Jedro

Glede na uveljavljeno sodno prakso, da so dodatki sestavni del plače in da je treba v osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi upoštevati vse dodatke, vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela, oziroma da je osnova za izračun odpravnine zadnja plača tožnika, ki zajema njegovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela, je toženka tožniku odpravnino pravilno izračunala ob upoštevanju osnovne plače, dodatkov za delovno dobo in stalnost za mesec julij 2021 in dela plače za delovno uspešnost za isti mesec.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine ob upokojitvi dodatno izplačati znesek razlike v višini 1.312,11 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od dne 26. 8. 2021 dalje do plačila."

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 459,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 153,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odpravnine ob upokojitvi dodatno izplačati znesek razlike v višini 1.312,11 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 26. 8. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval dodatni znesek odpravnine ob upokojitvi v višini 1.760,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 7. 2021 dalje do plačila ter izplačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 15. 7. 2021 do 25. 8. 2021 (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni toženki plačati stroške postopka v višini 20,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zoper njen ugodilni del in stroškovno odločitev (I. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter naložitve tožniku povračilo pravdnih stroškov toženke, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da besedilo "tri zadnje plače javnega uslužbenca" pomeni trikratnik zadnje plače javnega uslužbenca. Postavilo pa se je na stališče, da toženka pri izračunu ni upoštevala obračunane plače za mesec julij 2021 oziroma ni pravilno upoštevala njene vrednosti. Iz obračuna plače za mesec julij 2021 naj bi namreč izhajalo, da je bila tožniku osnovna plača obračunana v višini 2.359,51 EUR, medtem ko je toženka upoštevala postavko Z070 (osnovna plača) v višini 1.544,88 EUR, kar predstavlja vrednost 33. plačnega razreda, v katerega je tožnik uvrščen, ne pa tožnikove osnovne plače za julij 2021, ki naj bi bila na plačilni listi obračunana v zgoraj navedeni višini. Ta navedba sodišča je sama s seboj v nasprotju in nelogična, saj sodišče najprej navaja, da naj bi osnovna plača tožnika znašala 1.544,88 EUR, potem pa v isti točki ugotavlja, da naj bi njegova osnovna plača znašala 2.359,51 EUR. Toženka izpostavlja, da za izračun odpravnine ni bistveno, kakšna je osnovna plača javnega uslužbenca, temveč plača, ki bi jo prejel, če bi delal. Ker znesek 2.359,51 EUR predstavlja osnovo za nadomestilo plače v breme delodajalca za pretekli mesec (junij 2021), ki vsebuje vse pripadajoče dodatke za pretekli mesec (junij 2021), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi navedenemu znesku morali prišteti oba dodatka za delovno uspešnost za mesec julij 2021, saj znesek 2.359,51 EUR že vsebuje vse pripadajoče dodatke za pretekli mesec (junij 2021) in bi bili v takem primeru upoštevani dodatki za dva meseca. Toženka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je osnovna plača tožnika za mesec julij 2021 znašala 1.544,88 EUR, osnova za izračun odpravnine pa je trikratnik zadnje polne plače, ki jo je prejel tožnik, ki je sestavljena iz: 1.544,88 EUR (osnovna plača za obračun - Z108 oziroma Z070), 203,92 EUR (dodatek za delovno dobo - C020), 173,34 EUR (dodatek za stalnost - C150), 77,24 EUR (dodatek za delovno uspešnost - povečan obseg dela - D020), 123,59 EUR (delovna uspešnost - D026), kar skupaj znese 2.122,97 EUR; toženka je tožniku iz naslova odpravnine izplačala trikratnik tega zneska (6.368,91 EUR). Izpostavlja, da je način nadomestila plače javnemu uslužbencu, ki izrablja letni dopust, drugačen kot način izračuna plače, ko javni uslužbenec dejansko opravlja delo. Toženka je tožniku pravilno obračunala odpravnino v višini trikratnika zadnje cele plače, ki bi jo prejel v zadnjem mesecu, če bi delal ves mesec, z upoštevanjem dodatkov, ki se v skladu z Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju vštevajo v osnovo za izračun nadomestil plače. Postavka Z120, ki jo je pri izračunu upoštevala toženka, pomeni osnovo za izračun nadomestila plače v breme delodajalca - tekoči mesec, ki je sestavljena iz osnovne plače FJU, dodatkov in delovne uspešnosti. Sodišče pa je napačno kot osnovo za izračun odpravnine vzelo postavko na obračunu plače za mesec julij 2021 pod oznako Z124, ki pomeni bruto osnovo za nadomestilo v breme delodajalca za pretekli mesec. Toženka ob tem izpostavlja, da obe osnovi že vsebujeta prištete vse dodatke k osnovni plači, do katerih je tožnik upravičen v posameznem mesecu, zato k navedenim postavkam ni pravilno ponovno prištevati delovne uspešnosti za tekoči mesec, saj bi bila na ta način upoštevana delovna uspešnost za dva meseca. Formule za izračun odpravnine ob upokojitvi so vgrajene v aplikacijo MFERAC, kar pomeni, da je izključena možnost subjektivne napake pri izračunu. Pri svoji odločitvi je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je nekritično sledilo navedbam tožnika, pa je tudi kršilo določbe postopka. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je odločitev nepravilna tudi v stroškovnem delu.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev procesnih določb, ki jih smiselno uveljavlja pritožba. Pri odločitvi o višini osnove za izračun odpravnine ob upokojitvi pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je izhajalo iz napačne višine tožnikove zadnje plače za mesec julij 2021. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

5.Neutemeljena je smiselna pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, konkretno napačne uporabe v 8. členu ZPP določene proste presoje dokazov, kar naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je po prepričanju toženke nekritično sledilo navedbam tožnika. Iz izpeljanega postopka na prvi stopnji izhaja, da odločitev sodišča prve stopnje, v okviru katere je sledilo zavzemanju tožnika po upoštevanju višje osnove za izračun odpravnine ob upokojitvi, ne izvira iz metodološko neustrezne dokazne ocene, temveč iz materialno pravne presoje sodišča prve stopnje, ki je bila usklajena s stališčem tožnika, katero osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi je potrebno za tožnika uporabiti. Res pa je, da je taka prvostopna materialnopravna presoja tudi po prepričanju sodišča druge stopnje nepravilna, kot bo še pojasnjeno.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo premalo izplačane odpravnine ob upokojitvi po prvem odstavku 4. člena Aneksa k Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks h KPND; Ur. l. RS, št. 80/2018 s spremembami in dopolnitvami). Ta določa, da znaša odpravnina ob odhodu v pokoj tri povprečne mesečne plače zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma tri zadnje mesečne plače javnega uslužbenca, če je to zanj ugodneje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka pri izračunu tožnikove odpravnine pravilno upoštevala tri plače v zadnjem mesecu tožnikovega dela pri toženki, to je tri plače za mesec julij 2021 (kar ni predmet presoje v pritožbenem postopku), vendar pa toženka ni upoštevala pravilne vrednosti te tožnikove plače (čemur toženka v pritožbi nasprotuje). Upoštevala je namreč nižji znesek osnovne plače za mesec julij 2021, kot je bila obračunana tožniku, saj je ta bila obračunana v višini 2.359,51 EUR, medtem ko je toženka upoštevala postavko Z070 (osnovna plača FJU) v višini 1.544,88 EUR, ki predstavlja vrednost 33. plačnega razreda po plačni lestvici, v katerega je bil tožnik v mesecu juliju 2021 uvrščen, in ne tožnikove

6.osnovne plače za mesec julij 2021, ki je na plačilni listi obračunana v višji, zgoraj navedeni višini, v kakršni bi jo toženka po stališču sodišča prve stopnje tudi morala upoštevati.

7.Utemeljena je pritožbena graja, da je taka obrazložitev sodišča prve stopnje nejasna, saj sodišče v njej omenja tožnikovo osnovno plačo dvakrat, vendar v različnih višinah (obračunana osnovna plača v višini 2.359,51 EUR, osnovna plača ZJU (pravilno FJU) v višini 1.544,88 EUR), pri čemer odpravnino odmeri upoštevaje prvo. Toženka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tožniku odpravnino ob upokojitvi odmerila tudi upoštevaje Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami), ki določa sestavine plače, ob upoštevanju osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, vse za mesec julij 2021, za katerega je bila tožniku izplačana zadnja mesečna plača. Za ta mesec je osnovna plača tožnika znašala 1.544,88 EUR, temu je toženka prištela še dodatek za delovno dobo (203,92 EUR) in dodatek za stalnost (173,34 EUR) ter del plače za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela (77,24 EUR) in del plače za delovno uspešnost zaradi sodelovanja pri projektu (123,59 EUR). Toženka je pri izračunu tožnikove odpravnine ob upokojitvi tako upoštevala znesek zadnje mesečne plače tožnika, kot bi jo ta prejel za mesec julij 2021 v višini 2.122,97 EUR in tožniku iz naslova odpravnine izplačala trikratnik tega zneska, torej 6.368,91 EUR.

8.Nepravilno in neutemeljeno je bilo zavzemanje tožnika, da bi morala toženka pri obračunu odpravnine kot osnovno plačo upoštevati znesek 2.359,51 EUR. Pri tem znesku, ki je bil dejansko izplačan tožniku v mesecu juliju 2021, ne gre za tožnikovo osnovno plačo, temveč za nadomestilo plače, ki ga je tožnik prejel v mesecu juliju 2021, ker je celoten navedeni mesec koristil letni dopust. Toženka je že med postopkom na prvi stopnji izpostavila, da je način izračuna zadnje plače v primeru, če delavec zadnji mesec dela ne opravlja, drugačen od načina izračuna plače za redno delo.

9.Po prepričanju sodišča druge stopnje je potrebno pri presoji, kaj zajema pojem plača oziroma zadnja mesečna plača kot osnova za izračun odpravnine ob upokojitvi v skladu z določilom prvega odstavka 4. člena Aneksa h KPND izhajati iz določil ZSPJS, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, pri čemer so dodatki, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu plače, našteti v 32. členu ZSPJS, med njimi je tudi dodatek za delovno dobo. Osnova za izračun tožnikove odpravnine ob upokojitvi po prvem odstavku 4. člena Aneksa h KPND je tožnikova zadnja mesečna plača, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, kamor sodi osnovna plača, del plače za delovno uspešnost in vsi dodatki, ki so bili del plače za zadnji (polni) mesec tožnikovega dela, v konkretnem primeru (upoštevaje tožnikovo upokojitev 25. 8. 2021) torej za mesec julij 2021. Aneks h KPND pojma plače (oziroma zadnje mesečne plače) kot osnove za izračun odpravnine sicer ni natančneje opredelil. Zato je potrebno uporabiti 5. člen ZSPJS, v skladu s katerim je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Toženka se v pritožbi utemeljeno sklicuje tudi na Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uredba; Ur. l. RS, št. 14/2009 s spremembami), iz katere sicer način izračuna odpravnine ob upokojitvi neposredno ne izhaja, posredno pa je iz nje vendarle mogoče razbrati, kako se izračuna primerljivi znesek plače po ZSPJS (Z104): kot osnovna plača ali osnovna plača za obračun s prištetjem dodatkov (C) za tekoči mesec, če bi delal polni delovni čas; osnova za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec (Z120) pa se izračuna kot osnovna plača s prištetjem dodatkov (C) in delovne uspešnosti (D). Na tak način je toženka tudi pravilno izračunala osnovo za izračun odpravnine tožnika upoštevaje zadnji polni mesec tožnikove zaposlitve in posledično zadnjo polno mesečno plačo (za julij 2021). Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu odločitve neutemeljeno sledilo tožnikovemu zavzemanju, ko je kot osnovo za izračun odpravnine vzelo izplačilo nadomestila za letni dopust v celotnem mesecu julij 2021, saj to nadomestilo za letni dopust predstavlja bruto osnovo za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za pretekli mesec (torej junij 2021), postavka Z124, ki že zajema osnovno plačo in dodatke (postavke C) ter delovno uspešnost (postavke D) za pretekli mesec (junij 2021). Posledično je utemeljena pritožbena graja, da bi bili na ta način tožniku dodatki za delovno uspešnost priznani dvakrat (za mesec junij 2021 in julij 2021).

10.Glede na uveljavljeno sodno prakso, da so dodatki sestavni del plače in da je treba v osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi upoštevati vse dodatke, vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela,1 oziroma da je osnova za izračun odpravnine zadnja plača tožnika, ki zajema njegovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela, je toženka tožniku odpravnino pravilno izračunala ob upoštevanju osnovne plače, dodatkov za delovno dobo in stalnost za mesec julij 2021 in dela plače za delovno uspešnost za isti mesec.

11.Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje neutemeljeno in materialnopravno nepravilno sledilo zavzemanju tožnika po upoštevanju višje osnove za izračun odpravnine ob upokojitvi, konkretno nadomestila plače za pretekli mesec dela, junij 2021, ki po vsem pojasnjenem ni bil zadnji mesec tožnikove zaposlitve pri toženki, ter mu na ta znesek neutemeljeno priznalo še dodatke za delovno uspešnost za dejansko zadnji polni mesec tožnikovega dela (julij 2021). Iz tega naslova tožniku prisojena razlika odpravnine je posledično nepravilna in neutemeljena, saj do višje odpravnine ob upokojitvi, kot mu je bila s strani toženke že priznana, tožnik po pojasnjenem ni upravičen. Vse navedeno je v skladu s peto alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, v katerem mu je bilo na prvi stopnji ugodeno.

12.Sprememba izpodbijanega dela sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Glede na drugostopno zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v delu, v katerem je tožnik na prvi stopnji uspel, je toženka po tej spremembi v postopku v celoti uspela, kar pomeni, da ji je tožnik v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti celotne stroške postopka na prvi stopnji. Le-te je sodišče prve stopnje že natančno odmerilo v višini 459,00 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18), njihova odmera pa ni bila predmet pritožbene graje, zato jo sodišče druge stopnje v celoti povzema. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 459,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, in v tej smeri spremenilo prvostopno odločitev v stroškovnem delu.

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona. Tudi v pritožbenem postopku je toženka uspela, zato ji je dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške, ki so bili utemeljeno priglašeni. Le-ti po odmeri sodišča druge stopnje glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopne sodbe (1.312,11 EUR) znašajo za pritožbo 250 točk (4. točka tar. št. 16 veljavne Odvetniške tarife - OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) in 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) 5 točk, skupaj 255 točk oziroma glede na vrednost točke 153,00 EUR, kolikor je dolžan tožnik v roku 15 dni povrniti toženki (II. točka izreka).

-------------------------------

1Tako VDSS sodba Pdp 111/2022 z dne 12. 4. 2022.

Zveza: