Jedro

Zgolj trditev, da bo uveljavitev izpodbijanega sklepa povzročila manjšo rast števila uporabnikov kabelskega dostopa do interneta in s tem zmanjšanje prihodka, ni mogoče šteti kot takšno hujšo škodljivo posledico, ki bi utemeljevala ugoditev predlagani zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr.št. U 6/2002-9 z dne 19.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagala v tožbi proti sklepu tožene stranke o ustanovitvi javnega zavoda A., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 38/2002 dne 29.4.2002 in je pričel veljati 30.4.2002. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka predlagala, da se do dokončanja upravnega spora prepove v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani vpis sprememb pri vl.št. 1/18578/00 na podlagi izpodbijanega sklepa tožene stranke.

V razlogih izpodbijanega sklepa prvostopenjski senat navaja, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki je štelo kot zahtevo po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ni verjetno izkazala, da bi ji z izvrševanjem izpodbijanega sklepa nastala ali grozila težko popravljiva škoda, ali celo grozilo nasilje, kar bi bilo s predlagano začasno odredbo potrebno odvrniti. Splošne navedbe glede pričakovane manjše rasti števila uporabnikov kabelskega dostopa do interneta in s tem zmanjšanja prihodka v obsegu 5 % mesečno, po presoji sodišča ni mogoče šteti kot verjetno izkazano podlago za izdajo zahtevane začasne odredbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da vstraja pri navedbah, ki jih je podala v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Z vpisom sprememb v sodni register po tem sklepu, ji bo prizadejana težko popravljiva škoda. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji ta škoda ne nastaja, saj njen nastanek utemeljuje s tem, da je v elaboratu, ki ga je priložila tožbi, konkretno navajala, da ji grozi izpad dohodka, izpad in manjša rast števila uporabnikov kabelskega dostopa do interneta vsaj za 5 % mesečno. Natančnejši izkaz in konkretizirani izračun škode je preuranjen, ker se nahaja v obdobju izstavljanja bilančnih dokazil in bi bil vsak bolj natančen in konkretiziran izračun preuranjen. Kot vodilni ponudnik dostopa preko stalnih povezav na Notranjskem je opeharjen že z možnostjo izvajanja 6. člena sklepa, saj le ta vključuje uporabnike, ki jim danes ponuja dostop do interneta in internetne storitve. Dokazila o tem obstajajo in jih vsakodnevno prinaša praksa, ni pa jih mogoče, zaradi relativno kratkega obdobja od objave sklepa do danes, konkretizirati. Zato predlaga ugoditev pritožbi z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa ter ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so razlogi, s katerimi prvo sodišče utemeljuje zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, pravilni. Strinja se z ugotovitvijo, da s pavšalnimi navedbami tožeče stranke o zmanjšani rasti števila uporabnikov ni mogoče izkazati verjetnosti, da naj bi bilo zatrjevano zmanjšanje prihodka posledica uveljavitve izpodbijanega sklepa. Tožeči stranki težko popravljiva škoda ne more nastati, saj je ponudnik kabelskega dostopa do interneta, čeprav navaja, da je tudi ponudnik internetnih storitev. Po njenih podatkih tožeča stranka nima lastnega omrežja v Sloveniji, niti mednarodnega voda do kakšnega tujega ponudnika internetnih storitev. Na trgu ponuja internetne storitve, vendar ne samostojno ampak v sodelovanju z drugim podjetjem, ki nudi internetne storitve. S tem tožeča stranka daje uporabniku možnost kabelske povezave do nekega ponudnika internetnih storitev. Če gre za uporabnika, ki ima pravico do uporabe storitev javnega zavoda A., bi torej tožeča stranka lahko takemu ponudniku brez omejitev ponudila možnost kabelskega dostopa do omrežja javnega zavoda A. in do uporabe internetnih storitev, ki jih ta zavod ponuja. Po podatkih tožene stranke tožeča stranka tudi omogoča svojim uporabnikom dostop do vstopne točke javnega zavoda A. po svojem kabelskem omrežju. Ta zavod nima omrežja, ki nudi dostop do interneta in uporabniki storitev ne morejo dobiti teh storitev pri njem. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka in A. ne delujeta na istem področju. Tožeča stranka nudi dostopno infrastrukturo, A. pa internetske povezave v posebno izobraževalno in raziskovalno evropsko in globalno omrežje. S tako dejavnostjo A. z omejevanjem konkurence oziroma z dejanji nelojalne konkurence, tožeči stranki ne more povzročati gospodarske škode. Zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zahteva za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu mora vsebovati tako trditveno podlago, ki sodišču omogoča presojo o izpolnjevanju pogojev za njeno izdajo, ki jih določata bodisi 1. oziroma 2. odstavek 69. člena ZUS. Ker tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel, na kateri zakonski podlagi zahteva izdajo začasne odredbe, je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje iz vsebine zahteve in glede na akt, ki se izpodbija v tožbi, pravilno sklepalo, da je mogoče zahtevo obravnavati po 2. odstavku 69. člena ZUS in temu tožnik ne ugovarja. Pravilno je ugotovilo, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazal potrebe za njeno izdajo. Hujše škodljive posledice, ki naj bi jih preprečila ureditvena začasna odredba po 2. odstavku 69. člena ZUS, morajo biti v zahtevi za njeno izdajo verjetno izkazane ter podprte z dokazi. Na tej podlagi lahko sodišče odloči o potrebi za izdajo začasne odredbe z ureditvijo stanja glede na sporno razmerje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstva, ki jih vsakodnevno prinaša praksa in se ne dajo, zaradi relativno kratkega obdobja od objave sklepa do današnjega dne, konkretizirati. Trditve strank - vsaj praviloma - same po sebi ne ustvarjajo nobene verjetnosti, da ustrezajo resničnosti. Za vse oziroma vsako od relevantnih dejanskih okoliščin mora tožnik predložiti tudi ustrezno dokazno gradivo, iz katerega je mogoče oceniti, da je verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic izkazana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka s predložitvijo elaborata, na katerega se sklicuje v pritožbi, ni izkazala verjetnosti nastanka hujših škodljivih posledic in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre zgolj za trditve, ki niso konkretizirane s poslovnimi izkazi in da zahteva za izdajo začasne odredbe ne vsebuje tudi nobenih navedb, da so med uporabniki storitev tožeče stranke tudi pravne in fizične osebe zaprtega komunikacijskega omrežja. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi pravilno štelo, da zatrjevana pričakovana manjša rast števila uporabnikov kabelskega dostopa do interneta in s tem zmanjšanje prihodka, ne izkazuje verjetnosti, da naj bi bilo tako zmanjšanje posledica uveljavitve izpodbijanega sklepa. Ta trditev ni konkretizirana in je ni mogoče tako ovrednotiti, da bi jo bilo mogoče šteti kot tako hujšo škodljivo posledico, ki bi utemeljevala ugoditev zahtevi za predlagano začasno odredbo po 2.odstavku 69.člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (73. člen, v zvezi s 68. členom ZUS).