Jedro

Odločba sodišča druge stopnje ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj gre za različne situacije in različno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del 5/12 regresa za letni dopust za leto 2006 v višini 252,11 EUR bruto in mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila, ter obračunati tožniku regres za leto 2007 v višini 617,59 EUR bruto in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, zavrnilo pobotni ugovor toženca, tožencu pa naložilo še plačilo odmerjenih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo ji je le v toliko, da je spremenilo tek zamudnih obresti namesto od 1. 7. 2007 od 2. 7. 2007. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep, da se revizija ne dopusti, se pritožuje tožena stranka in navaja, da se sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je sodišče poklonilo vero samo tožniku in ni obrazložilo zakaj, ni pa niti zavrnilo dokaznega predloga, kar je oboje bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je prišlo do odstopa od enotne sodne prakse in kot dokaz citiralo vrsto odločitev višjih sodišč in odločb Vrhovnega sodišča. Zato je predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu.

7. Pritožba tožene stranke kot prvi očitek navaja, da gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma za neenotnost v praksi sodišča druge stopnje, vendar to še ni razlog za dopustitev revizije. Tožena stranka namreč poizkuša z dopuščeno revizijo reševati problem, o katerem je Vrhovno sodišče odločalo že v številnih primerih, kar tudi tožena stranka sama navaja, to pa pomeni, da ni podlage za dopustitev revizije zaradi tega razloga.

8. Drug očitek tožene stranke je, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Pritožba navaja, da „izpodbijana“ sodba odstopa od sklepa Višjega sodišča v Ljubljani (I Cp 285/2005), sklepa Višjega sodišča v Kopru (I Cp 1620/2005) in odločitev Vrhovnega sodišča (II Ips 433/2008, II Ips 530/2008 in VIII Ips 369/2007). Za odločitev so glede na zahtevo 32. člena ZDSS-1 pomembne le odločbe Vrhovnega sodišča. Sodišče je v vseh treh odločbah odločalo o tem, kakšen mora biti postopek v primeru, če sodišče zavrne izvedbo predlaganih dokazov. V sodbi, ki je predmet obravnave glede tega vprašanja ni zavzeto sploh nobeno stališče. V izpodbijani sodbi je (bi lahko bila), tudi po stališču pritožbe, sporna dejanska uporaba določb pravdnega postopka, ker so te po mnenju pritožbe uporabljene tako, da so v nasprotju s stališči (kar bi lahko kazalo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka), zavzetimi v citiranih odločbah Vrhovnega sodišča. Zato ne gre za primer, ko naj bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ker gre za različne situacije in različno odločanje.

9. Za odločitev sicer ni pomembno dejstvo, je pa prav opozoriti nanj, da sta v nasprotju z navajanjem v pritožbi, tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje celo obrazložili, zakaj je bila nepotrebna izvedba dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožeča stranka (sodišče prve stopnje na koncu 2. strani, sodišče druge stopnje pa na 3. strani), zato niti ne bi bilo mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 287. člena ZPP), poleg tega pa glede na izrecno določbo 136. člena ZDR, delodajalec ne sme delavcu svoje terjatve pobotati brez pisnega soglasja (tega delodajalec ni niti zatrjeval), soglasje pa ne more biti dano pred nastankom delodajalčeve terjatve. Zato problem z zaslišanjem predlagane priče v nobenem primeru ne more pomeniti pravnega vprašanja, pomembnega za odločitev.

10. Zato pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, zato je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.