Jedro

Preveritev ocene s pomočjo izvedenca, ki je po nalogu tožene stranke ocenjeval v zvezi z ugovorom tožnice obe izpitni poli, svoje delo pa je opravil v skladu s pravili stroke (Lex artis) in sprejetimi navodili (8.alinea 12. člena ZMat). Tožena stranka se je tako pri svoji odločitvi oprla na opravilo strokovne narave (Lex artis), postopek pa je potekal po določilih ZMat in Pravilnika o maturi. Niti ZMat niti Pravilnik pa ne določata, da bi bila maturitetna ocena upravna stvar ali da bi se o njej oziroma o ugovoru zoper njo odločalo z upravno odločbo ali da bi tožena stranka o ugovorih zoper maturitetno oceno odločala v upravnem postopku. Odločitev tožene stranke v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi nima značaja odločanja o pravni stvari v smislu citiranega 2. člena ZUP, ker ocenjevanje (oziroma preveritev ocenjevanja) vsebinsko ne pomeni odločanja o posameznikovi pravici ali obveznosti, prav tako pa se z njim ne ugotavlja ali ustvarja pravno razmerje med dijakom, ki opravlja maturo in toženo stranko, pač pa gre za opravilo strokovne narave (Lex artis). Pač pa gre v konkretnem primeru za posamični akt organa s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga urejajo specialni predpisi (ZMat). Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu torej ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilca oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila, pač pa gre za opravilo strokovne narave, pri čemer tožena stranka (ki je ugovor le zavrnila) po presoji tudi povsem očitno ni kršila ustavnega načela prepovedi reformatio in peius, saj se ocena tudi po izpodbijani odločitvi tožene stranke ni spremenila, zato s tem tožnici tudi ni bilo poseženo v ustavne pravice po 2. členu Ustave (pravna država). Tudi glede zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS zaradi uveljavljanja prepovedi odločitve na slabše, ki v konkretnem primeru očitno ni podana. Tožnici tudi ni bilo poseženo v ustavno pravico iz 3. odstavka 57. člena Ustave, saj bi tožnica, v kolikor bi želela doseči izboljšanje ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta zgodovina, lahko v skladu z določilom 1. odstavka 40. člena ZMat ponovno opravljala izpit iz maturitetnega predmeta zgodovina in sicer v roku dveh let, pri čemer se za boljši uspeh pri maturi upošteva boljša ocena.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila ugovor tožnice na oceno pri izpitu iz maturitetnega predmeta zgodovina, ki ga je opravljala v spomladanskem roku na Šolskem centru A.A.A., Z., gimnazija. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica pravočasno vložila ugovor na oceno iz predmeta zgodovina, v katerem opozarja na razhajanja med ocenami obeh ocenjevalcev pri obeh izpitnih polah. Po pregledu izpitne dokumentacije ob obravnavanju tožničinega ugovora je tožena stranka naložila izvedencu za predmet zgodovina, da pregleda vse naloge in poda pisno mnenje o pravilnosti ocene. Tožena stranka je v obrazložitvi povzela oceno izvedenca in na podlagi izvedeniškega mnenja in ponovnega izračuna skupnega števila doseženih točk pri predmetu zgodovina ugotovila, da se ocena tožnice kljub popravljenemu točkovanju ne spremeni in je njen ugovor na oceno kot neutemeljen zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da je z izpodbijanim aktom poseženo v njene ustavne pravice iz 2., 22. in 25. člena Ustave RS, hkrati pa kršeno ustavno načelo prepovedi reformatio in peius. V tožbi navaja, da je že v ugovoru na oceno pri izpitu iz maturitetnega predmeta zgodovina za vsako izmed dveh izpitnih pol navedla posamezne naloge, za katere je menila, da so ocene nepravilne, pri nekaterih pa je opozorila na velike razlike med ocenami obeh ocenjevalcev. Na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa je tožnica ugotovila, da je tožena stranka naložila "izvedencu" za predmet zgodovina, da pregleda naloge in poda pisno mnenje o pravilnosti ocene oziroma svojo oceno, v svoji obrazložitvi pa za vsako nalogo poda svojo oceno, tudi za tiste, ki v ugovoru niso bile navedene. Pri tem je "izvedenec" pri izpitni poli 1 pri nalogah 2, 19 in 20 ugotovil, da je število točk prenizko in jih je popravil, pri ostalih pa je ugotovil, da je število dodeljenih točk previsoko in jih popravil navzdol, seštevek točk pa je ostal nespremenjen. Enak postopek je ponovil pri drugi izpitni poli, vendar v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso pojasnjeni razlogi za tako ravnanje. Zaradi takšnega načina reševanja njenega ugovora je po tožničinem mnenju poseženo v njene ustavne pravice iz 2. člena Ustave, po katerih je Slovenija pravna in socialna država. Načelo pravne države, ki je univerzalne narave, med drugim zahteva, da so norme jasne, razumljive in nedvoumne. To po oceni tožnice v konkretnem primeru ni bilo doseženo, ker iz obrazložitve ne izhajajo vsebinski razlogi za sprejeto odločitev. Pri tem se tožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS, po katerem je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena le v primeru, če je akt, ki se izpodbija, obrazložen tako, da pritožnik izve vsebinske razloge odločitve in če je odločitev v vsaki bistveni točki obrazložena na konkreten in ne le abstrakten način, tako da je omogočena presoja odločitve. To je tudi del poštenega postopka in če je obrazložitev pomanjkljiva, so pravna sredstva le navidezna. Tožnica nadalje navaja, da je tožena stranka s tem, ko je ob obravnavi njenega ugovora pri posameznih nalogah spreminjala točkovanje, posegla v ustavne pravice tožeče stranke, ki so varovane z določbami 25. člena Ustave zaradi nespoštovanja temeljnega načela prepovedi reformatio in peius oziroma odločitve na slabše. Po mnenju tožnice bi morala tožena stranka ob obravnavi ugovora ugovor le zavrniti, ne pa navzdol korigirati določene točke, saj bi v primeru, če bi bilo to ravnanje dopustno, kršeno ustavno načelo pravne države. Tožnica opozarja, da bi v skrajnem primeru to vodilo do situacije, ko bi zaradi vloženega ugovora zaradi prenizke pozitivne ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta postala ocena na maturi po ugovoru posledično negativna. Prav zato je prepoved spremembe v škodo pritožnika temeljni postulat pravne države, vsebovan v pravici do pritožbe po 25. členu Ustave. Po mnenju tožnice pa ima tožena stranka na voljo druga pravna sredstva, ki jih določa zakon, da svoje morebitne napake odpravi, vendar ne v postopku ob reševanju ugovora. Tožnica še navaja, da je ocena iz mature ustavna pravica posameznika, ki jo varuje 57. člen Ustave (izobrazba in šolanje), vendar v konkretnem ocenjuje, da je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z določbo 57. člena Ustave. Nadalje meni, da bi glede na ugotovitve tožene stranke pri nalogi 2, 19 in 20 iz izpitne pole 1 ter pri nalogah 3, 21 in 24 skupen seštevek točk znašal 3,5 točke več kot prvotna ocena iz tega predmeta, kar bi pomenilo višjo oceno za eno enoto, s tem pa bi bil tožnici olajšan vpis na izbrano fakulteto. Tožnica sodišču predlaga, da ugotovi zatrjevani poseg v ustavne pravice in izpodbijani sklep ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnica študentka brez rednih sredstev za preživljanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Državni izpitni center ne more biti tožena stranka po določbah Zakona o maturi (Uradni list RS, št. 15/03, dalje: ZMat) saj nima nobenih pristojnosti pri odločanju o ugovoru na oceno, pač določene naloge v zvezi z maturo po določilih 18. člena ZMat. Nasprotno ZMat z določili 11., 12. in 50. člena opredeljuje sestavo Državne komisije za splošno maturo, njene naloge in izrecno opredeljuje tudi vpogled v izpitno dokumentacijo ter ugovor na oceno. V odgovoru na tožbo nadalje navaja, da izpodbijanega akta ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, ker ne gre za dokončni posamični akt iz 2. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje: ZUS) in tudi ne za akt iz 3. odstavka 1. člena ZUS niti akt iz 3. odstavka 2. člena ZUS, kot tudi ne za akt iz 2. odstavka 3. člena ZUS. Nadalje navaja, da so na področju vzgoje in izobraževanja različne situacije in s tem različni postopki, v katerih se lahko odloča o pravnih koristih posameznika ali pa gre za ugotavljanje konkretnega dejanskega stanja. Po mnenju tožene stranke pri ponovnem preverjanju ocene pri maturitetnem predmetu ne gre za avtoritativne odločitve nosilca oblasti oziroma javnega pooblastila, ampak gre za opravila strokovne narave po specialnih predpisih, v konkretnem primeru ZMat, ki določa varstvo pravic kandidatov pri splošni maturi z določili 46., 47., 48., 49. in 50. člena, po katerem ima kandidat pravico vložiti obrazložen pisni ugovor na oceno pri toženi stranki. Ta mora o ugovoru odločiti najpozneje v dveh mesecih, njena odločitev pa je dokončna. Tudi ugovor tožeče stranke v konkretnem premeru je tožena stranka obravnavala po določilih ZMat, potem ko je tožnica vpogledala izpitno dokumentacijo dne 26. 7. 2005 in istega dne vložila predmetni ugovor, tožena stranka pa je o tem ugovoru odločila na 8. izredni seji dne 12. 8. 2003 in ga kot neutemeljenega zavrnila. Po mnenju tožene stranke so neutemeljene tožničine navedbe, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno v njeno škodo in da je bilo kršeno načelo pravne države. Dalje tožena stranka še navaja, da je z Navodili za delo izvedencev za obravnavo ugovorov na oceno pri splošni maturi izvedencem naložila, da morajo v izvedenskem mnenju odgovoriti na konkretne navedbe iz ugovora ter utemeljiti svoje mnenje o oceni posameznih nalog, ki so predmet ugovora, poleg tega pa morajo preveriti ocenjevanje celotnega pisnega izdelka kandidata in podati svoje mnenje o ustreznosti končne ocene; če izvedenec ugotovi, da je zunanji ocenjevalec izdelek ali posamezno nalogo napačno ocenil, to popravi in popravek utemelji. Izvedenec pa mora vsako spremembo točkovne ocene utemeljiti, kar velja tako za pozitivno kot negativno spremembo. Dalje navaja, da je v konkretnem primeru izvedenec pri pripravi izvedenskega mnenja upošteval v celoti tako navodila tožene stranke kot navodila za ocenjevanje pri maturitetnem predmetu zgodovina in glede na navedbe tožnice v ugovoru, da se ne strinja z ocenjevanjem nalog 1, 2, 4, 7, 9, 14, 15, 19 in 20 v 1. izpitni poli ter nalog 3, 12 in 13 v 2. izpitni poli, pregledal navedene naloge, popravil točkovanje ter podal obrazložitev, v skladu z navodili pa je pregledal tudi preostale naloge ter ugotovil napake pri ocenjevanju pri nalogah, na katere se tožnica v svojem ugovoru ni sklicevala. Pri nalogi 13 v izpitni poli 1 je izvedenec odbil pol točke in tožnica bi v primeru, če se izvedenec ne bi držal Navodil prejela 0,5 točke več, skupaj torej 35,5 točke, medtem ko je pri drugi izpitni poli izvedenec spremenil točkovanje tudi pri nalogi 4 (-0,5 točke), nalogi 21 (+0,5 točke) in nalogi 24 (+0,5 točke), kar pomeni, da bi v primeru, če izvedenec ne bi spreminjal navedenega točkovanja, tožnica pri tej poli prejela pol točke manj, torej skupaj 48,5 točke za polo 2. Po mnenju tožene stranke iz navedenega izhaja, da pri svojem odločanju ni kršila načela pravne države, ker je o ugovoru tožnice odločala na podlagi ZMat, ki je skladen z Ustavo, sprejeta Navodila pa so bila sprejeta na podlagi ZMat in zagotavljajo vsem kandidatom enakost pri obravnavi ugovora, pravičnost in pravno varstvo pravic v skladu z 22. členom Ustave RS. Tudi izvedenec, ki je pri obravnavi tožničinega ugovora upošteval Navodila, je svojo oceno konkretno utemeljil, iz utemeljitve pa je razvidno, pri kateri nalogi so bile točke dodeljene oziroma odvzete. Zato po oceni tožene stranke tožnici ni bila kratena pravica do pravnega sredstva. Tožena stranka pa poudarja, da se tudi sicer ocena ne more spremeniti v škodo kandidata, kljub temu, da bi novo število točk padlo pod spodnjo mejno število, saj bi v takem primeru ocena ostala ista, kot pred vložitvijo ugovora. Tudi pri odločanju o ugovoru tožnice je bila upoštevana prepoved odločanja na slabše pri ugovoru na oceno, ki je v Obvestilu o uspehu na maturi navedena in je edina tudi pomembna za postopke vpisa na Univerzi. Pri tem pa poudarja, da se v teh postopkih nikoli ne pojavljajo ali upoštevajo točke, ki jih je kandidat prejel na posamezni izpitni poli, zato prepovedi reformatio in peius ni bila kršena, ko so se znižale točke v poli. Z izpodbijanim sklepom pa tudi ni bile poseženo v tožničine ustavne pravice po 57. členu Ustave, saj je tožnica splošno maturo opravila in se lahko naprej šola na katerikoli fakulteti, ki si jo izbere, oziroma Univerzi. Okoliščina, da ima določena fakulteta omejitev vpisa in da tožnica ne izpolnjuje pogojev za vpis, pa ne predstavlja kršitve pravice do izobraževanja, saj ima tožnica možnost, da se izobražuje na drugih fakultetah. Sodišču predlaga, da tožbo zoper Državni izpitni center zavrže in da tožbo zaradi odprave izpodbijanega sklepa Državne komisije za splošno maturo zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka (ki jih ne specificira).

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena ZUS ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora maturitetna ocena iz predmeta zgodovina. Ker tožnica z doseženo oceno pri tem predmetu ni bila zadovoljna, je postopala v skladu z določili 50. člena ZMat, po katerih lahko kandidat v treh dneh po objavi rezultatov mature zahteva, da mu Državni izpitni center omogoči vpogled v izpitno dokumentacijo in način izračuna izpitne ocene (1. odstavek), najkasneje naslednji dan po vpogledu izpitne dokumentacije pa lahko vloži obrazložen pisni ugovor na način izračuna izpitne ocene ali na oceno na Državno komisijo za splošno maturo (2. odstavek). Državna komisija za splošno maturo odloči o kandidatovem ugovoru na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja izvedenca v 60 dneh po prejemu vloge (4. odstavek 50. člena ZMat). Če je ugovor upravičen, se ocena popravi, odločitev Državne komisije za splošno maturo pa je dokončna (5. odstavek 50. člena ZMat). Določbe ZMat podrobneje razčlenjuje Pravilnik o maturi (Uradni list RS, št. 50/93 in 15/2003, dalje Pravilnik), predvsem v 4. poglavju - ocenjevanje znanja v členih od 34 do 43 ter v 5. poglavju - varstvo pravic kandidatov, v členih 47 in 48. Iz navedenih določb Pravilnika o maturi izhaja, da pisne izdelke pri pisni maturi oceni zunanji ocenjevalec in da v tam določenih primerih pisne izdelke oceni še drugi zunanji ocenjevalec, pri čemer se splošni uspeh pri maturi izraža v točkah tako, kot določa 39. člena ZMat, za ugotovitev oziroma izračun končne ocene pri določenem predmetu (v konkretnem primeru pri zgodovini) pa je bistvenega pomena doseženo število točk. Na podlagi navedenih predpisov je tožena stranka v skladu s pooblastilom 8. alinee 12. člena ZMat sprejela Navodila za delo izvedencev za obravnavo ugovorov na ocene pri splošni maturi (dalje: Navodila), v katerih je med drugim tudi določila, da izvedenec natančno prebere ugovor kandidata, v izvedenskem mnenju odgovori na konkretne navedbe iz ugovora ter utemelji svoje mnenje o oceni posameznih nalog, ki so predmet ugovora; poleg tega preveri ocenjevanje celotnega pisnega izdelka kandidata (vse izpitne pole) in poda mnenje o ustreznosti končne ocene v skladu z veljavnimi merili za ocenjevanje. Če ugotovi, da je zunanji ocenjevalec izdelek, posamezno nalogo ali postavko napačno ocenil, to popravi in popravek utemelji; vsaka sprememba točkovne ocene, tako v pozitivno kot v negativno, za posamezne naloge oziroma celotno izpitno polo se utemelji v izvedenskem mnenju in zapiše v obrazcu za točkovanje (2. alinea 5. točka Navodila), izvedenec pa ne spremeni števila dodeljenih točk, če meni, da je razhajanje v ocenjevanju v mejah tolerance, ki jo predvidevajo Navodila in točkovnik.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi 50. člena ZMat in z izpodbijanim sklepom odločila o ugovoru tožnice na oceno na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja (4. odstavek 50. člena ZMat). Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica ugovarjala oceni obeh izpitih pol in tudi, da je izvedenec ti poli ponovno ocenil. V obrazložitvi izpodbijanega akta, kot tudi v odgovoru na tožbo, tožena stranka povzema ugotovitve izvedenca pri obeh izpitnih polah. Tožena stranka je torej na podlagi ugovora tožnice opravila preveritev ocene s pomočjo izvedenca, ki je po nalogu tožene stranke ocenjeval v zvezi z ugovorom tožnice obe izpitni poli, svoje delo pa je opravil v skladu s pravili stroke (Lex artis) in sprejetimi navodili (8.alinea 12. člena ZMat). Tožena stranka se je tako pri svoji odločitvi oprla na opravilo strokovne narave (Lex artis), postopek pa je potekal po določilih ZMat in Pravilnika o maturi, tožnica pa v tožbi ne uveljavlja kršitev v zvezi z določili Pravilnika niti kršitev v zvezi z ZMat. Niti ZMat niti Pravilnik pa ne določata, da bi bila maturitetna ocena upravna stvar ali da bi se o njej oziroma o ugovoru zoper njo odločalo z upravno odločbo ali da bi tožena stranka o ugovorih zoper maturitetno oceno odločala v upravnem postopku. Opredelitev pojma, kaj je upravna stvar določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006-uradno prečiščeno besedilo, dalje: ZUP) v 1. odstavku 2. člena. Ta določa, da je upravna stvar odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Določilo 4. člena ZUP pa napotuje, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javno pravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari po 2. členu ZUP, v kolikor to področje ni urejeno s posebnim postopkom. Odločitev tožene stranke v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi (v tem primeru je ta predmet zgodovina) pa nima značaja odločanja o pravni stvari v smislu citiranega 2. člena ZUP, ker ocenjevanje (oziroma preveritev ocenjevanja) vsebinsko ne pomeni odločanja o posameznikovi pravici ali obveznosti, prav tako pa se z njim ne ugotavlja ali ustvarja pravno razmerje med dijakom, ki opravlja maturo in toženo stranko, pač pa gre za opravilo strokovne narave (Lex artis). Izpodbijani sklep po mnenju sodišča ni upravna odločba v smislu 2. odstavka 2. člena ZUP, pač pa gre v konkretnem primeru za posamični akt organa s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga urejajo specialni predpisi (ZMat). Enako stališče, da aktov, kot je izpodbijani sklep, ni mogoče šteti za dokončni posamični akt iz 2. odstavka 1. člena v zvezi z 1. odstavkom 3. člena ZUS pa je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 1449/2002-2 z dne 9. 3. 2005. Tudi sicer pa se določila ZUP v tovrstnih zadevah uporabljajo le smiselno, kar velja tudi za določbe, ki urejajo postavitev in delo izvedencev. Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu torej ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilca oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila, pač pa gre za opravilo strokovne narave, pri čemer po presoji sodišča tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila določb ZUP in posledično tožničinih ustavnih pravic iz 22. in 25. člena v zvezi z 2. členom Ustave, ko je na podlagi ugovora tožnice ponovno ocenila obe izpitni poli iz maturitetnega predmeta zgodovina, pri čemer tožena stranka (ki je ugovor le zavrnila) po presoji sodišča tudi povsem očitno ni kršila ustavnega načela prepovedi reformatio in peius, saj se ocena pri maturitetnem predmetu zgodovina, ki jo je dosegla tožnica preden je vložila predmetni ugovor, tudi po izpodbijani odločitvi tožene stranke ni spremenila, zato s tem tožnici tudi ni bilo poseženo v ustavne pravice po 2. členu Ustave (pravna država). Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožbene navedbe glede zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS zaradi uveljavljanja prepovedi odločitve na slabše oziroma reformatio in peius ki po mnenju sodišča, kot je predhodno navedeno, v konkretnem primeru očitno ni podana. Prav tako so po presoji sodišča neutemeljeni očitki glede pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta in posledično iz tega razloga tudi v ustavne pravice tožeče stranke po 22. in 25. členu Ustave RS, saj se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na opravilo strokovne narave. Temu ustrezna pa je po mnenju sodišča tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki ga ni mogoče šteti kot upravni akt v smislu1. odstavka 3. člena ZUS oziroma 1. odstavka 2. člena ZUP, katerega uporaba je z načeli ZUP predpisana subsidiarno (2. odstavek 3. člena), medtem ko tudi iz izpodbijanega sklepa in upravnega spisa izhaja, da je postopek v tem primeru potekal po določilih ZMat in Pravilnika o maturi.

Po presoji sodišča pa tožnici z izpodbijanim aktom tudi ni bilo poseženo v ustavno pravico iz 3. odstavka 57. člena Ustave RS, ki določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, saj bi tožnica, v kolikor bi želela doseči izboljšanje ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta zgodovina, lahko v skladu z določilom 1. odstavka 40. člena ZMat ponovno opravljala izpit iz maturitetnega predmeta zgodovina v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZMat in sicer v roku dveh let, pri čemer se za boljši uspeh pri maturi upošteva boljša ocena (2. odstavek 40. člena).

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

Tožena stranka je sicer z odgovorom na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, vendar je odločitev o tem odpadla, ker tožena stranka svojih stroškov ni niti specificirala. Ob tem sodišče le še pripominja, da po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS v primerih, kot je obravnavani, ko gre za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

K točki 2: Sodišče je ugodila predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) ob upoštevanju podatka, da je tožnica študentka in nima lastnih dohodkov za preživljanje, zato bi bila s plačilom sodnih taks lahko občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica.