Jedro

V postopku z zahtevo za sodno varstvo sodišče dejansko stanje presoja le v okviru navedb zahteve za sodno varstvo in ne po uradni dolžnosti.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Prekrškovni organ Ministrstva za gospodarstvo, Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Enota I., je s plačilnim nalogom z dne 8.1.2005 pravni osebi K.d.o.o. zaradi prekrška po 18. točki prvega odstavka 78. člena ZVPot izrekel globo v znesku 300.000,00 SIT in na podlagi drugega odstavka istega člena odgovorni osebi S.H. izrekel globo v znesku 100.000,00 SIT. Pravna oseba je prekršek storila s tem, da dne 8.1.2006 v T. potrošniku G.A. v osmih dneh po prejemu potrošnikove zahteve, s katero je uveljavljal napako, ni pisno odgovorila, in je s tem kršila določbo drugega odstavka 39. člena ZVPot. Okrajno sodišče v Idriji je zahtevi za sodno varstvo, ki sta ju zoper plačilni nalog vložili storilki, zavrnilo kot neutemeljeni, ter odločilo, da sta dolžni plačati vsaka po 10.000,00 SIT povprečnine.

Vrhovni državni tožilec je dne 10.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je sodišče kršilo določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1), ker v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Kupec A.G. naj bi rovokopač in hidravlično kladivo kupil kot samostojni podjetnik po pogodbi o finančnem leasingu z leasingodajalcem S.d.o.o. Vložnik opozarja na določbo drugega odstavka 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov, po kateri je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva in uporablja blago in storitev za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Glede na to naj kupec G. ne bi bil potrošnik v smislu ZVPot, zato storilki naj ne bi ravnali v nasprotju z določbami tega zakona. Sodišče in prekrškovni organ v postopku nista ugotavljala, ali je A.G. stroj kupil kot potrošnik, kar je v predmetni zadevi odločilno dejstvo. Ker se sodišče v sodbi ni opredelilo do tega vprašanja, naj bi storilo uveljavljano procesno kršitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek zahteve, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je neutemeljen. Sodišče v obrazložitvi sodbe, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceni navedbe zahteve za sodno varstvo in se opredeli do tega, ali so podane v zahtevi uveljavljane kršitve ali ne. V konkretnem primeru sta zahtevi za sodno varstvo vložila zagovornik pravne osebe in odgovorna oseba. Vložnika nista uveljavljala tega, da A.G. ni potrošnik, niti da to dejstvo v postopku pred prekrškovnim organom ni bilo ustrezno ugotovljeno. Vložnika v zahtevah nista izpodbijala pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja z očitkom, na katerega opozarja šele vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodišče se tako ni bilo dolžno opredeliti do tega vprašanja, saj v postopku z zahtevo za sodno varstvo sodišče dejansko stanje presoja le v okviru navedb zahteve za sodno varstvo in ne po uradni dolžnosti. Glede na dejansko stanje, kakršnega je ugotovil prekrškovni organ in ki ga v celoti sprejema sodišče, je treba šteti A.G. za potrošnika v smislu Zakona o varstvu potrošnikov.

Res je sicer, da se prekrškovni organ in sodišče nista posebej ukvarjala z vprašanjem, ali je kupec A.G. stroj kupil kot samostojni podjetnik za opravljanje svoje dejavnosti ali kot fizična oseba v skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot. V pogodbi o finančnem leasingu je kupec naveden kot fizična oseba A.G., glede na to pa sta tako prekrškovni organ kot sodišče ugotovila, da je kot potrošnik varovan v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov. Vložnik z drugačnimi navedbami izraža dvom o resničnosti tako ugotovljenega dejanskega stanja in uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 157. člena ZP-1). Po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se v postopku z izrednim pravnim sredstvom torej ne more uveljavljati.

Ker uveljavljana kršitev ni podana oziroma je zahteva vložena iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti.