Jedro

Ker novi ZDR ne pozna več instituta razporejanja delavcev, ni več podlage, da bi se oblikovale kategorije presežnih delavcev glede na možnost njihovega medsebojnega prerazporejanja, kot je to določal 17. člena SKPgd. Zato pred podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga delodajalec ni dolžan pripraviti programa reševanja presežnih delavcev ali oblikovati kriterijev za določitev presežnih delavcev, ampak je to dolžan storiti le, če gre za t.i. "kolektivne odpuste".

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici in ugotovilo, da ostaja v veljavi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo stranki tega postopka sklenili 28.8.2003. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice, ki ji gredo iz naslova delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne

28.8.2003, za čas od 18.1.2004 do ponovnega nastopa dela. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 124.909,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljena. Tožena stranka je v zvezi z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predlagala zaslišanje V. Ž. in direktorja tožene stranke, sodišče prve stopnje pa teh dokazov ni izvedlo. Tožničino delovno mesto je bilo v prodajalni B. Določba 2. člena v pogodbi o zaposlitvi, ki govori o tem, da jo tožena stranka lahko začasno ali trajno razporedi v druge prodajalne oz. da na podlagi potrebe in naročila vodje maloprodaje opravlja delo in nadomešča prodajalke v drugih prodajalnah tožene stranke, pa ne pomeni, da sta se stranki s tem dogovorili, da je kraj opravljanja dela tožnice tudi v vseh drugih krajih, kjer so prodajalne tožene stranke.

Tožnica sicer tudi nikoli ni bila razporejena na delo v kakšen drug kraj. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem takratnega direktorja tožene stranke, ki bi pojasnil, zakaj je prišlo do takšne vsebine določbe 2. člena pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni uporabila kriterijev za ugotovitev trajno presežnih delavcev. Novi ZDR je uvedel novo koncepcijo delovnega prava, ki v kolektivnih pogodbah ni bila obravnavana, kolektivne pogodbe pa niso bile usklajene z novim ZDR. Iz določbe 234. čl. ZDR je razvidno, da je zakonodajalec presekal kontinuiteto ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kot se je izvajala na podlagi prej veljavnih predpisov. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo stališču komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Tudi če bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zares nezakonita, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 2. odst. 118. čl. ZDR, saj tožena stranka zaradi ukinitve prodajaln tožnici ne more ponuditi ustrezne zaposlitve.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ker je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je bila obrazložitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljena in iz nje ni jasno, na kakšen način je tožena stranka določila delo tožnice kot nepotrebno. Tožena stranka bi morala tožnico glede na 2. čl. pogodbe o zaposlitvi napotiti v druge trgovine, glede na Aneks h kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 114/2003) bi morala tožena stranka upoštevati določbo 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, ali bi bilo možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (3. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002).

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.1.2004 (A 2) vsebuje vse elemente, ki jih določa 2. odst. 86. čl. ZDR in da je pisna obrazložitev te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezna. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je do prenehanja potrebe po delu tožnice, ki je bila zaposlena na delovnem mestu prodajalke v prodajalni B. prišlo zato, ker je zaradi nerentabilnosti oz. izgube prišlo do zaprtja te prodajalne. Ta nerentabilnost je bila ugotovljena na podlagi analize poslovanja prodajalne. Iz sklepa uprave družbe tožene stranke z dne 6.1.2004 (B 1) je razvidno, da je zaradi nerentabilnosti oz. izgube prišlo do zaprtja večih trgovin, med drugim tudi trgovine B. Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zaključiti, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložen, tako da ni podana kršitev po 2. odst. 86. čl. ZDR, kar je sicer smiselno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se ne strinja niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnico glede na določbo 2. čl. pogodbe o zaposlitvi napotiti na delo v drugo trgovino. V tej pogodbi o zaposlitvi z dne 28.8.2003 (A 1), ki je bila sklenjena na podlagi določb novega ZDR, je kot kraj opravljanja delovnega mesta (pravilno dela) navedena prodajalna B. S tem sta se pogodbeni stranki dogovorili o kraju opravljanja dela, kot ga opredeljuje 4. alinea 1. odst. 29. čl. ZDR. Preostali del 2. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašal na možnost stalne ali začasne razporeditve tožnice na delo v druge prodajalne tožene stranke oz. na možnost nadomeščanja prodajalk v drugih prodajalnah tožene stranke pa ni pomenil, da je s tem obstajala dolžnost tožene stranke, da tožnico zaposli v drugih prodajalnah, oz. da je kraj opravljanja dela tožnice v vseh prodajalnah tožene stranko, kot je to razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da novi ZDR ne pozna več instituta razporejanja delavcev na druga delovna mesta. Do spremembe delovnega mesta delavca lahko pride le s spremembo pogodbe o zaposlitvi (1. in 3. odst. 47. čl. ZDR) oz.

na podlagi 90. čl. ZDR, če so izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo citirane določbe.

V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka pri ugotavljanju prenehanja potreb po tožničinem delu ni uporabila določbe 17. čl. SKPgd, je potrebno ugotoviti, da je sicer Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 5/98, v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba) v 7. čl. določala, da so poleg določil Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti glede pravic in obveznosti delodajalca in delavcev v tej pogodbi opredeljene še posebne pravice in obveznosti, ki so specifične za obravnavane dejavnosti. Ta panožna kolektivna pogodba je bila podaljšana z aneksom z dne

14.10.2003 (Ur. l. RS, št. 114/2003) za eno leto in je veljala do

31.12.2004. Novi ZDR je uvedel pogodbeni princip sklepanja in spreminjanja delovnega razmerja, tako da ni več podlage za oblikovanje kategorij presežnih delavcev, kot jih je opredeljeval

1. odst. 17. čl. SKPgd. Citirani člen je med drugih izhajal tudi iz določbe 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je do uveljavitve ZDR iz leta 2002 uporabljal kot predpis RS), ki je določal razloge in pogoje za razporejanje delavcev. Ta zakon je z izjemo določb 86. in 87. čl., ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe, z uveljavitvijo ZDR iz leta 2001 prenehal veljati. Tudi 17. čl. SKPgd je za opredelitev kategorije presežnih delavcev določil delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Novi ZDR pa instituta razporejanje delavcev ne pozna več, zato tudi ni več podlage, da bi se oblikovale kategorije presežnih delavcev glede na možnost njihovega medsebojnega prerazporejanja, kot je to določal 17. čl. SKPgd.

Novi ZDR določa uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Če ne gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, delodajalec ni dolžan pripraviti niti programa razreševanja presežnih delavcev niti uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Ker v konkretnem primeru ni šlo za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka tudi ni dokazala, ali je bilo možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (3. odst. 88. čl. ZDR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi takšna možnost zaposlitve tožnice sploh obstajala, pri čemer ne gre prezreti niti tega, da tožnica tega niti ni zatrjevala. Iz navedb tožnice je razbrati, da je tožnica redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbijala zato, ker je bil postopek za določitev delavcev, katerim so odpovedali pogodbo o zaposlitvi, opravljen v nasprotju z veljavno zakonodajo, medtem ko dejstva, da so bili podani razlogi za zmanjšanje števila zaposlenih, ni prerekala (navedba tožnice na naroku za glavno obravnavo dne 31.8.2004). Poleg tega je iz dokaznega postopka razbrati, da je tožena stranka v spornem obdobju zaprla tudi druge prodajalne razen industrijske prodajalne na sedežu v Preboldu.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni uporabila kriterijev za določitev presežnih delavcev, kot jih določa 17. čl. SKPgd, ni ugotavljalo, če je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preveriti, če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v skladu z roki, ki jih določa 5. odst. 88. čl. ZDR. Opredeliti se bo moralo do obstoja razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. čl. in 1. odst. 88. čl. ZDR (do sedaj izvedeni dokazi nakazujejo na to, da je bil ta razlog podan), nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in o stroških postopka.