Jedro

V skladu z načelom zakonitosti se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Tožena stranka je po presoji sodišča, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabila določbo 48. člena ZBPP, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da je A.A. (tožnik v tem sporu) dolžan vrniti 4.788,89 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči, v roku 30 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila na račun Okrožnega sodišča v Celju. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo, številka Bpp 522/2004 z dne 15. 6. 2004, dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravdni postopek Okrožnega sodišča v Celju P 512/2001, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji ter v obliki oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka. Postopek se je končal s sklenitvijo sodne poravnave dne 19. 8. 2010. S sodno poravnavo se je nasprotna stranka zavezala plačati prosilcu znesek 15.000 EUR iz naslova negmotne škode in denarne rente ter 1.884,37 EUR pravdnih stroškov. Iz teh sredstev so bili plačani stroški odvetnice v višini 5.607,53 EUR in stroški dveh izvedencev v višini 264,36 EUR in 786,85 EUR ter stroški priče v višini 14,52 EUR. Vse skupaj v višini 6.673,26 EUR. Navaja določbi 46. in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določata dolžnost vrnitve pod določenimi pogoji izplačanih stroškov brezplačne pravne pomoči. 2. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči je v pravdnem postopku delno uspel, ker je s sodno poravnavo pridobil terjatev v višini 15.000 EUR. Ta je bila dejansko poravnana. Stranki sta se dogovorili tudi glede plačila stroškov. V medsebojnem pobotu so ti stroški znašali še 1.884,37 EUR in se jih je zavezala plačati nasprotna stranka. Tudi ti stroški so bili plačani. V pravdni zadevi je bilo izplačanih 6.673,26 EUR, zato je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan plačati še 4.788,89 EUR. Ta znesek je nižji od prejetega premoženja, ki ga je upravičenec brezplačne pravne pomoči pridobil v pravdnem postopku. Ker je takšna odločitev v skladu z naravo in namenom brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka odločila, kot to izhaja iz izreka odločbe.

3. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma navaja med strankama nesporno dejansko stanje. Kršitev določb ZBPP v povezavi z 155. členom Ustave je v tem, da tožena stranka ni upoštevala, na kateri dejanski in pravni podlagi je tožnik uveljavljal odškodninskih zahtevek v pravdi P 512/2001, oziroma kaj predstavljajo denarna sredstva 15.000 EUR, ki jih je dobil v tej pravdi na podlagi sodne poravnave z dne 19. 8. 2010. V pravdi je tožnik zahteval plačilo negmotne škode pretežno iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova strahu ter plačilo denarne rente. Glede temelja zahtevka je bila ugotovljena 70% krivda toženca. Večji del prejete odškodnine v višini 15.000 EUR se nanaša na negmotno škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in na denarno rento. Tožnik je v posledici nezgode postal invalid prve kategorije in nesposoben za kakršnokoli pridobitno dejavnost. Od 14. 9. 2000 dalje je invalidsko upokojen. Tožena stranka je prezrla na kakšni dejanski in pravni podlagi je tožnik prejel denarni znesek po sodni poravnavi in se ni ukvarjala z vprašanjem ali je res v skladu z naravo in namenom brezplačne pravne pomoči, da nalaga povračilo kar 1/3 prejetih sredstev težko poškodovani osebi, ki je v pravdi uspela pridobiti odškodnino iz naslova trajnih posledic in si bo s tem vsaj malo ublažila izjemno hude posledice nesreče. Celotni znesek stroškov v višini 1.884,37 EUR, ki jih je iz naslova stroškov izročil toženec v pravdi, je tožnik še isti dan nakazal na račun tožene stranke in so bila s tem več kot povrnjena vsa sredstva brezplačne pravne pomoči. 4. Nepravilno so uporabljene določbe ZBPP zaradi prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov, ki so veljali v času odobritve brezplačne pravne pomoči z odločbo Bpp 522/2004 z dne 15. 6. 2004. Po takratni izrecni določbi 48. člena v zvezi s 44. členom ZBPP od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ni bilo mogoče terjati povračila stroškov postopka, če je upravičenec dobil preživnino ali odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ureditev je bila v veljavi vse od 11. 9. 2001 do 1. 9. 2008, ko je novela ZBPP-B, to določbo spremenila tako, da je od tedaj dalje izvzemala iz dolžnosti povrnitve sredstev po 48. členu ZBPP le še upravičence, ki so prejeli preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, ni pa več izvzemala prejemkov iz naslova negmotne škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka po izdaji izpodbijane odločbe ni nikoli seznanila tožnika ali ga opozorila, da bi se spremenili pogoji, pod katerimi mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ni mogoče uporabiti teh spremenjenih določb 48. člena ZBPP, ki so za tožečo stranko bistveno neugodnejši od tistih, ki so veljali v času, ko je tožnik prejel odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Nasprotno stališče je nepravilno, nezakonito ter predvsem neustavno (2. člen Ustave).

5. V nadaljevanju se sklicuje na načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov, ki ga vsebuje prvi odstavek 155. člena Ustave. Drugi odstavek tega člena kot izjemo določa, da imajo lahko učinek za nazaj posamezne zakonske določbe, če to določa zakon, in če to zahteva javna korist. V nobenem primeru pa ni mogoče posegati v že pridobljene pravice (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 348/2010).

6. Tožnik še opozarja, da je novela ZBPP-C, ki je stopila v veljavo 4. 4. 2015, v zvezi s povrnitvijo sredstev brezplačne pravne pomoči spremenila določbo 48. člena tako, da različno obravnava primere, ko je izdana sodba in primere, ko je sklenjena sodna ali izvensodna poravnava. Peti odstavek 48. člena tako določa, da znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave. Tako bi tožena stranka od tožnika lahko zahtevala le eno polovico izplačanih stroškov brezplačne pravne pomoči v znesku 1.452,26 EUR.

7. Tožnik ugotavlja, da je tožena stranka čakala štiri leta in pol od takrat, ko je bila obveščena s strani tožnika o sklenjeni sodni poravnavi in je prejela povrnjene stroške v višini 1.884,37 EUR. Neposredno pred uveljavitvijo novele ZBPP, ki je stopila v veljavo 4. 4. 2015, je zelo pohitela z izdajo izpodbijane odločbe z dne 4. 3. 2015, da je še ulovila veljavna določila 48. člena ZBPP.

8. Navaja še, da tožena stranka ni vpogledala v spis P 512/2001, kar je bila dolžna storiti in s tem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S strani pooblaščenke tožnika je bila tožena stranka z dopisom z dne 4. 9. 2012 opozorjena na dejstvo, kakšna je pravna podlaga narave odškodnine, ki jo je tožnik prejel na podlagi sodne poravnave in je tudi dolžna zaradi tega vpogledati v pravdni spis. Tako bi se lahko ugotovilo, da je tožnik prejel odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova denarne rente. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, zato sodišče sledi njegovi utemeljitvi in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter še dodaja:

12. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Glede na navedeno ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka upoštevati v času odločanja veljavne določbe 48. člena v zvezi s 47. členom ZBPP, po katerem od upravičenca do brezplačne pravne pomoči, ni bilo mogoče terjati povračila stroškov, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, če upravičenec dobi preživnino ali odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Celju P 512/2001 sklenil sodno poravnavo, ki je postala izvršljiva in dobil od toženca v tem postopku tudi poravnan znesek odškodnine v višini 15.000 EUR. Nesporno je tudi, da so bili iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči izplačani stroški postopka v skupni višini 6.673,26 EUR. Od tega zneska je bilo s strani nasprotne stranke (tožnice) v pravdi tožniku izplačanih 1.884,37 EUR, ki so bili nakazani na račun tožene stranke v tem sporu. Za plačilo je tako nesporno med strankama ostalo še 4.788,89 EUR stroškov.

14. Tožena stranka je po presoji sodišča, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabila določbo 48. člena ZBPP, ki je nesporno med strankama veljal v času izdaje izpodbijane odločbe. Drugi odstavek 48. člena namreč določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. V nobenem primeru se od upravičencev do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Glede na navedeno zakonsko določbo, ob upoštevanju načela zakonitosti, sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev ustavne določbe prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave).

15. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče v zvezi z težkim, spisovno izkazanim socialno finančnim stanjem tožnika po poškodbi še navaja, da je že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe nakazala možnost obročnega plačila dolga po določbi četrtega odstavka 43. člena ZBPP, ki se smiselno uporablja v zvezi s povrnitvijo stroškov po 48. členu ZBPP. Razen navedene določbe ZBPP, tudi 77. člen Zakona o javnih financah (odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje dolga do države oziroma občine), v tretjem odstavku tega člena med drugim določa, da lahko pristojni minister s soglasjem ministra pristojnim za finance, do višine določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnočljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. Ker gre za dolg do države, lahko po tej zakonski določbi, ob določeni aktivnosti tožnika, dovoli obročno plačilo dolga oziroma (delni) odpis dolga le pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, ob primernem zavarovanju in obrestovanju (prvi in tretji odstavek 77. člena tega zakona).

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.