Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani V. tč. izreka v zvezi s IV. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v bruto znesku 3.197,61 EUR, od tega zneska odvesti predpisane dajatve, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Kar tožeča stranka zahteva več, se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora plačati pritožbene stroške v znesku 28,37 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da je toženka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi (dalje: PZ) z odločbo z dne 8. 9. 2015 in jo razveljavilo (I. tč. izreka), ugotovilo trajanje delovnega razmerja od 28. 9. 2015 do 23. 11. 2015, ko je PZ razvezalo (II. tč. izreka) in toženki naložilo, da tožnico za navedeno obdobje prijavi v matično evidenco pri ZPIZ ter ji za to obdobje obračuna in izplača plače v višini, kot če bi delala, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (III. tč. izreka). S sodbo je toženki naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v bruto znesku 1.700,00 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska s pp po odvodu dajatev (IV. tč. izreka), v presežku do višine 13.000,00 EUR iz naslova denarnega povračila pa je zahtevek zavrnilo (V. tč. izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka 636,13 EUR s pp (VI. tč. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (V. tč. izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih procesnih kršitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da naloži toženki v plačilo tudi zavrnjeni del tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo denarno povračilo le v znesku 1.700,00 EUR bruto, ne pa zahtevanega polnega zneska 13.000,00 EUR, ker naj bi bila tožnica po poklicu gostinski turistični tehnik, kar naj bi predstavljalo dobre zaposlitvene možnosti za novo zaposlitev, zlasti na območju obalne regije, kar je dokaj blizu bivališča tožnice. Za navedeni znesek se je prvostopno sodišče odločilo tudi na podlagi okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi PZ, pravice do denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti ter prisojene pravice iz naslova reparacijskih zahtevkov za čas do sodne razveze PZ. Tožnica pa se z obrazložitvijo in utemeljitvijo prisojenega zneska ne strinja. Prvostopno sodišče se v postopku v razloge odpovedi PZ sploh ni spuščalo, zaradi česar tega kriterija pri določitvi višine nadomestila ni moglo upoštevati. Tudi ni res, da bi tožnica denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti že prejela. Zlasti pa se tožnica ne more strinjati o ugotovitvi njene dobre zaposlitvene možnosti. Če bi bilo tako res, bi tožnica do odločitve sodišča dobila drugo ustrezno zaposlitev, pa je ni. Brezposelnost je tudi na območju A. razmeroma visoka. Tožnica tudi ne živi v priobalni regiji, saj je od tam oddaljena cca 100 km. Poleg tega so v obalni regiji zaposlitve za turistične delavce vezane na minimalno plačo. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je prvostopno sodišče upoštevalo prav vse kriterije, določene v 118. čl. ZDR-1 in tožnici prisodilo ustrezno denarno povračilo. Zlasti je pomembno: - da je bila tožnica pri toženki zaposlena manj kot 7 mesecev; - da je tožnica na zaslišanju sama povedala, da šele bo podala vlogo za zaposlitev, kar pomeni, da vse do novembra 2015 sploh ni aktivno iskala zaposlitve, pa tudi na poziv toženke za vrnitev nazaj na delo se ni odzvala; - da so morebitni razlogi za negotovo zaposlitev v prihodnje v celoti na strani tožnice, pri čemer ni mogoče spregledati, da je v zadnjih 4 letih delovne dobe zamenjala kar 16 delodajalcev; - da je tožnica sama povedala, da je prvi znesek nadomestila iz naslova brezposelnosti v višini 733,00 EUR že prejela, za naslednja dva meseca pa ji bo pripadalo po 623,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, vendar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

6. ZDR-1 v 1. in 2. odst. 118. čl. določa, da se v primeru sodne razveze PZ delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo PZ. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja PZ, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

7. Neutemeljena je trditev v pritožbi, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila, sploh ni moglo upoštevati okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja PZ, ker se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Prvostopno sodišče res o tem vprašanju vsebinsko ni razsojalo, ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga. Vendar prav pripoznava tega zahtevka pomeni, da je prvostopno sodišče zelo enostavno lahko ugotovilo te okoliščine in jih zato utemeljeno upoštevalo pri odmeri povračila. Očitno je, da so bili v tožbi zatrjevani argumenti dovolj močni, da se je toženka odločila za pripoznavo. Poleg tega se je tožnica odpovedala reintegracijskemu zahtevku, kar je ustrezalo tudi toženki in kar vse skupaj kaže, da nadaljevanje delovnega razmerja res ni bilo več mogoče. 8. Neutemeljena je tudi trditev tožnice, da je prvostopno sodišče nepravilno upoštevalo dejstvo v zvezi s pridobitvijo nadomestila za čas brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je v okviru pravic, ki jih je tožnica uveljavila za čas do sodne razveze PZ, utemeljeno upoštevalo, da je tožnica uveljavljala pravice iz naslova brezposelnosti in za obdobje treh mesecev pridobila pravico do nadomestila, pri čemer je tožnica na zaslišanju sama povedala, da ji je bilo nadomestilo za en mesec že izplačano. Prav tako so ji bile pripoznane in prisojene pravice iz naslova reparacijskih zahtevkov.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, ki se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje o razmeroma dobrih zaposlitvenih možnosti tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja sicer, da so gospodarske razmere težke tudi na območju A.. Vendar je potrebno upoštevati splošno znano dejstvo, da je turistično - gostinska dejavnost v Sloveniji ena od močnejših panog in ena od najmanj prizadetih v sedanji gospodarski krizi, ki pa se nasplošno zmanjšuje. Po podatkih Ministrstva za gospodarstvo pa je prednost poklicev v gostinstvu in turizmu zlasti v tem, da je možnost takojšnje zaposlitve v tej panogi izredno visoka. Povsem zgrešene so navedbe tožnice, da je njeno bivališče od obalne regije oddaljeno skoraj 100 km, kar predstavlja visok strošek prevoza. Tudi s toženko je sklenila PZ, pri čemer je bil sedež delodajalca v B., torej še dlje od „obale“.

10. Pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe prvostopnega sodišča z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo PZ. Prvostopno sodišče je namreč tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. V obrazložitvi sodbe je pravilno navedlo, da sta bili tožnici za junij in julij 2015 obračunani plači v znesku 973,63 EUR in 1.152,00 EUR, za avgust 2015 pa obračun plače ni bil predložen. Toda upoštevaje navedena zneska (pa tudi eventuelno zneska plače v PZ) nikakor ni bilo mogoče izračunati, kolikšen mnogokratnik povprečja plač znaša prisojeno povračilo v višini 1.700,00 EUR. Nikjer ni tudi nič obrazloženo, katere plače so bile za določitev povračila upoštevane. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Ker je bila tožnici PZ odpovedana z 29. 9. 2015, ko ji je bilo delovno razmerje zaključeno, bi se kot osnova za povračilo morale upoštevati plače za obdobje junij - avgust 2015. Ker obračun plače za avgust v spis ni bil predložen, je pritožbeno sodišče upoštevalo plače za obdobje maj - julij 2015. Povprečje obračunanih bruto plač po podatkih iz obračunskih listov (priloga A/5) za to obdobje znaša 1.065,87 EUR, povračilo pa 3.197,61 EUR.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so zatrjevane v pritožbi, in ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (čl. 358 ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi čl. 165/2 ZPP. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi čl. 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) sama nosi svoje pritožbene stroške. Poleg tega pa je dolžna tožeči stranki plačati njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo na podlagi čl. 154/1 ZPP glede na doseženi uspeh. Stroški pritožbe tožeče stranke znašajo: sestava pritožbe 375. tč. (tč. 1b), 3. alineja v zvezi s tč. 4 tar. št. 15), materialni stroški 7,5 tč. (2 %) in 22 % DDV, kar znaša 214,18 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala zavrnjenih 11.300,00 EUR, s pritožbo pa uspela za znesek 1.497,61 EUR, znaša njen uspeh 13,25 %. Zato se ji priznajo pritožbeni stroški v višini 28,37 EUR.