Jedro

Navedena poravnava je uredila le razmerje med sedanjimi solastniki oziroma način njihove uporabe solastnih stvari. Solastnina pa je ostala nerazdružena. Zato imajo (sedanji) solastniki pravico, da zahtevajo njeno razdružitev v tem postopku, in sicer glede na višino svojih v zemljiški knjigi vpisanih idealnih deležev.

Primarni način delitve po 70. členu SPZ je fizična delitev v sorazmerju s solastninskimi deleži. Odločilni kriterij je upravičeni interes solastnika do določenega dela stvari.

Sodišče si mora prizadevati, da se stvari razdelijo v naravi, pa tudi, da se čimbolj približa volji solastnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških nasprotnih udeležencev z odgovorom na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče v točki 1. izreka zavrglo predlagateljev predlog za delitev parc. štev. 210/1 k.o. X. v delu, ki se nanaša na stanovanje v 1. nadstropju stanovanjske hiše, ½ gospodarskega poslopja na južni strani in drvarnico, ki stoji za gospodarskim poslopjem v njegovem podaljšku, na celotno podstrešje ter na ½ solastnega zemljišča. Del parc. štev. 210/1 k.o. X, ki predstavlja stanovanje v pritličju, ½ gospodarskega poslopja na severni strani, drvarnico v pritličju hiše ter ½ zemljišča, pa razdružilo tako, da prejmeta delež predlagatelja na teh nepremičninah v višini 1/24 nasprotna udeleženca A. d.o.o. v deležu 7/276 in A.L.C. v deležu 3/184 (točka 2. izreka). V točki 3. izreka je naložilo nasprotnemu udeležencu A. d.o.o., da izplača predlagatelju sorazmerno vrednost njegovega solastninskega deleža v višini 942,97 EUR, nasprotni udeleženki A.L.C. pa, da mu izplača 4.223,36 EUR, obema v roku 60 dni, s pripadajočimi obrestmi. V nadaljevanju je odločilo še o predlagateljevi zastavni pravici na parc. štev. 210/1 k.o. X. do višine njegove terjatve v višini 5.146,33 EUR (točka 4. izreka) o vknjižbi lastninske pravice na ime nasprotnih udeležencev, ki se bo izvedla v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (točka 5. izreka) in o plačilu skupnih stroškov (točka 6. izreka).

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugodi predlogu za fizično razdružitev nepremičnine, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Po njegovem mnenju sklep izhaja iz napačnega izhodišča in je v celoti nezakonit. Sodišče je napačno uporabilo 308. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ko se je sklicevalo na sodno poravnavo, opr. štev. R 93/75 z dne 1.10.19975 in v zvezi z njo del predloga zavrglo. O ostalem je odločilo v nasprotju z določili 4., 5. in 6. odstavka 70. člena ZNP (prav: Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Omenjena sodna poravnava ni spremenila veljavnih podatkov zemljiške knjige o nepremičnini parc. štev. 210/1 k.o. X.. Le nanje in ne na sodno poravnavo je sodišče vezano v tem postopku. Poravnava ne predstavlja dejstva razdružene predmetne nepremičnine. Sklenjena je bila med drugimi strankami, tedanji solastniški deleži so se do sedaj spremenili. V zemljiški knjigi ni bila realizirana zaradi nerealiziranih zahtevkov iz same poravnave. Etažna lastnina v zemljiški knjigi ni vpisana. Po sklenitvi poravnave je prišlo do sklepanja kupoprodajnih pogodb, v katerih se je nahajala cela nepremičnina parc. štev. 210/1 k.o. X., oziroma predmet pogodbe nikoli ni definiran tako kot v poravnavi iz leta 1975. Zaradi dolgotrajnosti tega postopka in sprememb lastništva zdaj v njem nastopajo popolnoma drugi udeleženci kot ob vložitvi predloga. Na naroku dne 24.2.2009 so vsi predlagali, naj se poravnava ne upošteva. Sklep gre preko njihovih dispozicij. Edina pravična, zakonita in pravno pravilna je razdružitev nepremičnine, kot jo je predlagal predlagatelj in kar sta potrdila tudi oba izvedenca. Sodišče ju ni dodatno angažiralo v smeri dokončne fizične delitve nepremičnine. Smiselno nadalje navaja, da tudi ni ugotavljalo interesov udeležencev. Predlagatelj je svojega izkazal in ga ponovno podrobno utemeljuje v pritožbi. Razdružitev, kot jo je določilo sodišče (z izplačilom predlagateljevega deleža v denarju), nima osnove že v samih veljavnih zemljiškoknjižnih podatkih niti načelih civilnega prava glede delitve nepremičnine. Dejansko stanje je ostalo nerazjasnjeno, posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo.

Na vročeno pritožbo so po svoji pooblaščenki odgovorili tretji, četrti in peti nasprotni udeleženec. Predlagajo njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje ter priglašajo stroške z odgovorom na pritožbo.

Po izteku roka za odgovor na pritožbo vlaga še laično vlogo tretja nasprotna udeleženka A.L.C.. Govori o oporoki pokojnega moža, po kateri je dedovala, a se ji odpoveduje, da bo živela v miru. Nadalje navaja, da bo njen delež odkupil M.Č. in preprečil, da bi M. C. kradel del premoženja na pomožnem objektu, brez katerega on njenega premoženja ne more kupiti, ter še, da jo je M.Č. v tem postopku izigral, ker vidi, da je delal za J.K..

Pritožba je utemeljena.

Postopek za delitev stvari pomeni predrugačenje (konstitucijo) stvarnopravnih razmerij med udeleženci nepravdnega postopka, ki temelji na njihovih določenih deležih in katerega cilj je razdružitev solastninske skupnosti, ki je pogosto vir nesoglasij. Predmet tega postopka je razdružitev nepremičnin parc. štev. 210/1 dvorišče 197 m2, stanovanjska stavba 143 m2, gospodarsko poslopje 44 m2, v času vložitve predloga v zemljiški knjigi vpisanih pri vl. št. 449 k.o. X. kot solastnina predlagatelja do 1/24, J. K. do ¼ in 2/24, R.K. do ¼ ter A.L.C. do 9/24 (priloga A 3), oziroma v času izdaje izpodbijanega sklepa po ugotovitvah prvega sodišča in po podatkih zemljiške knjige v solasti predlagatelja do 1/24, A.L.C. do 9/24 in A. d.o.o. do 7/12. Predlagatelj je predlagal fizično delitev solastnine v odnosu do njegovega deleža tako, da bi prejel v izključno last južni del parc. št. 210/1 k.o. X. v površini, ki ustreza vrednosti njegovega idealnega deleža. Na ta račun pa naj bi se povečali solastninski deleži ostalih udeležencev na preostali nepremičnini. Postavljena izvedenca gradbene in geodetske stroke sta predlagani način delitve ocenila kot možnega. Kljub temu je sodišče v nasprotju z obema mnenjema odločilo, da predlagana delitev ni možna. Sledila je predlogu v postopek naknadno pritegnjenega nasprotnega udeleženca A. d.o.o. ter A.L.C., ki se prvotno o podanem predlogu sploh ni izjasnila ter odločilo, da celotna nepremičnina pripada njima, predlagatelju pa morata izplačati sorazmerni del ugotovljene cene.

Pritožbi je treba pritrditi, da je pri tem izhajalo iz napačno materialnopravnih izhodišč, da je bila solastnina že razdružena, da sicer s sodno poravnavo, opr. št. R 93/75 z dne 1.10.1975 in da zato ponovno odločanje o isti stvari ni več možno. Ugotovilo je, da je bila navedena poravnana dne 1.10.1975 sklenjena med tedanjimi solastniki A. C. na eni strani ter R.K. in J.K. na drugi strani. Iz zapisa poravnave, ki ga sicer povzema tudi prvo sodišče, izhaja, da je bil sklenjen le dogovor o fizični razdelitve stanovanjske stavbe, medtem ko so ostale nepremičnine (dvorišče, gospodarsko poslopje) ostale v solastnini. Že iz tega razloga pritožba pravilno opozarja, da ne gre za že razsojeno stvar (res iudicata), ki bi prepovedovala ponovno odločanje o isti stvari. Pritožnik namreč predlaga dokončno razdružitev solastnine v odnosu na njegov solastninski delež. Gre za pomanjkanje objektivne istovetnosti predloga pa tudi subjektivne. Vsi sedanji solastniki sporne nepremičnine se kot udeleženci postopka namreč strinjajo, da gre za druge udeležence od tistih, ki so sklepali poravnavo in da so različni tudi sedanji solastninski deleži glede na tiste, ki so zajeti v sodni poravnavi.

Tudi zaključek sodišča, da predlagatelj ni več solastnik obravnavanih nepremičnin, je zmoten in v nasprotju s podatki spisa. Sklep pa je v tem delu tudi sam s seboj v nasprotju in se ga ne da preizkusiti. Po eni strani namreč prvo sodišče ugotavlja (in tako kažejo tudi podatki zemljiške knjige), da navedena poravnava v zemljiški knjigi ni bila nikoli izvedena. Po drugi strani pa priznava tedanjim skleniteljem poravnave pridobitev izključne lastninske pravice na stanovanjih in gospodarskem poslopju. Ob pomanjkanju zemljiškoknjižne izvedbe ima poravnava le značaj pravnega posla, kar pa za pridobitev (izključne) lastninske pravice na nepremičninah ne zadostuje. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč pridobi s pravnim poslom le, če je ta tudi zemljiškoknjižno izveden (49. člen SPZ). To velja tudi za etažno lastnino (107. člen SPZ). Drugačno naziranje prvega sodišča je torej zmotno.

Glede na ostale podatke v spisu, ki jih je sodišče prezrlo oziroma ni ocenilo, se nakazuje, da sodna poravnava med tedanjimi udeleženci ni bila realizirana niti v smislu posesti oziroma uporabe solastne stvari. Tako na primer iz izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da se stanovanjska stavba, na kateri naj bi se solastnina razdelila v smislu etažne lastnine, na ta način ni uporabljala, saj je izvedenec zapisal, da je bila v posesti in v uporabi le prvih dveh nasprotnih udeležencev (list. št. 46). Nadalje iz podatkov spisa izhaja, da je bila predmetna nepremičnina oziroma solastninski delež nasprotnega udeleženca R.K. do ¼ (in ne na primer posamezni del stavbe ali gospodarskega poslopja) predlog izvršilnega postopka proti njemu (listina v prilogi A 8). Kot pravilno opozarja pritožba, so bili tudi predmet nadaljnjih prodajnih pogodb vedno le solastninski deleži parc. štev. 210/1 k.o. X. in nikoli posamezni deli stavb, pri čemer v pogodbah tudi ni bilo navedeno, kaj naj bi posamezni solastniški deleži predstavljali v naravi (primerjaj listino v prilogah B 4 in B 5). Upoštevaje vse navedeno in ob izrecnem soglasju sedanjih zemljiškoknjižnih solastnikov – udeležencev, na katerega upravičeno prav tako opozarja pritožba (zapisnik iz naroka z dne 24.2.2009), naj se poravnava iz leta 1975 ne upošteva, ker jih ne zavezuje, se izkaže, da navedena poravnava za ta postopek ne more biti zavezujoča oziroma ovira za predlagano razdružitev solastnine. Uredila je le razmerje med sedanjimi solastniki oziroma način njihove uporabe solastnih stvari. Solastnina pa je ostala nerazdružena. Zato imajo (sedanji) solastniki pravico, da zahtevajo njeno razdružitev v tem postopku, in sicer glede na višino svojih v zemljiški knjigi vpisanih idealnih deležev.

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pri razdružitvi solastnine je nerazumljiva že odločitev sodišča o višini idealnih deležev, ki jih je upoštevalo, kar je absolutna kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (uporaba v zvezi s 37. členom ZPP), kar je že samo po sebi narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Po drugi strani je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno glede načina predlagane delitve. Primarni način delitve po 70. členu SPZ je fizična delitev v sorazmerju s solastninskimi deleži. Odločilni kriterij je upravičeni interes solastnika do določenega dela stvari. Predlagatelj ga je uveljavljal na delu solastnega zemljišča (ki je tudi po sodni poravnavi ostajal v solastnini sedanjih solastnikov) in ga utemeljeval s solastništvom sosednjih nepremičnin. V postopek pritegnjena sodna izvedenca sta predlagani način ocenila za možnega. Drugačna ugotovitev prvega sodišča je protispisna. Gre za nadaljnjo uveljavljano in podano absolutno bistveno kršitev pravil postopka (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Sodišče si mora prizadevati, da se stvari razdelijo v naravi, pa tudi, da se čimbolj približa volji solastnikov. Te pa v obravnavanem primeru sploh ni ugotavljalo. Solastnikov ni niti zaslišalo. Tudi stališč nasprotnih udeležencev, ki so trdili, da fizična delitev zemljišča ni mogoča, ni primerjalo z morebitno dopolnitvijo izvedeniških mnenj, na kar prav tako utemeljeno opozarja pritožba. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Upravičeni interes je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Omogoča upoštevanje najrazličnejših stanj oziroma življenjskih okoliščin, ki nastanejo pri delitvi stvari tako glede udeležencev kakor glede predmetov delitve. Le če vseh nasprotujočih si interesov (ki pa jih je treba predvsem in najprej celovito ugotoviti), ni mogoče, sodišče izvede delitev po lastni oceni glede na okoliščine ter cenitve izvedencev ustrezne stroke.

Ker sodišče navedenih meril ni upoštevalo, je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvemu sodišču (354. in 355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

V njem naj odpravi opisane kršitve, z zaslišanjem udeležencev in izvedencev ugotovi najprimernejši način delitve upoštevajoč zemljiškoknjižno stanje glede velikosti idealnih deležev solastnikov ter o zadevi ponovno odloči. Za svojo odločitev pa naj navede jasne in razumljive ter popolne razloge.

Odločitev o pritožbenih stroških nasprotnih udeležencev temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.