Jedro

Sodišče se je pravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 73/2011 z dne 19. 3. 2012, iz katere izhaja, da pooblaščencu niti ni treba predložiti pooblastila, ko podaja izredno odpoved delavcu, saj zadošča, da se obstoj pooblastilnega razmerja med zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže v postopku pred sodiščem. Ker za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakon ne določa posebnega pooblastila, je tako dovolj splošno pooblastilo, kot je bilo dano v obravnavani zadevi. To pooblastilo je izraz prave volje tako pooblastitelja kot tudi pooblaščenca, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je dolžna toženki iz naslova dajatvenega zahtevka v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 560,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi, ki jo je tožnici podala po pooblastilu toženke Odvetniška družba A. o. p., d. o. o. dne 22. 9. 2021, nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in ji traja od 22. 9. 2021 do 5. 11. 2021; da je toženka dolžna tožnici za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati in izplačati plačo za obdobje od 22. 9. 2021 do 30. 9. 2021 v sorazmernem delu od mesečne osnove 1.529,67 EUR bruto, za obdobje od 1. 10. 2021 do 31. 10. 2021 1.529,67 EUR bruto, za obdobje od 1. 11. 2021 do 5. 11. 2021 v sorazmernem delu od mesečne osnove 1.529,67 EUR bruto ter tožnici izplačati pripadajoče bonitete, odvesti prispevke in druge zakonsko določene dajatve, ki bi ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi, tožnici pa v 15 dneh izplačati neto znesek z obrestmi od vsakega 10. v mesecu za znesek iz preteklega meseca; da ji je toženka dolžna izplačati denarno povračilo v višini 9.178,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2021 do plačila in znesek 12.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje naprej do plačila ter, da je toženka dolžna poravnati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.168,05 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse tožničine stroške postopka vključno s pritožbenimi v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, uveljavlja pa tudi stroške pritožbenega postopka. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila predmet pravnega varstva nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, saj gre dejansko za presojo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je ves postopek jasno in določno zatrjevala, da je bilo pooblastilo odvetniški družbi za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačno, zato je cel postopek nezakonit. Sodišče se je sklicevalo na utečeno sodno prakso in sicer na judikat VS RS VIII Ips 73/2011, ki pa ni uporaben za obravnavano zadevo. V obravnavanem primeru je odvetniška družba imela pooblastilo s konkretno vsebino, v judikatu VS RS pa pooblastila sploh ni bilo. Iz pooblastila, ki ga je toženka dala odvetniški družbi, izhaja le pooblastilo za zastopanje pred sodišči in ne za zastopanje v postopku odpovedi delovnega razmerja delavcu. Zaključki so tudi v nasprotju z izpovedmi prič, posebej B. B., ki je izjavil, da je bilo odločanje o odpovedi izključno na odvetniški družbi. Kljub jasni izpovedi priče, je sodišče zavzelo stališče, da njene izpovedi niso pomembne. Sodišče je zaslišalo pričo C. C., ki jo je sicer toženka predlagala kot pričo ob koncu prvega naroka, vendar ni navedla, o čem bo priča izpovedala, zato je bilo postopanje sodišča pristransko. Sodišče tudi zmotno interpretira angleško verzijo pooblastila, pri čemer se previdno sklicuje na izpoved C. C. Ker so ugotovitve v nasprotju z listinami v spisu, je sodišče storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se ni držala pravil iz Družbene pogodbe, ki določa okvir delovanja uprave družbe, saj bi morala v postopku odpovedi delovnega razmerja za to izdati posebno pooblastilo. Ker toženka tega ni storila, sodišče pa se o tem ni izjavilo, je tožnici kršilo pravico do poštenega sojenja. Tožnica v pritožbi znova navaja, da ni bila podana protipravnost njenega ravnanja. Deset mesecev, do 21. 6. 2021, je bila v bolniškem staležu zaradi prometne nesreče. Od 23. 8. 2021 naprej pa je imela 4 ure bolniškega staleža in 4 ure rednega dela. V obdobju od junija do septembra pri toženki ni dobivala nobenih zadolžitev. Ugotovitev sodišča, da je toženka želela tožnici pomagati, je posledica nekritičnega sprejemanja izjav prič. Ker ji toženka ni nudila nobenega dela, meni, da se ji ne more očitati protipravnosti ravnanja, ko je nekaj dni v obdobju dveh tednov v popoldanskem času nekaj ur delala kot natakarica, s tem pa naj bi zlorabila bolniški stalež. V zvezi z odškodnino za trpinčenje na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni dokazala že prve predpostavke, in sicer protipravnosti ravnanja toženke. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje, ker iz trditev toženke in nejasnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ji toženka ni dajala nobenega dela. Svoje ugotovitve je oprlo na izpoved C. C., ki naj bi enkrat videla, da je tožnica delala, vendar izpoved te priče ne temelji na nobenih navedbah toženke. Ta je trdila, da ji dela ni dajala, svoje ravnanje pa je opravičevala s tem, da naj bi tožnico zavestno priviligirala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Toženka je odvetniško družbo pooblastila, da ji daje pravno pomoč, da jo zastopa pred fizičnimi osebami in da jo pravno veljavno zavezuje. Tako je bila pooblaščena za celotno izpeljavo postopka izredne odpovedi, kar med odvetniško družbo in toženko ni bilo nikoli sporno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. ZDR-1 tudi ne določa, da bi moralo biti pooblastilo glede odločanja o delovnih razmerjih ustrezno specificirano in konkretizirano, zato zadošča splošno pooblastilo. Tožnici tako ni bila kršena prav nobena zakonska pravica in tožnica pa je odvetniško družbo tudi štela za pooblaščenca delodajalca. To izhaja tudi iz sodne prakse, po kateri se dopušča, da pooblaščencu niti ni treba predložiti pooblastila, ko podaja izredno odpoved delavcu. Zadošča, da se obstoj pooblastilnega razmerja med zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže v postopku pred sodiščem, kar se je v obravnavani zadevi tudi izkazalo. Tako popolnoma zadostuje splošno pooblastilo, ki je bilo priloženo vabilu na zagovor v tem primeru. Izpoved priče B. B., ki naj bi izpovedal, da je bilo odločanje o odpovedi izključno na odvetniški družbi in če bi ta ocenila, da tožnica lahko dela naprej, bi delala naprej, je bila popolnoma izvzeta iz konteksta, na kar je priča opozorila v izjavi z dne 17. 2. 2022. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno tako opravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Pričo C. C. je toženka predlagala pravočasno in sicer na prvem naroku dne 10. 2. 2022 in navedla, da bi kot vodja pravne službe pri toženki izpovedala o vodenju postopka odpovedi, seznanjenosti delodajalca z ugotovitvami v postopku, načinu sprejemanja odločitev o izredni odpovedi in o dejanskem delu tožnice v zadnjih treh mesecih dela pri toženki. Tako je sodišče ta dokaz utemeljeno izvedlo. Njena izpoved tudi ni v nasprotju z izpovedjo priče B. B., saj iz njiju izhaja, da je postopek vodila pravna služba, katere vodja je bila C. C. Družbena pogodba v 4. odstavku 23. člena toženki ne prepoveduje dajanja pooblastil odvetniku in ne definira, kakšno bi moralo biti pooblastilo. Iz izpovedi prič C. C., B. B. in D. D. izhaja, da so tožnici zagotavljali delo, ki je bilo zanjo ustrezno glede na njeno zdravstveno stanje in ga tožnica ni odklonila kot pretežkega, omogočili pa so ji tudi, da je prej odšla z dela. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica toženki neutemeljeno očita trpinčenje na delovnem mestu in zahtevek utemeljeno zavrnilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica pri toženki zaposlena za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu tajnica/administrator in da ji je toženka dne 22. 9. 2021 podala in vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 109. in 8. ter 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ker je tožnica v času bolniške odsotnosti z dela po 4 ure na dan opravljala pridobitno dejavnost; - da je toženka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala skladno z določbami 85., 87., 88. in drugega odstavka 109. člena ZDR-1; - da je po ustreznem pooblastilu toženke postopek vodila Odvetniška družba A. o. p., d. o. o. iz E.; - da je toženka v sporu dokazala obstoj utemeljenega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe opravljala pridobitno delo, hkrati pa je toženka dokazala tudi, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka; - da tožničin odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen, pri čemer se je pravilno oprlo na določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, 8. člena ZDR-1 in 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ker tožnica ni dokazala niti obstoja prve predpostavke odškodninske odgovornosti toženke – protipravnosti ravnanja (trpinčenja tožnice z njene strani).

7. Ker v odločilnih dejstvih, na katerih temelji izpodbijana sodba, ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami ali zapisniki, je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen.

8. Sodišče se je pravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 73/2011 z dne 19. 3. 2012, iz katere izhaja, da pooblaščencu niti ni potrebno predložiti pooblastila, ko podaja izredno odpoved delavcu, saj zadošča, da se obstoj pooblastilnega razmerja med zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže v postopku pred sodiščem. Ker za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon ne določa posebnega pooblastila, je tako dovolj splošno pooblastilo, kot je bilo dano v obravnavani zadevi. To pooblastilo je izraz prave volje tako pooblastitelja kot tudi pooblaščenca, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene, pooblastilo pa tudi ni v nasprotju z Družbeno pogodbo (A10). Tožnici pravica do poštenega sojenja ni bila kršena.

9. Zaključki sodišča prve stopnje niso v nasprotju z izpovedbo priče B. B., saj iz njegove izjave na l. št. 44 izhaja, da je bila izjava, na katero se tožnica sklicuje (zapisnik o njegovem zaslišanju na l. št. 36), povsem iztrgana iz konteksta. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo in dokazno ocenilo vse izvedene dokaze. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zaslišanje priče C. C. predlagala pred zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo in navedla tudi, o čem bo lahko priča izpovedala, zato sodišče ni bilo pristransko.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica kršila bolniški stalež s tem, ko je v tem času opravljala pridobitno dejavnost. Njeno ravnanje je protipravno, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Tožena stranka tožnice na delovnem mestu ni trpinčila. Kot izhaja iz izpovedi prič C. C., B. B. in D. D., je tožnici zagotavljala delo, ki ga je tožnica lahko opravljala, torej delo, ki je bilo zanjo ustrezno, glede na njeno zdravstveno stanje in ga tožnica kot pretežkega ni odklanjala, dopustili pa so tudi, da je lahko z dela odšla prej. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi jo toženka na delovnem mestu trpinčila.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP ter petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, tožnica na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ker v sporu ni uspela, toženka pa na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, saj v sporih o obstoju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka krije sam, ne glede na izid spora. V zvezi z dajatvenim zahtevkom tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna povrniti njene potrebne stroške (155. člen ZPP), in sicer skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 15/4 750 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 560,00 EUR