo Višjega vojaškega sodišča za Slovenijo. Vse smrtne kazni so bile izvršene.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil sin obsojenega N. V., dr. T. V. po svojem pooblaščencu dr. S. M. zahtevo za varstvo zakonitosti, kjer uveljavlja kršitve postopka in kršitve kazenskega zakona.

V zahtevi uveljavljene procesne kršitve so naslednje: - sodniki, ki so sodili v obravnavani kazenski zadevi (vseh 11 obtožencev je bilo obsojenih na smrt), niso bili kvalificirani za sojenje v (tako težkih in hudih zadevah), niti po predpisih predvojne Jugoslavije, niti po sedaj veljavnih predpisih; - obramba ni ustrezala evropskim standardom; vseh 11 obtožencev, ki so bili obsojeni na smrt sta zagovarjala samo dva zagovornika (en zagovornik je zagovarjal po več obtožencev v isti zadevi); - Uredbe o vojaških sodiščih ni izdal zakonodajni organ v obliki zakona, temveč je bila izdana od partijskega in vojaškega voditelja ter ni zadostila minimalnim pravnim standardom temeljnih človekovih pravic; - šlo je za tipično obračunavanje s tako imenovanim „razrednim sovražnikom“, saj je bilo po enodnevni razpravi in po enournem posvetu vseh 11 obtožencev obsojenih na smrt, višje sodišče je sodbo potrdilo naslednji dan, dan za tem pa so bile smrtne kazni že tudi izvršene. Šlo je torej za izrazito psevdolegalni postopek z izmaličenimi pravnimi sredstvi oziroma kot je navedel ustavni sodnik dr. Jambrek je šlo za justične umore, oziroma „par excelence“ za montirane politične povojne procese; - preiskavo je na hitro, podprto z veliko propagande, vodila OZNA, ki je zasliševala namesto sodnikov; V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve materialnega zakona so naslednje: - v konkretnem kazenskem postopku se je storilcem očitala gola inkriminacija statusa, saj se očitek ni nanašal na določno opredeljeno ravnanje storilca. Izpodbijana sodba je tudi kršila temeljno načelo kazenskih zakonikov vseh modernih civiliziranih držav - načelo „nullum crimen sine lege praevia“; - tako je bil N. V. obsojen le „kot ideolog belogardizma“.

4. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega N. V. oprosti obtožbe in odloči, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

5. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994 se ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih (v nadaljevanju UVS), ki so bile že v času nastanka in uporabe Uredbe v nasprotju s splošnimi od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo RS. Zato se ne uporabljajo tisti deli Uredbe, ki po svoji vsebini pomenijo inkriminacijo statusa in se ne nanašajo na določno opredeljena dejanja obdolženca, kakor tudi deli Uredbe, ki so in v kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje nedoločnosti in nejasnosti omogočali samovoljo takratnih sodišč. Tako zahteva pravilno opozarja, da gre v obravnavani zadevi za inkriminacijo statusa in osebnosti obsojenca, ne pa njegovih dejanj. Očitki, ki se nanašajo na ravnanja obsojenca, kot so „da je kot odločen idejni nasprotnih in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pisno propagando..., da je delil podporo predvsem profašistično usmerjenim prosilcem, da je odtegnil podporo idejnim pristašem narodnoosvobodilnega gibanja in si organiziral svoj vohunski aparat..., da je kot književnik, politik in uradnik bil v okupatorjevi službi...“, so splošni in brez ugotovljenih dejstev zgodovinskega dogodka v povezavi s konkretnimi ravnanji obsojenca, s katerimi bi slednji uresničil znake kateregakoli kaznivega dejanja.

B.

6. Bistveni očitek kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti je kršitev načela zakonitosti. Uredba o vojaških sodiščih ni izpolnjevala temeljnih predpogojev, da bi se lahko štela kot veljavni predpis oziroma zakon. Ni bila namreč objavljena na pravno pravilen način, prav tako pa je ni izdal pristojni organ, predvsem pa so se obsojenemu N. V. očitala dejanja, ki so bila z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/93 razveljavljena, ker gre za dejanja, ki so pomenila golo inkriminacijo statusa, poleg tega pa se očitek ni nanašal na določno opredeljeno ravnanje.

7. Ustavno sodišče RS je v tej odločbi ocenilo, da gre za veljaven predpis, saj je bila Uredba kasneje potrjena in sicer z Zakonom o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v jugoslovanski vojski, ki je začel veljati 31. 8. 1945 (čeprav je ta zakon razveljavil Uredbo le v delu, ki se nanaša na ustroj in pristojnost vojaških sodišč) in z Zakonom o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ki je začel veljati 1. 9. 1945, (ki je sicer določil le, da z uveljavitvijo tega zakona prenehajo veljati zakonski predpisi, ki nasprotujejo določbam zakona) s čimer sta bili obe pomanjkljivosti odpravljeni. To pomeni, da je Ustavno sodišče, ko je na eni strani tehtalo načelo zakonitosti, na drugi strani pa načelo pravičnosti in racionalnosti nagnilo v prid slednjima (ker naj bi to omogočalo kompleksno in sorazmerno hitro popravo krivic)(1).

8. Tako se skladno s to odločbo ne uporabljajo zlasti naslednji elementi določb Uredbe: a) vsi tisti elementi določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih bili uporabljeni kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev; b) vsi tisti elementi določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljo takratnih sodišč; c) vsi tisti elementi določb, ki so omogočali sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo Uredbe, pa ta niso bila kazniva po splošni, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.

9. Pri tem je Ustavno sodišče RS problematiziralo ravno določbe 13 in 14 člena Uredbe in poudarilo, da zakonodajalec kot kaznivega ne more opredeljevati nedokazljivega statusa človeka kot po biti opredeljenega hudodelca, saj kazensko pravo vztraja pri inkriminaciji dejanj s katerimi osebnost po svoji volji ali s svojo malomarnostjo pušča dokazljivo konkretno in specifično sled v zaznavnem svetu. Samo taki učinki kaznivih dejanj so namreč dejansko lahko v kazenskem postopku predmet določenega dokazovanja in le okrog tako opredeljenih dejstev - ne pa glede abstraktnega in nedoločnega statusa - lahko v kazenskem postopku nastane spor, v katerem imata obe stranki možnost dokazovati krivdo oziroma nedolžnost. To pomeni, da mora imeti zakon tako vsebino, da lahko o njeni konkretni pojavni obliki nastane konkretni spor, ki ima za predmet oprijemljiv in dokazljiv historični dogodek. Načelo zakonitosti tako nadalje zavezuje tožilstvo in posledično sodišče, da abstraktne zakonske znake konkretizira, oziroma opredeli z elementi kaznivega dejanja, ki naredijo dogodek enkraten in kot rečeno navzven zaznaven.

10. Vse to pomeni, da se v postopku presoje zahteve za varstvo zakonitosti presoja zakonitost glede na določbe, ki so veljale v času storitve domnevnih kaznivih dejanj, pri čemer je treba tudi te določbe presojati v skladu z ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, predvsem pa z načelom zakonitosti.

11. V obravnavani kazenski zadevi je bil obsojeni N. V. spoznan za krivega, da je bil odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja, predsednik Rupnikovega podpornega odbora in „Zimske pomoči“, da je bil eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma..., kar vse predstavlja status in zato ne more biti kaznivo oziroma ne more predstavljati izvršitve kaznivega dejanja. Očitki, da je vršil proti narodnoosvobodilnemu gibanju ustno agitacijo in pisno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih „Slovencu“ in „Domoljubu“ profašistične članke, ker je objavil v „Domu in svetu“, novelo Zanka in izdal brošuro Malikovanje zločina, ter da je delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem, pri čemer pa jo je odtegnil idejnim pristašem narodnoosvobodilnega gibanja ter si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se zato posluževal podatkov okupatorjeve policije ter da je kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njihov odgon v taborišča in da je bil kot književnik, politik in uradnik v okupatorjevi službi, pa so do te mere posplošeni, da zaradi svoje nedoločnosti niso sposobni biti predmet osredotočenega dokazovanja in sploh spora med državo in posameznikom v kazenskem postopku. V izreku navedeni očitki niso ne krajevno in ne časovno konkretizirani, niso konkretizirane navedbe, ki bi lahko pomenile agitacijo oziroma pisno propagando, kakor tudi ne očitek, kakšen vohunski aparat naj bi organiziral in za aretacijo koga naj bi bil odgovoren pri čemer pri slednjem tudi ni naveden izvršitveni način, oziroma kaj naj bi storil (predsedovanje „Zimski pomoči“ ne more nadomestiti načina storitve kaznivega dejanja).

12. Vrhovno sodišče je glede na to, da očitek v izreku deloma pomeni inkriminacijo statusa, deloma pa ne vsebuje dejstev in okoliščin, ki bi pomenile konkretizacijo zakonskih znakov kaznivih dejanj, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenega N. V. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

13. Ker je bila izdana oprostilna sodba Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih procesnih kršitev ni presojalo.

14. Odločitev o stroških temelji na določilu prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

(1) Glej ločeno mnenje k navedeni ustavni odločbi dr. Lovro Šturm, kateremu sta se pridružila dr. Peter Jambrek in dr. Tone Jerovšek.