Jedro

Za neznatne posege v obstoječe posestno stanje ni mogoče opravičiti posestnega varstva, prav takšen poseg pa predstavlja odstranitev enega izmed postavljenih železniških pragov, saj funkcija železniških pragov, ki so bili nameščeni namesto klasične ograje, s tem posegom ni bila okrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: da se ugotovi, da je toženec motil tožnike v njihovi posesti dela nepremičnine parc. št. 62/2 k.o. K.v. s tem, da je dne 12. 5. 2010 na jugovzhodnem vogalu parc. št. 62/2, ki je v lasti in posesti tožnikov pri tleh odžagal dva debla ciprese debeline okoli 10 cm in višine okoli 2,5 m, na dveh deblih ciprese pa požgal vse veje na vzhodni strani do višine 1,8 m ter nato te veje zmetal ob ograjo ob parceli št. 62/2 na južni strani ter istega dne odstranil zgornji (četrti) leseni železniški prag ograje od tromeje med javno potjo ter parc. št. 62/2 in 63/1 k.o. K.v.; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo v znesku 423,82 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter vzpostaviti ograjo iz železniških pragov v prejšnje stanje tako, kot je bilo pred motitvenim dejanjem – namestiti železniški prag na že nameščene tri železniške pragove na meji med parc. št. 62/2 in 63/1 k.o K.v. od javne ceste proti severu; da se toženi stranki prepove v bodoče na tak ali kakršenkoli drug način posegati v neposredno posest nepremičnine tožnikov na parc. št. 62/2 k.o. K.v.; zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povračilo pravdnih stroškov (1. točka izreka). V 2. točki izreka je pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 513,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da 83. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 in nasl., v nadaljevanju SPZ), na katerega je sodišče oprlo izpodbijano odločitev v delu, ki se nanaša na rezanje ciprese, sicer dovoljuje lastniku nepremičnine, da odstrani veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, ter korenine sosedovega drevesa, ki segajo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine, vendar pa mu ne dovoljuje posegati v sosednjo nepremično - posest, saj dovoljuje takšne posege le do posestne meje s sosednjo posestjo. Prva tožnica je pisno in ustno izjavila, da je toženec pri žaganju vej posegel najmanj 60 cm v njeno posest čez posestno mejo, ki ni bila med pravdnima strankama v 21 letih nikoli sporna. To pomeni, da sodišče ne more trditi, da toženec ni presegel svojih pravic v smislu 83. člena SPZ. Ker prva tožnica torej ta del parcele št. 62/2 uporablja in vzdržuje že 21 let, toženec pa temu ni oporekal, imajo trditve tožeče stranke, da je toženec 12. 5. 2010 s svojim dejanjem krepko posegel v njeno posest, močno osnovo. V zvezi z obrazložitvijo sodišča, ki tožeči stranki ni priznalo posesti na železniških pragovih, ki ograjujejo vrt tožeče stranke, se sprašuje, kako naj se izkaže posest nad železniškimi pragovi, če se ve, da se takšne pragove izbere za ograjo vrta prav zaradi dejstva, ker so praktično neuničljivi in ne zahtevajo nobenega vzdrževanja. Če sodišče ne prizna tožeči stranki posedovanja ograje iz pragov zaradi njenega pasivnega odnosa do le te, se sprašuje, ali to pomeni, da ji sodišče ne bi priznalo tudi posesti na fasadi njene hiše, ki je bila narejena že leta 1982, in se od takrat ni ne čistila, ne popravljala, ne barvala.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne del tožbenega zahtevka, s katerem tožeča stranka zahteva posestno varstvo na delu nepremičnine parc. št. 62/2 k.o. K.v., kjer raste cipresa, je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ravnanje toženca, ki je odstranil veje ciprese, ki so segale na njegovo, sosednjo nepremičnino, po tem, ko tega na njegov poziv ni storila prva tožnica, ni bilo protipravno, saj ima po 83. členu SPZ lastnik nepremičnine pravico odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Res je sicer, da je toženec poleg vej, ki so visele na njegovo dvorišče, posekal tudi dve debli ciprese, ki sta rasli na delu nepremičnine parc. št. 62/2 k.o K. v., na katerem je imela posest prva tožnica, in nista segali v zračni prostor toženčeve nepremičnine, vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu pravilno zaključilo, da toženec s tem ni presegel svojih upravičenj iz 83. člena SPZ, glede na to, je toženec logično obrazložil, da je bilo potrebno po tem, ko sta bili odrezani dve veji, ki sta viseli na njegovo dvorišče, odstraniti še ostanke teh vej (torej debli), ki so se postavili pokonci, ker ni bilo več teže in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče, glede na ugotovljene okoliščine primera, iz katerih ne izhaja, da je bilo izvajanje posesti prve tožnice na delu nepremičnine, kjer raste cipresa, zaradi odstranitve vej in dveh debel (cipresa je imel štiri debla), oteženo oziroma ovirano, ocenjuje, da je šlo zgolj za bagatelno (neznatno) spremembo posestnega stanja, ki nima ekonomskega pomena. Kar je še dodatni razlog, zaradi katerega prvi tožnici v tem delu ni mogoče nuditi posestnega varstva.

5. V zvezi z motenjem posesti dela zemljišča, na katerem so bili postavljeni železniški pragovi, pa se pritožbeno sodišče sicer strinja s tožečo stranko, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na tem delu zemljišča oziroma na železniških pragovih ni imela posesti, zmoten. Tožničin odnos do železniških pragov je sicer res bil pasiven, vendar pa zato ni mogoče trditi, da na delu nepremičnine, kjer so bili železniški pragovi položeni, ni imela posesti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je železniške pragove najprej položil toženec, na te pragove pa je nato postavila pragove še prva tožnica, zato da si je lahko uredila vrt, pri čemer so bili pragovi nameščeni namesto klasične ograje. To pa pomeni, da sta imela prva tožnica in toženec na delu nepremičnine, kjer so bili položeni železniški pragovi, soposest, pri čemer ni bistveno, da posesti nista izvajala z nekim aktivnim ravnanjem, še zlasti glede nato, da je šlo za železniške pragove, ki ne zahtevajo vzdrževanja in niso namenjeni temu, da se jih premika. Za (so)posest ni bistveno, da ima (so)posestnik vsakodnevni fizični stik s stvarjo, dovolj je, da je v položaju, da lahko izvršuje neposredno fizično oblast na stvarjo. V takšnem položaju pa sta prva tožnica in toženec bila. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek, ki se nanaša varstvo tožničine posesti na ozemlju, na katerem so položeni železniški pragovi, zavrne, pravilna. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z nadaljnjim razlogom, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Pravilno je presodilo, da je šlo (tudi) pri odstranitvi enega železniškega praga za neznatno spremembo posestnega stanja, saj ugotovljeno dejansko stanje na daje podlage za zaključek, da je bila funkcija železniških pragov, ki so bili nameščeni namesto klasične ograje ter zato, da si je lahko tožnica na svoji strani uredila vrt, zaradi odstranitve enega železniškega praga, okrnjena. Navedeno nakazuje, da zaradi obravnavanega posega toženca ni bil prizadet ekonomski interes prve tožnice za posestno varstvo, kar zadostuje za sklep, da prvi tožnici ni mogoče nuditi posestnega varstva.

6. V zvezi z drugim tožnikom in tretjo tožnico, ki sta tudi vložila pritožbo, velja zgolj še dodati, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek tudi v razmerju do njiju zavrne, pravilna. Tožnika, ki sta poleg prve tožnice solastnika nepremične parc. št. 62/2 k.o. K.v., do posestnega varstva nista upravičena, saj, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, ozemlja, na katerem naj bi prišlo do motenja posesti, ne uporabljata. Solastnina na nepremičnini parc. št. 62/2 k.o. K.v. je namreč v naravi razdeljena, pri čemer del nepremičnine, na katero se nanaša predmetni spor, pripada prvi tožnici.

7. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere, v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.