Jedro

Ugotovitve prvega sodišča, da ni moč slediti toženkinim trditvam o nepazljivosti in neprevidnosti tožnika, pa ni moč omajati z utemeljevanjem, da bi se moral tožnik držati za ograjo, da je stopnice poznal in da je vedel, da je zavarovanec nesel psu hrano, saj toženka teh očitkov zoper tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni naperila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača 8.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da toženka nosi stroške postopka v deležu 62,32 %, tožnik pa v deležu 37,68 %.

2. Prisodilni del sodbe s pravočasno pritožbo izpodbija toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Zato velja na tako posplošeno uveljavljani pritožbeni razlog odgovoriti le, da ni podana kakšna od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede temelja pritožba kritizira iz razloga, ker meni, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo. Izpostavlja, da tožnik ni adekvatno pojasnil niti tega, zakaj je sploh sledil zavarovancu po stopnicah. Trdi, da stopnice niso bile spolzke, ker so normalno prehodne in imajo ograjo, ker so narejene v skladu s standardi, ker je zavarovanec izpovedal, da je polil le nekaj tekočine z maščobo, ker bi morala biti narejena rekonstrukcija, ki bi lahko razjasnila, če sploh lahko pride do padca in ker zatrjevani padec po stopnicah ne bi mogel povzročiti take posledice. Meni, da tožnik ne bi padel, če bi se držal za oprijemala. Tožnik je stopnice poznal, saj je šel pred škodnim dogodkom po njih navzgor, že prej je večkrat hodil po njih, poleg tega pa je tudi vedel, da je zavarovanec nesel psu hrano.

6. Gornji pritožbeni argumenti pravilnosti in popolnosti relevantnih prvostopnih ugotovitev glede odškodninske odgovornosti toženke in tožnikovega soprispevka k nastanku škode ne morejo izpodbiti. Tožnik je pojasnil, da je šel iz kuhinje za zavarovancem, ker ga nekaj časa ni bilo nazaj in je šel pogledat, kje je. Da to pojasnilo ni adekvatno, toženka pred sodiščem prve stopnje ni trdila. Poleg tega pa okoliščina, zakaj je tožnik odšel za tožnikom, niti ni bistvena, saj sama po sebi ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

Dejstvo, da sicer stopnice v suhem stanju niso drsne, ni relevantno, saj je do škodnega dogodka prišlo na stopnicah, politih z maščobo. Sodišče prve stopnje pa je, predvsem na podlagi mnenja izvedenca B. B., ugotovilo, da so z maščobo polite stopnice drsne.

Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov, tudi na podlagi mnenja izvedenca A. A., ugotovilo, da je tožnik kot osteoporozni bolnik, ki ima trup telesa v celoti malo nagnjen naprej, poškodbo lahko dobil na zatrjevani način, je utemeljeno zavrnilo izvedbo pritožbeno izpostavljene rekonstrukcije, saj dodatno razjasnjevanje dejanskega stanja glede dejstev, ki so bila že dokazana, ni bilo več potrebno.

Ugotovitve prvega sodišča, da ni moč slediti toženkinim trditvam o nepazljivosti in neprevidnosti tožnika, pa ni moč omajati z utemeljevanjem, da bi se moral tožnik držati za ograjo, da je stopnice poznal in da je vedel, da je zavarovanec nesel psu hrano, saj toženka teh očitkov zoper tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni naperila.

7. Pritožba ne more uspeti niti s pritožbeno trditvijo o materialnopravni napačnosti zaključkov glede odgovornosti za tožniku nastalo škodo. Glede na ugotovljene okoliščine dogodka je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek nižjega sodišča, da je za nezgodo v celoti odgovoren zavarovanec toženke in da tožnik ni prispeval k nezgodi ter z njo nastali škodi (131. in 171. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

8. Toženec neutemeljeno kritizira tudi obseg ugotovljene škode, ki ga je tožnik utrpel zaradi večkosovnega zloma telesa II. ledvenega vretenca. S trditvijo, da tožnik ni trpel tako hudih bolečin, kakršne je navajal, ker je šel k zdravniku šele naslednji dan, in da kakšnega dodatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utrpel, pritožba tako ne more biti uspešna. Dokazne ocene sodišča, temelječe predvsem na mnenju izvedenca A. A., namreč z lastno dokazno oceno ne more izpodbiti. Zaradi jasnosti gre izpostaviti le, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena zgolj za dodatne bolečine, ki jih je tožniku povzročilo predmetno poslabšanje funkcionalnosti ledvene hrbtenice.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine v višini 5.000,00 EUR, za strah v višini 800,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.000,00 EUR1, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Iz 179. člena OZ izhajajoči temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Po 182. členu OZ pa sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

10. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da sta bili gornji načeli pri odmeri odškodnine za ugotovljeno škodo pravilno upoštevani tudi glede na tožnikovo starost (58 let v času škodnega dogodka ter 62 let ob razsoji). Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode2. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, pritožbena zahteva za znižanje prisojene odškodnine pa ni utemeljena.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Skupni znesek 8.800,00 EUR je zmanjšan za odbitno franšizo v višini 200,00 EUR. 2 Odmerjena denarna odškodnina predstavlja 7,09 povprečnih mesečnih neto plačo na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (1.240,35 EUR, Uradni list RS št. 59/2022) .