Jedro

Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pritožniki so v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagali, da sodišče prekine postopek, ker je Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora(1) v neskladju z Ustavo RS(2). Podrobno so predstavili razloge, zaradi katerih menijo, da je ZOPNI v neskladju z Ustavo in EKČP. Po njihovem mnenju ZOPNI nedopustno retroaktivno posega v pridobljene pravice, ker veže pravne posledice tudi na premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred uveljavitvijo ZOPNI ali v zvezi z dejanjem, ki ga je storil pred uveljavitvijo ZOPNI. ZOPNI dokazno breme prelaga na tožence, ki morajo ovreči in dokazati zakonitost pridobitve premoženja. Toženci podrobno pojasnjujejo razloge, zaradi katerih menijo, da je takšna prevalitev dokaznega bremena v neskladju s pravno državo. Podrobneje tudi predstavijo razloge, zaradi katerih ne more veljati določba drugega odstavka 155. člena Ustave, ki določa, da lahko le zakon določi, da imajo posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist. Obrazloženo tudi pojasnijo razloge, zaradi katerih odvzem nezakonitega premoženja po ZOPNI protiustavno posega v pravico do lastnine ter v človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so opredeljene v 1. členu Protokola št. 1 EKČP. Poudarjajo, da gre pri odvzemu premoženja nezakonitega izvora za ukrep, ki se navezuje na domnevo storitve kaznivega dejanja, zato je treba uporabiti ustavnopravna jamstva, ki se nanašajo na kazenske zadeve, ki pa jih ZOPNI ne vsebuje. Navajajo tudi primere iz sodne prakse ESČP, ki naj bi potrjevali navedbe tožencev, da je ZOPNI protiustaven in v nasprotju z EKČP. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prve, četrte in pete tožene stranke za prekinitev postopka, v razlogih sklepa pa pojasnilo le, da postopka ni prekinilo, ker v obravnavani zadevi ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZOPNI.

3. Pritožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3). Pritožniki zatrjujejo, da odločitev sodišča prve stopnje ni obrazložena, zato je ni moč preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da niso podani pogoji za prekinitev postopka, ker sodišče ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZOPNI. Prvo sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni začelo postopka za oceno ustavnosti zakona. Pritožniki so obširno pojasnili razloge, zaradi katerih je treba sprožiti postopek za oceno ustavnosti zakona in posledično prekiniti postopek. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj navedeni razlogi niso pomembni, kar je še toliko pomembneje, ker je v drugih podobnih postopkih prišlo do prekinitve postopka. Sodišče prve stopnje v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni z ničemer izkazalo, da se je z ustavno pravnimi očitki sploh seznanilo oziroma jih kritično preizkusilo. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje razloge, zaradi katerih so posamezne zakonske določbe ZOPNI neustavne.

4. Tretjetožena stranka in stranski intervenient vlagata odgovor na pritožbo, v katerem predlagata, da se pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o prekinitvi postopka na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek prekine, če drug zakon tako določa. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za prekinitev postopka, ni pa istočasno odločilo, da se postopek nadaljuje, zato je zoper tak sklep dovoljena posebna pritožba (drugi odstavek 211. člena ZPP).

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti, s tem pa je storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi 331. člena ZPP mora biti sklep obrazložen, če se z njim zavrača predlog stranke. Iz obrazložitve sklepa morajo izhajati odločilni razlogi, zaradi katerih se zavrača predlog stranke, teh razlogov pa izpodbijani sklep nima.

8. Toženci so v vlogah podrobno pojasnili razloge, zaradi katerih štejejo, da so določbe ZOPNI protiustavne in zaradi katerih so predlagali, da sodišče prekine postopek. 156. člen Ustave določa, če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, da mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča. 23. člen Zakona o ustavnem sodišču pa določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Iz navedenih določb izhaja, da sodnik ne izbira med ustavo in zakonom, temveč upošteva oba. Zakon mora primerjati z ustavo in ga razlagati ustavno skladno(4).

9. Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti. Do odgovora na svoje trditve in predloge je stranka upravičena po 22. členu ustave (pravica do izjave, ki ji nasproti stoji pravica do odgovora)(5). V sklepu št. U-I-275/06, Up 811/2007 z dne 29. 5. 2008 je Ustavno sodišče pojasnilo: „12. V neskladju z namenom določbe 156. člena Ustave (ter tudi v neskladju s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki vezani na Ustavo in zakon), je stališče višjega sodišča, da za odločitev v konkretni zadevi niso pomembna izvajanja stranke glede domnevne protiustavnosti zakona, češ da bo o tem „razpravljalo Ustavno sodišče, če bo sprejelo vloženo pobudo tožeče stranke“. Sodišče v pravdnem postopku je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti zakona, ki tvori pravno podlago za odločitev o zadevi, vzeti na znanje ter pretehtati njihovo utemeljenost. Z ustavnopravnimi vprašanji – tudi z vprašanji ustavne skladnosti zakona – se morajo ukvarjati tudi „redna“ sodišča. Če namreč sodišče argumente stranke o protiustavnosti zakona sprejema in če torej tudi samo meni, da zakon ni v skladu z Ustavo, je dolžno postopek prekiniti in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem“(6).

10. Sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni ravnalo na tak način, zato je tožence prikrajšalo za pravico do odgovora na njihove relevantne navedbe, ki se nanašajo na neustavnost ZOPNI. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem postopku opredeliti do trditev tožencev o neustavnosti ZOPNI, saj bo le na ta način pravdnim strankam omogočeno, da se v morebitni pritožbi opredelijo do materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZOPNI.

Op. št. (2): V nadaljevanju Ustava.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Mag. Marija Krisper Kramberger: Pravosodni bilten 3/2013, str. 59 – 60. Op. št. (5): Mag. Marija Krisper Kramberger: Pravosodni bilten 3/2013, stran str. 61- 62. Op. št. (6): Povzeto po mag. Marija Krisper Kramberger: Pravosodni bilten 3/2013, stran 62.